Helena Čujec Stres

Helena Čujec Stres se je sredi vojne vihre rodila v zavedni primorski družini v Zatolminu. Mati je bila iz Temljin v Baški dolini, oče pa domačin. Osnovno šolo in učiteljišče je končala v Tolminu. Potem je kot rosno mlada učiteljica eno leto poučevala na Šentviški planoti. Uka žeja jo je vodila v Ljubljano, kjer je vpisala študij jezikov na pedagoški akademiji. Ker pa jo je mikalo predvsem poučevanje na srednji šoli, je po končani akademiji nadaljevala šolanje na drugi stopnji filozofske fakultete, smer slovenščina in ruščina. Zaznamovana z ekspresionizmom bližnjega rojaka Ivana Preglja je za diplomsko nalogo iz slovenske književnosti izbrala Vergerija Mirana Jarca.

Na tolminski gimnaziji je najprej poučevala predvsem ruščino, po njeni ukinitvi pa se je posvetila materinščini. Svoje znanje, učiteljske izkušnje in predvsem ljubezen do slovenščine in književnosti je prenašala na mlade rodove in marsikateri njen dijak je kasneje zaplul v slovenistične vode. Redno se je udeleževala kongresov slavističnega društva in nova spoznanja sproti prenašala v pedagoško prakso. Z dijaki tolminske gimnazije je v okviru alpskih mladinskih raziskovalnih taborov raziskovala tolminska narečja, bila pa je tudi dolgoletna mentorica šolskim gledališkim skupinam, s katerimi je skoraj vsako leto pripravila predstavo. Svoje domoznansko poslanstvo je uresničevala tudi zunaj šole, in sicer je pripravila izbor pesmi ljudske pesnice Terezine Skočir.

Tudi po upokojitvi ji raziskovalna in ustvarjalna žilica nista dali miru, nasprotno, šele zadnja leta je začela uresničevati tisto, za kar ji je prej zmanjkovalo časa. Najprej je leta 2009 predstavila zapuščino ljudskega pesnika in pravljičarja Mirka Benedejčiča. Naslednje leto je izšel prvi del njenega Slovarja zatolminskega govora, zajetnega strokovnega priročnika, na katerega bi bila ponosna tudi katera bolj znana in pomembnejša slovenska vas. Leta 2011 se je preizkusila še v leposlovju, in sicer z zbirko kratkih zgodb Šepet gora, v kateri literarizira svoje stike s tolminskimi gorami, kakor jih je doživljala na hribolazenjih z otrokoma in vnuki. Letošnji Ostružki, literarne pripovedi o tolminskih jedeh, potrjujejo, da Heleni Čujec Stres za njeno slovenistično delo upravičeno pripada priznanje stanovskega društva.

doc. dr. Zoran Božič, Slavistično društvo Nova Gorica

Nada Majcen

Nada Majcen, rojena 1950 v Borovnici, je na Pedagoški akademiji v Ljubljani dokončala študij zgodovine in slovenskega jezika. Kot predmetna učiteljica slovenskega jezika in zgodovine je poučevala na osnovnih šolah v Borovnici, Šempetru pri Gorici in Novi Gorici, od leta 1991 do upokojitve leta 2012 pa na Osnovni šoli Solkan, kjer je dosegla naziv svetovalke.

Njeno delo v razredu je bilo vselej vestno in temeljito, v ospredju je bilo njeno prizadevanje, da bi bili na poti do čim boljšega znanja učenci kar najbolj samostojni in ustvarjalni. Učence je ves čas spodbujala k sodelovanju na različnih natečajih in je sodelovala prav na vseh tekmovanjih za Cankarjevo priznanje, ne samo kot mentorica, temveč tudi kot organizatorica tekmovanj v okviru SD Nova Gorica.

Osnovna šola Solkan je med prvimi v Sloveniji dobila računalniško učilnico. Prav njena zasluga je, da so jo vse od začetka uporabljali tudi pri slovenščini. Posebno se je odlikovala z uvajanjem računalništva pri poučevanju slovenščine in pri različnih projektnih dejavnostih (SSKJ v elektronski obliki, projekt Branje na daljavo, izdajanje šolskega glasila OŠ Solkan). V teh dejavnostih je vzorno sodelovala z drugimi učitelji, k delu pa je znala pritegniti tudi učence, ki jim slovenščina ni najljubši predmet. Sodelovala je z ZRSŠ v projektih uporabe IKT pri pouku slovenščine, o rabi SSKJ v elektronski obliki pri pouku je objavila članek v reviji Slovenščina v šoli in opravila recenzijo računalniškega programa (Pridevniška beseda). V času uvajanja devetletke je vodila študijsko skupino.

Kolegi v šoli so jo spoštovali zaradi delavnosti in zanesljivosti pri delu, v Slavističnem društvu Nova Gorica pa se je pokazal še njen smisel za pravne formalnosti in finance. Leta 1991 je postala članica UO SD v Novi Gorici, ki je tedaj delovalo še brez pravnih aktov. Od novembra 1993 do marca 1996 je bila predsednica in v teh letih je večinoma sama poskrbela za nujne formalnosti, da je SD Nova Gorica postalo pravni subjekt. Tudi po njeni zaslugi je društvo odlično sodelovalo z Mestno občino Nova Gorica. Tako smo organizirali simpozij ob 90-letnici rojstva Ljubke Šorli in dve leti kasneje izdali zbornik, aprila letos pa pripravili slavnostno odkritje spomenik Ljubki Šorli. Brez Nadine zagnanosti vsega tega ne bi bilo.

mag. Marija Mercina, Slavistično društvo Nova Gorica

Priznanja najboljšim dodiplomskim študentom

Domen Krvina

Domen Krvina, študent rusistike in polonistike na Filozofski fakulteti UL, je dosegal nadpovprečne rezultate na različnih ravneh. V okviru obštudijskih dejavnosti je bil podbudnik in soustvarjalec uspešnih, v širši javnosti odmevnih projektov (aktivno članstvo v KGD Reciklaža). Na Katedri za ruski jezik je od leta 2006 do 2011 vestno opravljal demonstratorsko delo.

