Ko je v začetku leta 1918 dosegel habilitacijo in mu je bilo ponujeno mesto izrednega profesorja v Černovicah v Ukrajini, se je ob zlomu avstro-ogrske monarhije vrnil iz Gradca v Ljubljano, kjer so se začele priprave za ustanovitev univerze. 3. decembra 1919 je imel prvo predavanje o slovenąčini na tedaj novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani, kar danes univerza praznuje kot svoj praznik. Po njeni ustanovitvi je bil 31. avgusta 1919 med prvimi ątirimi rednimi profesorji Filozofske fakultete imenovan za profesorja indoevropskega in slovanskega jezikoslovja. Poleg tega pa je predaval ąe akcentologijo, sploąno fonetiko in značilnosti praslovanąčine. Prvi dve leti je predaval tudi primerjalno slovnico indoevropskih jezikov.
Prva za objavo pripravljena knjiga iz načrtovane serije Historična gramatika slovenskega jezika je bila Konzonantizem (1924), v kateri je zanesljivo in izčrpno predstavil vse pojave v razvoju slovenskega soglasniąkega sistema, kot se kaľe v pisanih in tiskanih virih ter v narečjih in govorih. V njej do tudi glede na sedanje stanje v dialektologiji in zgodovinski slovnici navedeni, razloľeni ter prostorsko in časovno določeni tako rekoč vsi pojavi v slovenskem soglasniąkem sistemu. ©e posebej dragocena so poglavja, v katerih so obravnavani odnosi med zgodnjeslovenskimi in starobavarskimi soglasniki in zakonitosti, po katerih so Bavarci od 8. stoletja naprej prevzemali in zapisovali slovenska osebna in krajevna imena (pa tudi besedila, kot so Briľinski spomeniki) in po katerih so Slovenci od Bavarcev sprejemali poimenovanja za nove pojme in predmete.
V knjigi Dialektoloąka karta slovenskega jezika (1931) je objavil prvi znanstveno utemeljen zemljevid slovenskih narečij, ki jih je razdelil na sedem narečnih skupin z okoli 40 narečji. Pri tem je upoąteval več kot 1000 jezikovnih podatkov, poleg njih pa tudi naselitvena, zemljepisna, kolonizacijska, druľbena ter politično- in cerkvenoupravna dejstva, zaradi katerih se je od 12. stoletja naprej dotlej narečno ąe nerazčlenjena praslovanąčina (alpska slovanąčina) postopno razvila v zdaj pester narečni mozaik.
Leta 1935 je objavil drugo knjigo iz serije Historična gramatika slovenskega jezika z naslovom Dialekti, v kateri je predstavil narečno raznovrstnost slovenskega jezika in opise posameznih narečij; le ponekod so poznejąa raziskovanja dodala ąe kak popravek ali dopolnilo, npr. glede narečnih mej. Razvoj slovenskih samoglasnikov je prikazal v knjigi Kratka zgodovina slovenskega jezika I (1936), v kateri je zgoąčeno predstavljen razvoj vseh izhodiąčnih slovenskih samoglasnikov. Ugotovil in pojasnil je potek premikov naglasov v slovenąčini in njihovo zaporedje ter zemljepisni obseg in reflekse drugotno naglaąenih samoglasnikov v narečjih.
Leta 1937 je z Milkom Kosom pripravil novo izdajo Briľinskih spomenikov. V uvodni razpravi je opredelil kvaliteto samoglasnikov v času, ko so bili zapisani; v opisu njihovega jezika je predpostavil ohranitev nosnikov v vseh poloľajih, čeprav v rokopisu niso označeni; v jeziku je ugotovil dve razvojni stopnji, in sicer starejąo iz časa, ko je nastal prvopis, in mlająo iz časa, ko je nastal prepis; Briľinski spomeniki so po njegovih ugotovitvah nedvomno zapisani v slovenskem jeziku z nekaterimi starocerkvenoslovanskimi prvinami.
Ramovą je upoąteval imenoslovje v mnogih svojih delih, zlasti kadar je obravnaval slovensko glasoslovje v starejąih obdobjih, iz katerih ni ohranjeno občnobesedno gradivo. Prav tako je v njegovih knjigah in razpravah navedenih veliko zanesljivih in pogosto citiranih etimoloąkih izpeljav.
Sodeloval je pri dveh izdajah Slovenskega pravopisa: pri pravopisu, ki ga je izdal leta 1935 skupaj z Antonom Breznikom (ąolska izdaja je iząla 1937 in 1938), je skrbel za pravorečje, pri tistem, ki ga je leta 1950 izdala SAZU, pa je vodil nad sto sej pravopisne komisije. Leta 1950 je prejel Preąernovo nagrado za svoje znanstveno in organizacijsko delo pri Slovenskem pravopisu. Knjigo Morfologija slovenskega jezika (1952) so za tisk pripravili njegovi tedanji učenci po predavanjih v letih 1947/48 in 1948/49.
