Nekaj dokazov: Pisatelj Branko Gradišnik, ki je bil pred leti že predmet na tem tekmovanju, je bil letos zaprošen, da za osrednji slovenski dnevnik napiše nekaj jubilejnega o Ivanu Cankarju, ob 130-letnici pisateljevega rojstva pač (nagrajencem v njegovem imenu se spodobi vedeti tudi datum rojstva, tj. 10. maj). Namesto da bi veliki pisateljski avtoriteti pokadil pod nos, kot se ob taki priložnosti spodobi in pričakuje, se je odločil (Branko oprosti, ni kritika, ampak samo zgled) na treh dolgih listih razpredati o tem, kako je Cankar kot dijak kradel knjige v hiši Ivana Tavčarja, kako si je na veliko sposojal denar pri ljudeh in jim ga nikoli vrnil, kako je znal zasluženi denar hitro pognati in kako je polovica njegove obsežne korespondence iz nergavih in nadležnih pisem, v katerih moleduje urednike in založnike za honorar, in to honorar za dela, ki jih še niti pisati ni začel.
Kako pa Cankar sam? Ko se je odločil pisati o slovenskem kmetu, tega ni hotel početi v slogu in maniri svojih predhodnikov in sodobnikov, to je v žanru kmečke povesti, ampak je žanrsko formulo tako močno preoblikoval, da se marsikomu še danes zdi svetoskrunsko, govoriti o Hlapcu Jerneju kot o kmečki povesti.
In še tretji zgled. Tudi mi, ki smo zadolženi za izvedbo Cankarjevega tekmovanja, bi bili lahko zadovoljni z lepo utečeno prireditvijo, ki se čisto prilega večinskim pričakovanjem, pa namesto tega že nekaj časa lamentiramo nad njrno trenutno obliko in jo hočemo na novo konceptualizirati. In to je tisto, kar se mi zdi vredno ob tejle slovesni priložnosti sporočiti. V prihodnjih letih želimo tekmovalni značaj prireditve postopoma ublažiti z ustvarjalno dimenzijo in ji dati bolj festivalsko barvo. Če nam bo šlo delo dobro od rok, bodo med bodočimi nagrajenci v temle prostoru tudi tisti šolarji in dijaki, ki se bodo odločili kakšno literarno delo dramatizirati in ga odigrati, taki, ki bodo po literarni predlogi posneli film (namesto da bi šli naskrivaj snemat svojega profesorja slovenščine med uro), in tudi taki, ki bodo kakšno novelo ali pesem napisali na novo, v smislu parodije ali žanrske pretvorbe ... Vam je kaj žal, dragi nagrajenci, ker ste se rodili prezgodaj in teh možnosti niste mogli izbrati že zdaj?
Dragi zlatníčarji in srebrníčarji (besedi se zgledujeta pri spomeničarjih), v imenu Slavističnega društva Slovenije, ki se trudi z organizacijo Cankarjevega tekmovanja, vam za doseženi uspeh iskreno čestitam, prav tako tudi našim kolegom, vašim mentorjem, in seveda vašim družinam, ki so vas spodbujale, vam pomagale in sploh stale ob strani. Posamezniki se boste morda drugo leto ali čez štiri leta vpisali na študij slovenščine in boste tam naprej postavljali na preizkušnjo svoje znanstvo z literaturo in jezikom, vsem drugim pa želim, da se s tekmovanjem iz slovenščine vaše ljubeče razmerje s književnostjo in jezikom ne konča. Ne čakajte na 8. februar ali 3. december ali 10. maj, zatopite se v branje tudi na kakšen navaden dan vmes.