pisatelj Slavko Savinšek je leta 1928, deset let po tem, ko je šla narazen dotedanja domovina Avstro-Ogrska, napisal obsežno in napeto planinsko povest V goliških plazovih oziroma v ponatisu Izpod Golice. V njej za srce kmečke lepotice iz okolice Jesenic tekmujeta tihotapec Matevž iz Roža in financar (danes bi rekli carinik) Ivan. Preganjajo se po Karavankah, se streljajo, snežni plaz pa nazadnje odloči v korist koroškega tihotapca, ki opusti to kriminalno dejavnost, postane lovski nadzornik in se priženi k ljubici na Gorenjsko. — Danes streljanja na Golici na srečo ni več, tudi pridobitni krpanovski kontrabandi je odklenkalo in na Kepi, Babi, Stolu, Vrtači, Košuti, Peci se srečujejo pozimi samo s smučmi ali cepini oboroženi planinci z ene in druge strani meje. Kljub temu Karavanke v posameznih glavah še vedno predstavljajo neprehodno pregrado. Zato je letošnja podelitev nagrad v Celovcu, ki ste jih na tekmovanju za Cankarjevo priznanje dosegli učenci in dijaki iz kranjske regije in s Koroške, sproščujoče simbolno dejanje, ki naj v prihodnjih letih spodbudi številnejšo zastopstvo tekmovalcev iz avstrijskih koroških šol. Zgled so lahko slovenske šole v Italiji, ki se že leta množično udeležujejo tekmovanja. V prihodnjih letih je v načrtu zasuk tekmovanja v festivalsko smer, kar ga gotovo napravi bolj privlačnega tudi za zamejce. Da bi iz Savinškove tihotapske zgodbe črpali napotke za svoje lastno ljubezensko ravnanje, dragi nagrajenci, je najbrž veliko prezgodaj, ni pa prezgodaj uzavestiti sporočilo, ki kliče po povezovanju.
Dragi dobitniki zlatih priznanj, v imenu Slavističnega društva Slovenije, ki se trudi z organizacijo Cankarjevega tekmovanja na vseslovenski ravni, vam za doseženi uspeh iskreno čestitam, prav tako tudi našim kolegom, vašim mentorjem, in seveda vašim družinam, ki so vas spodbujale, vam pomagale in sploh stale ob strani. Posamezniki se boste morda drugo leto ali čez štiri leta vpisali na študij slovenščine in boste tam naprej postavljali na preizkušnjo svoje znanstvo z literaturo in jezikom, vsem drugim pa želim, da se s tekmovanjem iz slovenščine vaše ljubeče razmerje s književnostjo in jezikom ne konča. Ne čakajte na osmi februar, zatopite se v branje tudi na kakšen navaden dan vmes.