Bil je daljnoviden organizator znanstvenega in pedagoąkega dela na univerzi. Po vrnitvi iz Gradca 1918. se je vključil v delo za ustanovitev univerze v Ljubljani in bil decembra istega leta izbran za tajnika univerzitetne komisije. Po ustanovitvi univerze je bil dve leti poslovodja univerze z nalogo, da nadrobno organizira njeno delovanje. Leta 1921 je bil med ustanovitelji Znanstvenega druątva za humanistične vede in njegov prvi tajnik. V ątudijskem letu 1926/27 je bil dekan FF, v letih 1934 in 1935 pa rektor univerze; na tem poloľaju je predloľil načrt za ustanovitev SAZU, vendar ni bil sprejet, zato je iz protesta odstopil z rektorskega poloľaja. Prizadevanje za ustanovitev akademije je nadaljeval in bil ob njeni ustanovitvi leta 1938 med prvimi rednimi člani. V letih 1942–50 je bil glavni tajnik akademije, od leta 1950 do smrti pa njen četrti predsednik. V letih 1945–52 je vodil Inątitut za slovenski jezik pri SAZU in zanj izdelal daljnoročni in ąirokopotezni delovni načrt; ta se na inątitutu, ki se od 1986 imenuje po njem, v marsičem ąe vedno uresničuje. Leta 1942 je predstavil načrt za etimoloąki slovar slovenskega jezika z 20 vzorčnimi gesli, 1946. pa načrt za zbiranje gradiva za veliki slovar slovenskega knjiľnega jezika, na podlagi katerega je bil pozneje izdelan Slovar slovenskega knjiľnega jezika I–V (1970–91); za to delo je pridobil prve zbiralce. Med drugo svetovno vojno in po njej je sestavil vpraąalnico za slovenski lingvistični atlas in predvidel mreľo 312 krajev, kjer naj bi bila opravljena anketa zanj.
Ramovą je bil glavni urednik Časopisa za slovenski jezik, knjiľevnost in zgodovino (1918–28), urednik Razprav Znanstvenega druątva za humanistične vede (1923–30), Razprav filozofsko-filoloąko-historičnega razreda SAZU (1943–44), Razprav drugega razreda SAZU (1950) in Letopisa SAZU (1943–50) ter sourednik Juľnoslovenskega filologa (1921–50) in Slavistične revije (1950–51). Za znanstvene doseľke je bil med drugim izvoljen za dopisnega člana JAZU v Zagrebu (1926), SANU v Beogradu (1929), Slovenskega inątituta v Pragi (1929) in Poljske akademije znanosti v Krakovu (1935).
Ramovą je začel v proučevanju slovenskega jezika novo obdobje. Iząel je iz mladogramatične ąole, ki je bila ąe trdno zasidrana v indoevropski primerjali slovnici, vendar je tvorno sprejemal tudi jezikovnoteoretične poglede, ki so ga ločevali od mladogramatikov. S poglobljenimi deli, v katerih so inovativne, prepričljive in tekoče izpeljane reąitve in ki jih odlikuje velika količina dognano obdelanega in dosledno miselno povezanega dokumentarnega gradiva, se je zapisal med najpomembnejąe slovenske jezikoslovce.
Slovenische Studien. ASIPh 37. Berlin 1920. 123–174, 289–330.
Historična gramatika slovenskega jezika II: Konzonantizem. Ljubljana 1924.
Dialektoloąka karta slovenskega jezika. Ljubljana 1931.
Über die Stellung des Slovenischen im Kreise der slavischen Sprachen. Annales Academiae scientarium Fennicae, serija B 27. Helsinki 1932. 218–238.
Historična gramatika slovenskega jezika VII. Dialekti. Ljubljana 1935.
Slovenski pravopis. Ljubljana 1935 (z Antonom Breznikom).
Kratka zgodovina slovenskega jezika 1. Ljubljana 1936.
Komisija za etimoloąki slovar slovenskega jezika. LSAZU 1, 1938/42, 1943. 352–359.
Poročilo, podano na svečani seji glavne skupąčine dne 8. februarja 1946. LSAZU 2, 1943/47, 1947. 136–143.
Zbrano delo 1. Ur. T. Logar, J. Rigler. Ljubljana 1971.
O njem
France Bezlaj: Fran Ramovą: Pogled na njegovo delo. SR 3 (1950). 225–236.
Jakob ©olar: Fran Ramovą: ®ivljenje. SR 2 (1950). 441–445.
Rajko Nahtigal: Prof. Ramovą o sebi od doktorata do docenture v Gradcu. SR 5/7 (1954). 9–40.
Rajko Nahtigal: Pisma prof. Ramovąa od docenture do profesure. SR 8 (1955). 90–104, 232–246.
Janez Rotar: Pisma profesorja Frana Ramovąa dr. ®elmíri Gaąparíkovi. RSAZU 2. razred 12, 1989. 129–172.
Zvonko Bizjak: Bibliografija Frana Ramovąa. RSAZU 2. razred 13, 1990. 283–291.
Franc Jakopin: Fran Ramovą kot imenoslovec. RSAZU 2. razred 13, 1990. 5–12.
Korespondenca med Franom Ramovąem in Aleksandrom Belićem. Ur. J. Rotar. Ljubljana, 1990.
Franc Jakopin: Delo Frana Ramovąa za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Jezikoslovni zapiski 1. Ljubljana 1991. 19–24.
Joľe Toporiąič: Breznik-Ramovąev Slovenski pravopis. Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovąa. Ur. M. Oroľen, I. Orel-Pogačnik. Ljubljana 1991. 34–47.
Ramovąev zbornik. SR 42 (1994), ąt. 2/3.