|
Okrogla miza Slovanske književnosti v slovenski kulturi (moderira Niko Jež), četrtek, 3. oktober 2013, Dvorec Lanthieri Vipava Sodelujejo Niko Jež, Andrej Rozman, Jana Šnytová, Matej Šekli, Drago Bajt, Đurđa Strsoglavecin Namita Subiotto ***
Okrogla miza Besedje v besedilih in slovarjih, petek, 4. oktober 2013, Gimnazija Nova Gorica Sodelujejo Marko Snoj, Domen Krvina, Andrej Perdih, Irena Orel, Jožica Škofic in Mojca Žagar Karer Iz uvodnega prispevka Marka Snoja k okrogli mizi
Marko Snoj Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Slovensko splošno slovaropisje danes
22 let po izidu zadnje knjige prve izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika splošnoslovaropisna dejavnost začenja dajati prve nove rezultate. Letos pozimi je namreč izšel Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, ki prinaša 6399 novih, po letu 1991 uveljavljenih, na novo nastalih ali prevzetih slovenskih besed in besednih zvez, in več sto novih pomenov že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) uslovarjenih besed. Slovar je bil pri veliki večini uporabnikov ugodno sprejet, o njem se je precej govorilo in pisalo v medijih, natisniti smo morali že tretjo naklado. Izid tega slovarja je bil le uvertura v to, kar nas dejansko čaka: sestavljanje novega slovarja slovenskega jezika, ki bo, izhajajoč iz našega slovaropisnega izročila, na vsebinski ravni upošteval spremembe v sodobnem svetu in spremenjen pogled nanj, na oblikovni pa bo prilagojen za uporabo na računalniških in tem sorodnih napravah z več dobrinami, ki jih omogoča sodobna tehnika, kot so npr. znotrajslovarske klikljive povezave, avdioposnetki izgovora posamezne besede ali besedne zveze, povezave na obstoječe ali v slovarski namen nastajajoče zanesljive baze podatkov itd. Slovarju bodo dodane etimološke osvetlitve, dinamično in tonemsko onaglašene paradigme vseh pregibnih besed, razlikoval bo med lastnostnimi in vrstnimi pridevniki, upošteval bo sodobne pomenoslovne ugotovitve in še marsikaj, kar smo bolj ali manj pogrešali v doslej temeljnem slovarju. Upoštevajoč število usposobljenih slovaropiscev ustrezne slovaropisne šole, bi bilo prvo etapo tega slovarja, ki bi obsegala med 60 in 70 tisoč iztočnic, mogoče izdelati v osmih letih, to pa je obdobje, ki se zdi predolgo, da bi ga vzdržali brez vsaj deloma prenovljenega temeljnega slovarja, zato smo se odločili za vmesni korak, namreč izdelavo druge izdaje SSKJ, ki bo uporabnikom na enem mestu prinesel staro in novo besedje, pri čemer bo prvo vsaj v najnujnejših potezah predstavljeno v duhu sodobnega časa. Druga izdaja SSKJ z opisom približno 110.000 občnoimenskih besed bo izšla jeseni leta 2014. V času pisanja tega prikaza, tj. junija 2013, je slovenska slovaropisna stroka na točki, ki bo odločilno vplivala na njeno prihodnost. Na eni strani je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki namerava s poglobljeno večstransko analizo sodobnega in polpreteklega besedja slovenskega jezika sintetizirati zanesljiv in tudi za zahtevnega naslovnika uporaben slovarski izdelek, na drugi pa jezikovnotehnološka skupnost, zbrana predvsem okrog zasebnega zavoda Trojina, ki predlaga izdelavo slovarja z znatno manj poglobljenimi in zanesljivimi vsebinami, a boljšo tehnološko podporo tako pri sami izdelavi slovarskih sestavkov kakor tudi pri povezavah slovarskih vsebin z različnimi zunanjimi bazami podatkov. Izida intenzivnih pogovorov o združljivosti obeh slovaropisnih prizadevanj, ki ta čas potekajo na več ravneh, danes še ni mogoče napovedati, zato v tem trenutku tudi ni mogoče orisati slovenske slovaropisne prihodnosti. Do Slovenskega slavističnega kongresa bo vsaj načelni izid teh pogovorov že znan, zato bo takrat pravi čas za predstavitev enega ali dveh slovaropisnih pogledov.
