Nagovor udeležencem seminarja za mentorje pri Cankarjevem tekmovanju

Drage kolegice, nagovor sem namenil refleksiji celotnega tekomovanja za Cankarjevo priznanje, ne le temule seminarju. Vsako leto več vas pride sem na Vrhniko. Zakaj? Ker so izvajalci tako dobri in vsakič boljši? Ker so izbrani avtorji vedno bolj zanimivi ali vedno bolj zahtevni? Ali mogoče zato, ker je tekmovalcev vedno več, ki ste jim mentorji? Ali ti vaši tekmovalci vedno več berejo leposlovne knjige in so literaturi ljubeče in strastno vdani? Ali pa so le ministrove točke tisto, kar vedno bolj privlači? Pri tem ne mislim toliko na ubogo točko, ki jo dobite udeleženci seminarja (pa še to šele po naknadni verifikaciji programa), oziroma točk, ki jih dobite za najboljše tekmovalce, ampak mislim na tiste točke, ki jih zbirajo tekmovalci (in njihovi starši, da, zlasti starši), da bi se z njihovo pomočjo lahko vpisali na šolo svojega srca.

Letos je ministrstvo ukinilo zunanje preverjanje znanja in tekmovanja, kot je naše, so postala poleg rednih ocen edina priložnost za skok v prvo jakostno skupino. Omenjeno ministrsko spremembo spremljata dve neprijetnosti. Na eno sem opozarjal že lani, namreč da se s poudarjeno tekmovalnostjo literatura vedno bolj umika iz polja užitka in postaja samo sredstvo selekcije. Druga neprijetnost pa tiči v dejstvu, da tako pomemben mehanizem selekcije, kot ga predstavlja CT, ni deležen ustrezne državne finančne podpore. CT, ki je po velikosti in zahtevnosti primerljivo z maturo pri slovenščini in ki maturo pri tem predmetu vedno bolj nadomešča, se s profesionalnostjo mature tudi od daleč ne more primerjati. Organizacija CT ostaja amaterska (izvedejo jo ljudje ob svoji redni službi, kaj ljudje, en sam človek), ki je pri tem v veliki meri odvisen od dobre volje svojega službenega šefa in kolegov (mislim na kolega Pirca in na Zavod za šolstvo). Nič mi ni treba reči tudi o finančni podprtosti tistega dela tekmovanja, ki ga sami najbolj poznate.

Kljub spremenjenim razmeram smo se odločili prireditev letos izpeljati še po starem. Vnaprej se opravičujem, če bo zaradi tega v kakšni točki organizacije kaj zaškripalo – smo pač amaterji in CT je samo ena od naših poklicnih in službenih obveznosti. Za naprej pa bom zelo vesel sugestij, ki jih bo prispevala vaša izkušnja s CT. K sprostitvi tekmovalnega vzdušja je že pred leti začel nagovarjati Miha Mohor, pač v strahu za literaturo, ki se ji v takem tekmovalnem odnosu ne godi najbolje in potegne kratko: Cankarjevo tekmovanje ne služi več vzbujanju ljubezni do literature, kar je bil pred leti razlog, da se je sploh pojavilo, ampak vedno bolj postaja sredstvo za nabiranje točk. Mohorjeva razmišljanja najdete na začetni spletni strani SDS (http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/cank_prizn.doc; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/paradokstekmovanj.doc). Vabim vas, da si jih preberete in se odzovete. Vaše vizije, vaša mnenja bomo objavili v forumu Slovlit in v biltenu Kronika in z njihovo pomočjo poskusili najti za CT tako obliko, ki bo osvežila njegov prvotni namen, užitek v branju in interpretaciji.

Za organizacijo tegale seminarja je zaslužna tajnica SDS Marjana Lavrič, za prostor pa se moramo ponovno zahvaliti prijaznemu direktorju Kulturnega doma Ivana Cankarja z Vrhnike Igorju Bergincu – se priporočamo tudi za naprej. — Dragi semnaristi, pozabite prosim za danes (ampak samo za danes) na moje uvodno nerganje v zvezi z namenom, poslanstvom, organizacijo in financami CT in se posvetite seminarskemu delu. Konec tedna, ko bo zunaj grdo vreme, pa sedite k stroju, premislite z vaše plati o teh rečeh in mi pišite!

Miran Hladnik


Postavil na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/nagovorSMCT2005.html Miran Hladnik 24. nov. 2005
NE1.net Free URL Rediredction, no ads