Avtor, prevajalec in lektor – zavezniki ali nasprotniki
Povezuje: Niko Jež Sodelujejo Marcello Potocco, Marjanca Mihelič, Tina Petrovič in Joža Repar Lakovič. Marcello Potocco Opazke nekega praktika Marjanca Mihelič Avtor, prevajalec in lektor — med osebnim in normativnim Tina Petrovič Avtor, prevajalec in lektor — skupaj v prizadevanju za čim boljša leposlovna dela Joža Repar Lakovič Lektoriranje (prevodov) strokovnih besedil
Marcello Potocco Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem Opazke nekega praktika V prispevku k okrogli mizi o lektoriranju bom govoril kot prevajalec in ustvarjalec s povsem konkretnimi izkušnjami s tem, kako je »biti lektoriran«. Ne spadam med avtorje, ki ne bi dopuščali posegov v svoje izvirno ali prevedeno besedilo; prav nasprotno, že ob prvem »pravem« lektorskem preizkusu, ko sem se ob bolj in manj upravičenih stilističnih posegih nemalo jezil, sem obenem ugotavljal, da se vsaj v polovici primerov iz njih lahko tudi kaj naučim. Moje izkušnje, ki so bile v teh letih dobre in slabe, mi predvsem govorijo, da sta bila za (ne)posrečenost sodelovanja vselej bistvena dva dejavnika: senzibilnost jezikovne svetovalke in čas. Prvo – namreč senzibilnost jezikovne svetovalke – se je izkazalo kot nekaj, kar je povezano z založbo ali institucijo, na kateri je bila vsakokratna svetovalka zaposlena oziroma v okviru katere je delovala. Logika je precej preprosta. Če je lektor(ica) vajen(a) delati z leposlovnimi besedili in če je avtor primerno senzibilen za svoje napake, bo proces zares potekal tako, kot bi po mojem mnenju moral potekati, in sicer kot skupna odgovornost ali še bolje kot medsebojna interakcija. Sam sem vzorčno izkušnjo takšne interakcije doživel ob delu s Petro Koršič, ki je lektorirala moji zadnji dve pesniški knjigi pri založbi LUD Literatura. Besedilo, ki je že na začetku šlo skozi dve njeni branji – manj natančnega, kot ga je sama imenovala, »bralskega« – in nato natančnejšega, sva temeljito prediskutirala na srečanju, ki je sledilo po tem, ko mi je v elektronski obliki poslala svoje pripombe in sugestije. Predmet debate in njenih včasih bolj drugič manj uporabnih alternativnih različic so bili seveda predvsem najbolj sporni jezikovni odmiki. Njene razlage, zakaj jezikovna logika zahteva (ali ne) predlagano rešitev, pa so bile posebej koristne, ko sva se odločala, kje ohranjati ali dodajati ločila, zlasti vejice. Ločila so v poeziji seveda poseben problem, saj (lahko) služijo kot ritmično sredstvo, namreč kot sredstvo ustvarjanja cezure; vendar je obakrat obstajalo kar nekaj mest, kjer me je opozarjala, da se s postavitvijo ali nepostavitvijo vejice spremeni pomen stavkov, spričo česar sva mesto nekaterih ločil določila med samo diskusijo, glede na mojo potrditev (ali zanikanje), katerega izmed različnih pomenov sem v stavku želel prenesti do bralca. Za primere, pri katerih ob prvem srečanju nisva prišla do ustreznih rešitev, sva si nato vzela približno teden dni časa in se znova srečala, da bi dorekla končno različico besedila. Senzibilnost se je pri tem izkazala kot bistvena, saj kot avtor lektorju ali lektorici preprosto moraš zaupati, da v svoje svetovanje ne bo po nepotrebnem vnašal(a) svojih bralskih in jezikovnih preferenc. Na eni strani boš le tako prepričan, da lahko slediš njegovim/njenim argumentom. Na drugi strani bo le pravšnja senzibilnost zmanjšala število tistih problemov, na katere se v resnici ni smiselno osredotočati. In prav na tej točki se je sodelovanje s Petro izkazalo kot zelo pozitivno. Ob delu s proznim besedilom je dinamika dela seveda nujno drugačna, saj niti zdaleč ni mogoče prediskutirati vsakega popravka ali sporne rešitve. Senzibilnost za to, da bo lektor(ica) znal(a) prepoznati, kaj so nujne stilistične lastnosti besedila – tudi kadar bolj ali manj izpostavljeno kršijo normo – in kaj zgolj avtorjeva nerodnost, je zato še toliko bolj pomembna. Obenem pa tudi tu ne bi smela izostati diskusija o vsaj najbolj jezikovno spornih mestih. Žal to ni samoumevno, posebej ne pri založbah, ki knjige producirajo za množični trg ali imajo vsaj deloma komercialno motivacijo, tudi če gre za leposlovna ali polleposlovna besedila. Moja izkušnja z eno izmed tovrstnih založb je bila vse prej kot zadovoljujoča. Lektura je besedilo dosledno spreminjala v stilistično