***
Okrogla miza Diferenciacija pri pouku slovenščine (moderira Boža Krakar Vogel), petek, 4. oktober 2013, Gimnazija Nova Gorica Sodelujejo Milena Kerndl, Mojca Honzak, Zoran Božič, Drago Meglič Iz uvodnega prispevka Zorana Božiča k okrogli mizi: Zoran Božič
Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici in Šolski center Nova Gorica, SETŠ Višja raven pri gimnazijskem pouku slovenščine
Že na kongresu Slavističnega društva Slovenije leta 2010 v Ljubljani je bila v zvezi s pripravo bele knjige o razvoju slovenskega izobraževalnega sistema razprava o smotrnosti uvedbe višje ravni pri gimnazijskem pouku slovenščine. Pri tem sem sam zagovarjal stališče, da kljub dodanim točkam pri oceni iz slovenščine pouk dejansko poteka na osnovni ravni, zato je materinščina v podrejenem položaju v primerjavi z drugima obveznima predmetoma, tj. matematiko in tujim jezikom. Že od uvedbe sedanje oblike mature leta 1995 imata namreč omenjena predmeta možnost pouka tudi na višji ravni, kar pomeni za učitelje dodatno število ur v zaključnih letnikih, za stroko pa učinkovito usmerjanje dijakov v študij teh dveh študijskih smeri. Leta 2009 so v okviru ministrstva za šolstvo in s sodelovanjem zavoda za šolstvo potekale priprave na projekt Prenova gimnazije, v katerem naj bi sodelujoče šolske ustanove preizkusile tudi možnost pouka na višji ravni pri vseh predmetih. Srednja ekonomska in trgovska šola iz Nove Gorice je v skladu z izhodišči prenove gimnazijskega programa (vsak predmet/disciplina se lahko oblikuje na več ravneh zahtevnosti) prijavila izvedbo gimnazijskega modela Pouk slovenščine na višjem nivoju.
Izvedbeni model je predvideval dodatne ure v zaključnih letnikih, pri čemer bi bila nosilec modela SETŠ, udeleženci pa dijaki tretjega in četrtega letnika iz novogoriških gimnazijskih programov (splošna in strokovna gimnazija). Pri vsebinah naj bi bil poudarek na književnosti (izbrana poglavja iz klasične in sodobne literature), metode dela pa predvsem tesno branje odlomkov iz leposlovnih besedil in problemski pouk. Motivacija za dijake bi bile do tri dodatne točke na maturi. Temu modelu bi bil prilagojen tudi maturitetni preizkus, in sicer bi imeli dijaki pri eseju primerjavo dveh neobravnavanih odlomkov iz obveznega domačega branja, na ustnem delu pa razčlembo neznanega besedila. Izvedba bi potekala v šolskih letih 2010/11 in 2011/12. Projektni pouk slovenščine na višji ravni je bil zasnovan kot pedagoški eksperiment, pri čemer bi bili udeleženci izvedbenega gimnazijskega modela eksperimentalna skupina, enako število naključno izbranih dijakov z vseh treh gimnazijskih programov pa kontrolna skupina. Na začetku in na koncu izvajanja pedagoškega eksperimenta bi bilo opravljeno testiranje, testni vprašalnik pa bi vseboval preizkus znanja, uporabe znanja in problemskega reševanja, torej bi pokrival višje taksonomske stopnje.
Žal po opravljenem usklajevanju med ministrstvom za šolstvo in zavodom za šolstvo novogoriška ekonomska gimnazija ni bila vključena v projekt na predlagani način. So pa v istem šolskem letu v praksi preizkušali možnost pouka slovenščine na višji ravni na II. mariborski gimnaziji. V enem oddelku drugega letnika so imeli dijaki pri vsaki uri oblikovani dve skupini (za osnovno in višjo raven), pri čemer sta skupini poučevala tudi različna učitelja. Rezultati tega preizkusa bodo gotovo zanimivi, še zlasti v primeru, če je šola poskrbela tudi za ustrezno spremljavo projekta. Vsekakor bi morali pouk slovenščine na višji ravni vsaj projektno preizkusiti in znanstveno neoporečno ovrednotiti, šele potem pa bi se veljalo na državni ravni odločiti, ali je takšen pouk sploh smiseln in koristen, pri čemer bi kazalo upoštevati tako interese dijakov kot interese slovenistične stroke.
28. 9. 2013 |
Kongres 2013 >