Rajko Nahtigal
(Novo mesto, 14. 4. 1877–Ljubljana, 29. 3. 1958)

Jezikoslovec. Prva 2 razreda gimnazije je obiskoval v Novem mestu, nato v Ljubljani (1887–95); slavistiko je ątudiral na Dunaju pri Mikloąičevem nasledniku V. Jagiću in tu 1901 doktoriral z disertacijo Ein Beitrag zu den Forschungen über die sogenannte Besěda treh svjatitelej. Znanstveno se je 2 leti izpopolnjeval v Sankt-Peterburgu in Moskvi pri znamenitih rus. jezikoslovcih A. A. ©ahmatovu in F. F. Fortunatovu. Po vrnitvi na Dunaj 1902 je bil lektor in pozneje docent za rus. jezik na Zavodu za vzhodne jezike in na Eksportni akademiji do 1913, ko je kot izredni prof. za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slov. jezik in knjiľevnost prevzel mesto za K. ©trekljem na graąki univerzi. Tu je postal 1917 redni prof.; v stiku s F. Ramovąem, tajnikom vseučiliąčne komisije, je od 1918 sodeloval v pripravah za ustanovitev slov. univerze v Ljubljani in bil poleti 1919 v prvi skupini imenovan za rednega prof. slovanske filologije. Do upokojitve 1953 je bil predstojnik Seminarja za slovansko filologijo, prvi dekan FF (1919/20) in rektor univerze 1927/28; od ustanovitve Akademije znanosti in umetnosti 1938 je bil njen redni član in prvi predsednik (1939–42).

N. se je ukvarjal predvsem z vpraąanji stare cerkvene slovanąčine, stare in moderne rus., primerjalnega slovanskega jezikoslovja in zgodovine slovanske filologije. Na področju stare cerkvene slovanąčine so pomembne njegove razprave o nastanku glagolice, o posameznih nereąenih glasoslovnih, oblikoslovnih, leksikalnih in tekstoloąkih vpraąanjih. Največ znanstvenih zaslug si je pridobil s kritično izdajo glagolskega Sinajskega evhologija, v katerem je v obąirnem filoloąkem komentarju s ątevilnimi primerjavami na novo osvetlil marsikatero nejasno mesto v besedilu. V graąkem obdobju in v Ljubljani (1915–24) je obravnaval Briľinske spomenike, ki segajo v stoletja stare cerkvene slovanąčine, in s tem spodbudil ponovno zanimanje zanje.

Med pomembnejąimi rusističnimi deli je monografija o premikanju naglasnega mesta v rus. samostalniąkih oblikah, ki jo je končal 1913, vendar je bila zaradi vojnih razmer objavljena ąele 1922. L. 1946 je objavil poljudnoznanstveno napisano knjigo o rus. jeziku, namenjeno predvsem ątudentom. Precejąen mednarodni odmev je imela izdaja staroruskega epa Slovo o polku Igoŕevě (1954); v njej je rekonstruiral besedilo v idealni staroruski jezik 12. st. in predlagal novo razumevanje nekaterih nejasnih delov besedila.

Osrednje Nahtigalovo delo iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja so Slovanski jeziki (1938, 19522), ki so bili prevedeni v nem. in rus. V primerjavi s predhodnimi glasoslovnimi in oblikoslovnimi obdelavami slovanskih jezikov je pojave tesneje povezal med seboj in ob podpori stare cerkvene slovanąčine spremljal njihov razvoj v posameznih slovanskih jezikih. Pomembni so njegovi raziskovalni doseľki v zgodovini slovanske filologije; predstavil je nekaj osrednjih osebnosti (J. Kopitar, F. Mikloąič, V. Jagić, M. Murko), izdal je 2 knjigi Kopitarjevih spisov, svoje poglede na slovansko filologijo pa je razloľil v Uvodu v slovansko filologijo (1949). Nekajkrat se je lotil tudi imenoslovnih vpraąanj: obravnaval je imena Doberdob, Hrvat, Kocelj, Dudlebi, Čeh, Pleso, Kosez, Svetovit. V mlająih letih je objavil nekaj prispevkov o albanąčini. L. 1917 je bil poslan v Albanijo, da bi pomagal pri oblikovanju albanskega knjiľnega jezika. V zadnjih letih svojega ľivljenja se je polemično odzval na razmere v rus. jezikoslovju (marrizem).

N. je zasluľen tudi za ustanavljanje in urejanje znanstvenih časopisov in zbirk: Časopis za slovenski jezik, knjiľevnost in zgodovino, Razprave znanstvenega druątva za humanistične vede, Slavistična revija, Juľnoslovenski filolog. Mednarodna aktualnost njegovega dela je vidna v zborniku, ki je iząel ob stoletnici njegovega rojstva (1977).

Bibliografija

Freisingensia I–IV. ČZN 12 (1915). 1–12 sl.

ČJKZ 1 (1918/19). 1–63.

ČJKZ 4 (1924). 171–184.

Die Frage einer einheitlichen albanischen Schriftsprache. G 1917.

Akzentbewegung in der russischen Formen- und Wortbildung I. Substantiva auf Konsonanten. Heidelberg 1922.

Doneski k vpraąanju o postanku glagolice. Razprave Znanstvenega druątva za humanistične vede 1. 1923. 135–178.

Starocerkvenoslovanske ątudije. Lj 1936.

Euchologium sinaiticum I–II. Lj 1941, 1942.

Rekonstrukcija treh starocerkvenoslovanskih izvirnih pesnitev. RSAZU, filozofsko-filoloąko-historični razred 1. 1943. 41–156.

Jerneja Kopitarja spisov II. del, I–II. Lj 1944, 1945.

Ruski jezik v poljudnoznanstveni luči. Lj 1946.

Trenja v ruski lingvistiki. SR 4 (1951). 254–261.

Blodnje o staroruskem pismenstvu. SR 5/7 (1954). 86–98.

Die slavischen Sprachen. Wiesbaden 1961.

Slavjanskie jazyki. Moskva 1963.

O njem

F. TOM©IČ: Prof. dr. Rajko Nahtigal – osemdesetletnik. SR 10 (1957). 1–9.

Nahtigalov zbornik. Ur. F. Jakopin. Lj 1977.

F. JAKOPIN: Albanoloąke ątudije Rajka Nahtigala. JiS 23 (1977/78). 65–70.

F. JAKOPIN: Rajko Nahtigal – imenoslovec. V: Vtora jugoslovenska onomastička konferencija. Sk 1980. 119–124.

Zbrala Maja Janeľič. Vir: Enciklopedija Slovenije. Ur. Alenka Dermastia, Marjan Javornik, Duąan Voglar. Ljubljana: MK, 1987–2002. Na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/nahtigal.html postavila Andreja Musar 27. 10. 2006.