nezaznamovani jezik, nekatere rešitve so bile že na prvi pogled neustrezne ali narejene v naglici, tako je bil npr. »Everestov preizkus« spremenjen v »Everestov poskus« (namesto, da bi se iskalo rešitev v smeri »Everestove preizkušnje« ali »preizkušnje z Everestom«); v enem izmed primerov je bil geološki tehnični termin »prelom« spremenjen v sicer bolj znano, a neustrezno besedo »prelomnica«. Ob zadnji prevajalski izkušnji – ob romanu Kanadčana Mordecaija Richlerja – pa se je vajenost lektorice na neleposlovna besedila pokazala tako, da je želela prevode drugih leposlovnih tekstov, ki v slovenščino še niso bili prevedeni, dosledno dopolnjevati z v oklepaj postavljenimi izvirnimi naslovi, celo tam, kjer je šlo za premi govor. Žal je kljub moji prepovedi ob vračanju sprememb na prvotno stanje nekaj takšnih primerov ušlo v končno verzijo besedila. Razlog za tovrstne kolizije je po mojem mnenju dejstvo, da se maloštevilni lektorji oziroma lektorice v tovrstnih založbah praviloma ukvarjajo z neleposlovnimi besedili; senzibilitete za leposlovje v kopici neleposlovnih besedil bodisi niso uspeli privzgojiti bodisi je zanje prenaporno prehitro prehajanje iz neleposlovnih besedil v leposlovna in obratno. Podobno izkušnjo sem namreč doživel ob lekturi svoje druge pesniške zbirke. Lektorski popravki – lektorica je bila sicer zaposlena na nacionalnem radiu – so znatno presegli moje pravopisne in slovnične zdrse in se prevesili v prepogosto popravljanje slogovnih rešitev, pri tem pa so bili le redko upravičeni in koristni. Tudi v tem primeru je bila splošna težnja popravkov stilistična nevtralizacija teksta in tako so »nadležja telesa« postale »nadloge«, »smrdeče živali« so postale »zaudarjajoče«, prav po primorsko »matast« lirski subjekt pa »omotičen«. Tudi v tem primeru je bila po mojem mnenju institucionalna umeščenost jezikovne svetovalke tista, ki je zavirala senzibilacijo za leposlovje. Drugi dejavnik, ki sem ga izpostavil, je – čas. Pri tem imam v prvi vrsti v mislih tisti čas, ki ga imata avtor ali prevajalec in lektor ali lektorica na voljo, da besedilo spravita v končno obliko. Tudi v zgoraj navajanih primerih se je že bilo izkazalo, da možnost časovno intenzivnejšega ukvarjanja z besedilom seveda bistveno izboljša kakovost dela in besedila. To najprej velja za čas, ki ga ima za pregled in za diskusijo z avtorjem na voljo lektor ali lektorica, pri čemer moja izkušnja s komercialno založbo kaže, da tega časa tako rekoč ni bilo; pri prevajanju polleposlovnih besedil niti enkrat. Ni pa nepomemben tudi čas, ki ga ima na voljo avtor po soočenju z lektoriranim tekstom. Nemara za avtorja še najbolj velja, da lektoriranje besedila zanj ne pomeni le sprejemanja ali zavračanja popravkov in sugestij, tehničnega »sledenja spremembam«. Ko popravki, tisti nujni, posežejo v ritem besedila ali – ob poeziji – v enjambement ali celo rimo, je avtorjeva naloga kajpak ta, da poizkusi najti primerno alternativno rešitev, ta pa ne pride sama, in še najmanj v bližini suhega tehničnega pretehtavanja upravičenosti in neupravičenosti popravkov. Ob lekturi svoje prejšnje zbirke sem na primer zaradi napačne vezljivosti moral restrukturirati in ritmično spremeniti célo pesem, tako da so nedotaknjeni ostali le zadnji štirje verzi. Nazadnje pa – in to je dejavnik, kjer veselo pogrnejo tako komercialne kot nekomercialne založbe: po opravljeni lekturi je potreben tudi čas za opravljene korekture. A ne samo čas – tudi človek. Praksa nenehno dokazuje, da tretji ali četrti lektorski pregled in uredniški ali avtorski pregled besedila tik pred oddajo zadnjega PDF-ja preprosto ne morejo nadomestiti nekontaminiranega korektorskega očesa. Še posebej če med lekturo in oddajanjem zadnje verzije datoteke mine nekaj dni ali maksimalno en teden. Prav ta hitrost pa je razlog, zaradi katerega v dobi neprecenljivih tehnoloških zmožnosti dobivamo na police knjige, kjer se ni prav nič zmanjšalo, kvečjemu povečalo število vsakovrstnih tipkarskih oziroma tiskarskih napak. Ko smo v moji prejšnji knjigi – zaradi odsotnosti korektorja in spričo napake tiskarja, ki ni upošteval v zadnjem trenutku dostavljene popravljene datoteke – tiskali kazalo z »errata corrige«, je bilo na njem popravljenih pet napak. To, žal, niso bile vse. Vsaj dve sta se nam namreč izmuznili tudi v kazalu popravkov ...
