Sveti Valentin je prvi spomladin in ima ključ do korenin.

Mrje svetilka moja, ker pozno še bedim;

zamišljen pri listini iz davnih let slonim.

Enakomerno ura na steni se glasi,

okrog v globokem miru vse spava, vse molči.

Pošilja mesec v sobo srebrni svetli žar;

enajst že ura bije, a kaj mi je udar?

Kako čarobnomilo skrivnosten polumrak

obstira me! Prečuden zdi se mi lunin trak!

Kaj giblje se, kaj zbira? Kaj ta nejasna zmes?

In v mesečini bledi kaj ta pomenja ples?

Za senco senca živa sem gnete se vrteč,

obstane ura; tihi dom gledam svoj strmeč,

očaki sivolasi pred mano se vrste,

junaki dolgobradi in deklice brdke;

mladine živobujne naspe se zbor cvetan

in babic se in mater in dece broj glasan.

Šepet in govor, smehi in petja glas krepak

o pozni uri udarja skoz tihi nočni zrak.

A kdo vesele družbe prijazni roj si, kdo?

Kaj res moj dragi jezik mi bije na uho?

Oh, vem! iz starodavnih vi vstali ste grobov

in sem se potrudili ogledat svet si nov.

Nov svet, oh, beda naša, nekdanji slavski raj,

od tujega navala preplavljen od nekdaj!

Oh, kje so naša sela, kje sled je vaših koč?

In kje nekdanja slava, kje moč je od nekoč?

Kaj vmičeš se mi, družba? Pri meni tu postoj!

Živite, dedje naši! Oh, živi, narod moj! ...

Zaman! Z blestečim žarom izginjajo molče;

Zastonj za njimi širim povzdignjene roke!

Zaman! Odšli! ... in mesec se skril je v gost zavoj.

Polnoč mi ura bije, spet krog globok pokoj!

Pozdravljam solnčna te ravan,

ki pred menoj si razprostrta!

Ti lepa si ko sen krasan,

podoba rajskega si vrta.

Kedo bi pač se ne zavzel

o čaroviti tej lepoti?

Kako naj duše čut vesel

o čudu tem se ne poloti?

In vendar, rajska ti ravan,

ko nate potnik se oziram,

moj duh teman je in mračan

in solze iz oči otiram.

Naš bil nekdaj je ves ta raj,

očetom našim domovina;

tuj narod tod se širi zdaj,

naš raj je tujcev zdaj lastnina.

"Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite le eno: kako boste združeni vse svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečevali naši jugoslovanski državi za njen razcvet, kulturo in blagostanje."

"In videl sem goreče vasi in požgane gozdove. Videl sem z gorko človeško krvjo oškropljeno kraško skalovje in mlake krvi na ohribju ob Soči. Videl sem Smrt, kako se je raztegnila pošastno, da je zarila noge v kraške čeri Doberdobske planote in naslonila režečo lobanjo na Krnsko pogorje. Slišal sem njen krohot, da me je pretreslo do mozga."

Od gora karpatskih vro krdela ...

kakor reka silna in deroča

poplavila so že vsa cvetoča

polja, sela, trge, mesta bela.

Padla je Celeia v kup pepela,

ali vojska vse uničujoča

šele tam ustavi se, kjer Soča

v Salicanumu ovinek dela.

V prah poklekne in odpaše meče

in na žrtvenike zlatoruna

jagnjeta položi v čast Peruna.

"To bo meja," vojskovodja reče.

In na Brda onostran pokaže:

"Tam naj bodo naše zadnje straže."

Mrtvo Veličanstvo, visoki Gospod naš in Kralj,

junaški Vojvoda sebi vdanih rodov, Oče osirotele Jugoslavije, Vitez naš prvi!

Slava Ti! Slava Ti! Slava Ti!

Lastovke, te ptice naše sreče, so odletele s Teboj. Ptice naše sreče se bodo vrnile. Le Tebe, naš ljubljeni kralj, ne bo nič več nazaj. O!

Naše rože se osipajo. Svojo zadnjo lepoto trosijo na Tvoj kravi grob. O!

Mrtvo Veličanstvo, visoki Gospod naš in Kralj,

junaški Vojvoda sebi vdanih rodov, Oče zapuščene Domovine, Vitez naš prvi!

Slava Ti! Slava Ti! Slava Ti!

Nekdanje čase bil je običaj,

da knezom so najljubše dragotine

dajali s sabo, ko so šli v krajine,

od koder potnika ni več nazaj.

Mi damo Tebi, kar nam je najdražje:

prsti slovenske zbrali smo v posodo,

ki zvezal z njeno svojo si usodo –

morda Ti z njo bo počivati laže.