Marjanca Mihelič Založba Mladinska knjiga Ljubljana Avtor, prevajalec in lektor – med osebnim in normativnim V prispevku sem obravnavala lektorske popravke v prevodu eseja O nebeški in zemeljski ljubezni iz madžarskega v slovenski jezik. Izbirala in razvrščala sem jih glede na odstopanje od norme prevodnega jezika in vpliv tujega jezikovnega vzorca (glej primere pod a) in poskušala s pomočjo stroke odgovoriti na vprašanje o njihovi upravičenosti ali neupravičenosti (avtorjevem, prevajalčevem, tudi lektorjevem slogu). Obravnava primerov je pokazala, da primeri iz jezikovnih priročnikov ne zajemajo vseh problemov, da normiranje jezikovnih pojavov ni veljavno enkrat za vselej, odprta ostajajo tudi vprašanja semantične stilistike. Obravnava ne vključuje številske statistike vzorcev, čeprav sem izbrala izstopajoča »tipska mesta« (za ponazoritev sem vedno izbrala dva primera) in celotnega sistema jezikovnih ravni in zvrstnosti jezika.
Tina Petrovič Ljubljana Avtor, prevajalec in lektor – skupaj v prizadevanju za čim boljša leposlovna dela Vsi, ki so vpeti v proces jezikovnega oblikovanja besedila, bi morali biti v prizadevanju za čim boljši končni izdelek tesno povezani. Nasprotno pa se pogosto zgodi, da v teh odnosih vladajo nezadovoljstvo, nerazumevanje in neupoštevanje tega, kar dela drugi. Lahko bi rekli, da gre včasih celo za merjenje jezikovne moči in trmoglavo vztrajanje pri svojih rešitvah. Na srečo pa ni vedno tako. Lektoriranje leposlovja je posebna veja lektoriranja, česar se lektorji zavedamo in upoštevamo morebitno svobodnejšo rabo jezika in umetniške prijeme. Prevajalci leposlovja so tudi sami precej dosledni in natančni, manj je površnosti kot pri drugih zvrsteh besedil, in naloga lektorja je predvsem, da jih opozori na nedoslednosti in predlaga boljše rešitve na šibkejših mestih, ki so se zaradi dolgotrajnega dela z besedilom izmuznila prevajalskemu očesu. Uvod Lektoriranje prevodov je posebno zato, ker se lektor o dilemah in nejasnostih namesto z avtorjem »pogaja« s prevajalcem, ki je pravzaprav »mali avtor« dela, saj ga je ubesedil po svoje. Proces tega »pogajanja«, popravljanja in usklajevanja je poznan vsakemu prevajalcu in lektorju. Lektoriranje še zdaleč ni prepir okoli vejic in vsiljevanje svojih, »boljših« zamisli, kot se bojijo marsikateri avtorji. Tema je še bolj občutljiva, ko govorimo o lektoriranju leposlovnih del, pa naj gre za izvirnike ali prevode del. Avtorji oz. prevajalci so namreč včasih prepričani, da njihova besedila ne potrebujejo lekture, ki jo razumejo predvsem kot poseganje v svoje avtorsko delo, morda njegovo prirejanje, vsiljevanje drugih besed itd. Vendar je resnica drugačna: lektor avtorja le opozori (oziroma bi ga moral opozoriti) na morebitne napake in je največkrat dobrodošlo dodatno oko, ki mora ob branju ponuditi ugodne rešitve ter tako besedilo predvsem izboljšati, seveda vedno s posluhom za delo, pripravljenostjo na kompromis in dogovor z avtorjem ali prevajalcem. Zelo pomembno pri tem procesu pa je predvsem to, da je lektor tudi eden prvih bralcev, saj je po navadi pred njim le še urednik, zato je njegovo branje za avtorja lahko zelo dragoceno. Pisatelj, prevajalec in lektor Posebno zanimiva so v tem pogledu prevedena dela. Kot še vedno menijo nekateri, ni potrebe, da bi za t. i. »dobrim prevajalcem« delo bral še kdo, preden gre v natis (zdi se, da za takšnim mnenjem stojijo tiste ustanove, ki jih bolj kot dober