Sreča – pardon! – sonet nesreče

(prosto po Prešernu)

O dimnik, kjer visi domača krača,

kjer oče moj nabija si kopita,

dab' želja bit' gospod, me srborita

speljala ne bila golj'fiva kača!

Na vedel bi, da pisat' se ne splača,

čeravno tinta vsa na kup izlita,

napolnila do vrha bi korita –

le brada mi poganja kot krtača,

in čevlji silijo vsak dan narazen,

pa dela je obilo, dnarcev malo,

čeravno žep moj ni nikoli prazen

in skrinje sem napolnil z božjo hvalo.

O, bralci, le za vzgled me ne vzemite,

kupčujte raje, hiše si kupite!

Ob visoki, črni hiši je stala ženska in držala otroka v naročju. Ni jokala ne vpila. Gledala je z odprtimi usti. Otrok se je bil naveličal. Zmotili so ga bobni. V tistem hipu je zagledal na vozu človeka, čigar obraz je bila grozna krvava maska. Zdrznil se je, objel mater, vpil: "Mama, boli, boli!"

Kaj se je zgodilo z otrokom? Ali je bil v množici edini, ki ga je premagalo usmiljenje? Nihče ga ni slišal. Hrup je bil prevelik. In vendar so se bile oči Friderika de Portisa uprle vanj, videl je njegov jok. Spomnil se je na Ireno in na dete, ki ga je nosila pod srcem. Zavpil je v Jerka, ki se je bil znova ozrl vanj: "Ne pozabi na Ireno! Izroči ji moj zadnji pozdrav!"

            Odrezali so mu jezik.

            Nenadoma se je množica razgibala. Gorazd, ki je v votlini zaman čakal na hčer, je bil prišel v vas, da jo skrivaj poišče. Po hišah ni našel živega človeka razen otrok. Prišel je na trg in v hipu spoznal, kaj se godi. Slišal je klic svoje hčere. Planil je skozi množico, v enem skoku je bil na odru. Oči so mu gorele, siva brada je vihrala. Potisnil je rablja v stran in sunil ponev izpod hčerinih nog, da se je žerjavica razsula. Pokleknil je in objel hčer, v grozi in joku je jecljal:

        "Volkica, Volkica moja!"

        Ona pa je z nasmehom odprla oči in dahnila:

        "Oče moj!"

V izmučenih dušah in srcih se je med stenami, ki so jih zaklepale od ostalega sveta, od groze dni in noči zganilo nekaj neznanega, globokega. V pesmi, v mraku, v skrušenosti trenutka in v njegovi ponižnosti je ležalo nekaj svečanega, blažilnega, telo je pritiskalo k tlom, a duša je iskala izhoda v zvokih zahvalne pesmi, v žarkih, ki so padali skozi okna in tvorili zlate stopnice do neba … Le nekaj trpkega, grenkega je kalilo njihovo čisto misel in kristalno čustvo … Meč, ki je okrvavljen ležal preko križa, ljubezen, ki je bila z nasiljem osramočena … Vsega ni bilo mogoče pozabiti …

"Gledava gozdove, zvezde, hribe, prode, jarke, travnike, luči in nama je dobro.

        Mati božja višarska v sinjem plašču sedi v cerkvi in se tiho pogovarja s svojim sinkom. Vso noč se pogovarja za nas ...

        V župnijskem zavetišču imajo v zadnji hiši na senu prostor za berače in študente. Tam je spal Tone Kralj in si kuhal, ko je delal freske. Tja sva legla tudi midva. Skozi špranje sva videla zvezde. Marija jih je razgrnila na najino nebo ..."

Zemlja slovenska, zemljica sveta,

tujec po tebi sega z roko.

Meni je tožno, meni je težko,

ko da mi pšica meri v oko.

Zemljica rodna, zemljica plodna,

majhna si, majhna, pa te dele.

Kdaj že od grude kos so ti vzeli –

vedno še rane sveže skele!

Veli moj Joža, Krpan moj krepki,

da mi je dana vajina pest:

svet bi na dlani nesel v zavetje,

cela bi stala naša posest.

Na bregu stojim in v morje strmim:
pod mano srdito valovje
rohni ob kamnito bregovje;
do neba praši se megleni dim,
    v obraz mi brizgajo pene
    od skalne stene;
    a stena skalna
    ostane stalna,

in jaz se na robu ne ganem,
viharju kljubujem, ostanem!
Ko v steno valovje, usode vihar
   ob me se zaganja;
a duh se ponosni ne uklanja:
ti streti me moreš, potreti nikdar,
usode sovražne besneči vihar!