izdelek zanima zaslužek in poskušajo pri izdajanju besedila katero od faz preskočiti in s tem tudi kaj prihraniti). Večina tistih, ki se ukvarjamo z jezikom, pa bi se verjetno strinjala, da bi bil takšen pristop napačen, še več, popolnoma nesprejemljiv. Na srečo prav tako veliko prevajalcev želi, da besedilo pred objavo prebere še kdo, ki ga takrat bere prvič (možnost distance je prevajalec s procesom prevajanja namreč izgubil). Menim, da se vsak dober prevajalec zaveda, da dodaten pregled samo pripomore h kakovosti besedila in ne pomeni nepotrebnega brskanja po besedilu. Seveda so med njimi tudi taki, ki se na lektorja preveč zanašajo in potem napišejo pol tako dobro, kot bi lahko, vendar jih po mojih izkušnjah ni veliko, saj večina želi oddati dober avtorski izdelek. Prevajalec in lektor bi morala biti tesna sodelavca, ki se dela ne bi nikoli lotila s slabim občutkom, da bosta drug drugega onemogočala. Namesto tega morata vedno imeti pred očmi skupni cilj: bralcu ponuditi besedilo, ki bo sporočilno in slogovno ustrezalo izvirniku. Prevajanje je razumljeno kot neke vrste umetnost, saj prevajalec išče ustvarjalne rešitve in besedilo pravzaprav na novo ustvarja, ko njegovo bistvo, pomen in sporočilo prenaša v drug jezik. Poskuša »ujeti duha in slog izvirnika, a seveda v okviru omejevalnega vpliva svojega jezika in kulture« (Kovačič 1996: 34). Dejstvo je, da mora prevajalec tako dobro opraviti svoje delo, da noben bralec ne bi posumil, da je besedilo prevedeno iz katerega koli drugega jezika. Bralec v prevodu ne sme začutiti tuje skladnje, fraz ali izrazov, brati mora, kot da bi bilo delo napisano zanj, v njegovem jeziku. Poleg prevajalca pa je določena mera ustvarjalnosti pri takih besedilih nujna tudi za lektorja. Ves čas se mora zavedati, da je lektoriranje leposlovja drugačno od lekture drugih vrst besedil, saj je poleg sporočila zelo pomemben še umetniški vidik in avtor si lahko privošči večjo jezikovno svobodo. Takrat ne gre za slepo oklepanje jezikovnih norm; nujni so kompromisi, rešitve, ki zadostijo umetniškim potrebam besedila, velikokrat tudi razgledanost in pripravljenost na kompromis zaradi umetniškega učinka. Lektor ve, da je jezik živa stvar, in se pravopisa in jezikovnih priporočil ne oklepa za vsako ceno. Zavedati se mora, da je sporočilo leposlovnega dela subjektivno, da lahko pripovedovalec izumlja svoj jezik, namenoma krši določene norme, se trudi izstopati tudi po jezikovni plati … Medtem ko se prevajalci pogosto ubadajo z dobesednostjo oziroma svobodnostjo prevedenega in te dileme rešujejo po najboljših močeh, je naloga lektorja, da ugotovi, kje so tipkarske napake, nedoslednosti, nepravilne rabe, odstopanja od živega jezika ali okorno prevedena mesta. Takrat mora prevajalca opozoriti, da je morda preveč pod vplivom izvirnika oziroma se je tako izgubil v podrobnostih, da ne vidi več »celotne slike«. Vsekakor velja, da mora leposlovje brati razgledan lektor, ki mora, tako kot prevajalec, prepoznati avtorjev slog in tudi dopuščati določeno kršitev jezikovne norme, saj bi s spreminjanjem besedišča lahko preveč posegel v avtorjevo integriteto. Primeri sodelovanja Pri nas pri večini založb delo poteka tako, da sta prevajalec in lektor povezana prek urednika. Neposredna komunikacija nastopi samo, če eden ali drugi to zahteva, kar se po mojih izkušnjah ne zgodi pogosto. Kadar pa se to zgodi, je to po navadi zaradi nezadovoljstva, in ne zato, da bi si čestitala za dobro opravljeno delo. Slišati je tudi, da uredniki včasih ne želijo povezati prevajalca in lektorja, tudi če to izrecno želita, kar je nedopustno, saj s tem ne izboljšajo poteka dela oziroma ga celo zavirajo. Nekatere založbe pa, nasprotno, že prehajajo na drugačen način dela, saj ob oddaji dela v lekturo lektorju posredujejo tudi avtorjev ali prevajalčev kontakt, da se uskladita glede morebitnih vprašanj. Čeprav je v tem primeru dela za lektorja nekoliko več, saj opravi tudi del tistega, kar sicer dela urednik, je tak pristop dobrodošel. Sama pri svojem delu z veseljem sodelujem s prevajalci. Vsak lektor bi se moral zamisliti ob članku Nives Vidrih, ki je pisala o odnosu med prevajalcem in lektorjem in opozorila na nekaj nenavadnih primerov sodelovanja (2009: 360). To je pomemben vpogled v razmišljanje prevajalca in njegove izkušnje z lektorji. Ta vpogled opozarja na to, da v praksi dobre komunikacije med obema povečini ni, kar bi se moralo spremeniti. Sama sodelujem z dvema velikima in uveljavljenima založbama in še nisem lektorirala zelo slabega prevoda, verjetno zato, ker tudi prevajalce skrbno izbirajo. Se pa seveda v vsakem romanu najdejo slovnične napake, nepravilna raba in možnosti za boljše rešitve. Napake, ki jih lektor najpogosteje odkrije pri lektoriranju romanov, so zatipkane besede, kopičenje veznikov, nedosledno zapisovanje nekaterih imen, manjkajoči presledki med besedami, izpadle črke ali cele besede, napačen besedni red in začenjanje stavkov z oziralnimi zaimki. Pogosto so zamešana tudi nekatera ločila, na primer vezaji in pomišljaji, pri uporabi katerih je treba paziti, saj ima vsako ločilo določeno funkcijo in mesto, kjer se ga uporablja (v besedilih po navadi zasledim poplavo vezajev in skoraj nič pomišljajev; treba pa je upoštevati, da so lahko za tem pojavom tudi računalniški programi, ki take znake poenotijo ali ne prepoznajo pomišljaja). Zanimivo je tudi področje prislovov. Pri prevodih se hitro zgodi, da prevajalec izbere prislov, ki se v določeni zvezi ne uporablja ali pa izmed možnosti, ki se mu ponujajo, izbere manj ustrezno. Pri prevodih je prav tako treba paziti na veliko začetnico, saj je včasih uporabljena kar vsepovprek, tudi kadar je v slovenščini to napačno. Kar zadeva uporabo pogovornega jezika, je to področje, na katero sem opozorila že prej: lektor mora prisluhniti prevodu in predvsem poskrbeti, da je tak jezik dosledno rabljen na tistih mestih, kjer ga je določil prevajalec. Avtor na primer uporablja pogovorni jezik, potem pa se vanj kar na lepem vrine veznik iz knjižnega jezika. Lektor lahko takrat predlaga izboljšavo, o kateri se dogovori s prevajalcem. Prevelik poseg v tak jezik pa seveda ni zaželen in lektor se tega zaveda (če je prevajalec na primer izbral pogovorni jezik s primorskega konca, je napačno, da ga lektor želi spremeniti v nekaj, kar mu je bliže – na primer v gorenjskega ali štajerskega). Sodelovanje prevajalca in lektorja je torej zaželeno, pravzaprav. Včasih se zdi, da sta prevajalec in lektor vsak na svojem jezikovnem okopu in da gre predvsem za merjenje jezikovne moči. To seveda ni res – sta neposredna sodelavca in oba sta odgovorna za to, da je delo, ki ga sooblikujeta, na koncu čim boljše. Dialog je torej tisto, kar pripelje do boljšega sodelovanja, delo obeh pa je potem precej lažje in pogosto tudi hitrejše. To pa je navsezadnje v interesu vseh, ki so vpeti v proces izdajanja besedil.
Joža Repar Lakovič Škofljica Lektoriranje (prevodov) strokovnih besedil Lektor se izkaže kot jezikovni svetovalec pri lektoriranju (tudi prevodov) strokovnih besedil. Sodeluje s terminološko skupino, ki prevaja izraze ali ustvarja nove, svetuje pri slovenjenju zahtevnih prevodov standardov in povezuje strokovnjake, terminologe in prevajalce. Pomaga pri iskanju najboljših rešitev in se posvetuje tudi z drugimi strokovnjaki pri reševanju zapletenih terminoloških vprašanj. 1 Lektor kot jezikovni svetovalec Lektor naj bi poskrbel za jezikovno in strokovno ustrezno besedilo pred objavo. Popravi pravopisne in slovnične napake, odpravlja stilne pomanjkljivosti, poskrbi za urejenost rokopisa, opozarja pa tudi na logične nedoslednosti, vsebinsko neurejenost, neusklajenost in neustreznost terminov ipd. Za lektoriranje strokovnih besedil se mora lektor učiti, posvetovati, prepoznati mora osnovne termine določenega področja ipd. 2 Lektoriranje strokovnih besedil Lektoriranje strokovnih besedil zahteva od lektorja splošno poznavanje strokovnega področja, poučiti se mora o že obstoječi terminologiji, definicijah ipd. Lektor ima pri lektoriranju strokovnih besedil priložnost, da sodeluje kot jezikovni svetovalec. Pogosto pa ga pri delu spremljajo pasti in težave. Prav tako ni nujno, da »vse zna«, poiskati mora tudi pomoč pri strokovnjakih, v terminoloških skupinah, ki delujejo pri Inštitutu za slovenski jezik ipd. Idealno bi bilo, da bi lektor sodeloval pri ustvarjanju novih terminov že s prevajalci in z drugimi strokovnjaki v terminološki skupini, če obstaja.
Pri delu se lektor spopada s številnimi vprašanji. Kdo odgovarja za terminološke odločitve? Koliko ima moči, da se upoštevajo njegovi predlogi? Sodelovati bi morali terminologi, prevajalci, skupine za pripravo standardov in lektorji.
Terminološki slovarji nastajajo prepočasi, zato so pogosto za številna področja nepopolni in zastareli že ob izidu. Hiter razvoj tehnologij povzroča naglo nastajanje in spreminjanje izrazja. Sodobna računalniška tehnologija omogoča hitro dopolnjevanje terminov in sprotno objavljanje na spletnih straneh.
Veliko težav se pojavi pri prevajanju mednarodnih standardov; nastajajo v drugem jezikovnem in kulturnem okolju, zato jih ne moremo dobesedno prevesti, prav tako je potrebna previdnost glede prevoda znotraj določenega strokovnega področja. Strokovna in znanstvena področja se med seboj vse bolj povezujejo in postajajo bolj interdisciplinarna, zato postajajo zahteve po enopomenskosti v terminologiji negotove.
Izraze za določene strokovne pojme prevzemamo ali pa jih sami ustvarjamo. Prevzemamo jih iz slovenskega jezika ali iz drugih jezikov. Uporaba tujk je v veliki meri stvar osebne presoje, gre za iskanje neke srednje poti. Merilo o ustreznosti tujke v primerjavi z njeno slovensko ustreznico je razširjenost ene ali druge besede ter njena zmožnost vključevanja v sobesedilo. Preveriti je treba, ali je že uveljavljena v rabi ali ne, lahko je uveljavljen in sprejet terminološki izraz, ki bi z nasilnim slovenjenjem postal v neki stroki nejasen in neuporaben. Slovenjenje že uveljavljenih in sprejetih izrazov bi lahko zmanjšalo razumljivost besedil. 3 Zaključek Strokovnjaki in avtorji strokovnih besedil sodelujejo z lektorjem, če mu zaupajo, če jim zna pomagati pri zahtevnejših jezikovnih vprašanjih, jim argumentirano predstavi popravke in predlaga boljše rešitve. Lektor mora sprejeti in upoštevati že sprejete termine in opredelitve, uveljavljene na določenem strokovnem področju. S stalnim sodelovanjem, učenjem in ustreznimi predlogi pa sčasoma lahko svetuje tudi že pri prevzemanju in tvorjenju novih strokovnih izrazov. Tako počasi izgublja predznak nadležnega čistuna in postaja nepogrešljiv jezikovni svetovalec.
|
Kongres 2012 >