Pri študijskem delu se je izkazoval z dojemljivostjo za različne teoretske pristope, s samostojnostjo pri aplikaciji takšnih pristopov v praksi, zlasti pa z vedoželjnostjo ter odprtostjo za širnjenje znanja in obzorij. Izjemno visoko raven je dosegel na področju poljskega jezika in književnosti, kar se je izkazalo pri odlično opravljenem diplomskem izpitu. Njegovo preseganje standardnih jezikovnih kompetenc je bilo opazno zlasti pri prevajanju, kjer je navajal različne variantne možnosti prevoda.

Dodiplomski študij je z diplomskim delom Glagolski vid in njegova uporaba na primeru ponavljalnosti (iterativnosti) v ruščini in poljščini v primerjavi s slovenščino (mentorici: Aleksandra Derganc in Maria Wtorkowska) in s povprečno oceno 9,98 zaključil septembra 2011. Da bi uravnotežil slavistično znanje še v domači smeri, se je istega meseca vpisal na doktorski študij na slovenistiki na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Opravil je državni izpit iz poljskega jezika in s tem pridobil certifikat z odlično oceno na ravni C2. Od rektorja Univerze v Ljubljani prejel Svečano listino za izjemen študijski uspeh, v začetku decembra pa Prešernovo nagrado Filozofske fakultete za diplomsko delo.

Kot član Slavističnega društva Slovenije je na slavističnem kongresu v Mariboru predstavil članek, ki je nastal na podlagi diplomskega dela. Od novembra 2011 je kot asistent mladi raziskovalec zaposlen na Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Sodeluje pri pripravi Novega slovarja slovenskega jezika. Njegova glavna naloga je mdr. obdelava glagolskih gesel, predvsem z vidskega vidika. Naslov nastajajočega doktorskega dela je Glagolski vid v sodobni slovenščini.

doc. dr. Maria Wtorkowska

Marija Sotnikova Štravs

Marija Sotnikova Štravs se v svojem diplomskem delu Primerjalna analiza izbranih vidikov narodne in jezikovne politike na Poljskem, v Sloveniji in Ukrajini (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, mentorja Marko Stabej in Maria Wtorkowska) posveča sociolingvistični primerjavi treh sodobnih slovanskih državnih okolij v izbranih vidikih, s posebno težo na jezikovni politiki v šolskih sistemih. Gre za zahtevno delo z več stališč: že samo pridobivanje gradiva, tako primarnih kot sekundarnih virov, za tri državne situacije v vsaj štirih jezikih seveda ni enostavno; veliko razgledanosti in truda sta zahtevala tudi izdelava teoretskega okvira ter strnjena primerjalna predstavitev zgodovinskega ozadja treh jezikovnih situacij. Posebna avtoričina pozornost je bila usmerjena k problematiki dejanskega statusa ukrajinščine v izobraževanju na sociolingvistično zanimivem področju mesta Stahanov v Luganski regiji. Temu je namenila posebno empirično raziskavo, ki jo je v anketni obliki zasnovala in izvedla med učenci zadnjih letnikov različnih srednjih šol, kombinirala pa jo je tudi s kvalitativnim raziskovanjem. Rezultati diplomskega dela so dragoceni tako zaradi konkretnih rezultatov oz. podatkov kot tudi s stališča napredka teoretskega premisleka o primerljivosti posameznih sociolingvističnih situacij. Avtorica se je tako zasnove raziskave kot tudi besedilnega oblikovanja svoje znanstvene misli lotila zelo resno; po eni strani je radovedno ambiciozna, po drugi strani pa previdna pri obravnavanju virov in zadržana pri interpretaciji podatkov. Zato delo ni le po obsegu in rezultatih izstopajoča diplomska naloga, temveč je tudi obet za avtoričino nadaljnje uspešno znanstveno delo.

red. prof. dr. Marko Stabej

Ana Ptičar

Ana Ptičar, študentka Oddelka za slavistiko in Oddelka za slovenistiko (štud. smeri Hrvaški, srbski in makedonski jezik s književnostmi ter Slovenski jezik in književnost), je pod mentorstvom doc. dr. Đurđe Strsoglavec in doc. dr. Mojce Smolej napisala kombinirano diplomsko delo Analiza prevodov Dušana Čatra.

Avtorica si je zadala raziskati prevode treh sodobnih romanov iz hrvaščine (oz. bosanščine) v slovenščino, in sicer: Šumski duh (Gozdni duh) Gorana Samardžića, Naš čovjek na terenu (Naš človek na terenu) Roberta Perišića in Kino Lika (Kino Lika) Damirja Karakaša. Pri analizi prevodov, katerih avtor je Dušan Čater, se osredotoča na njihovo ubeseditveno in sporočilno ustreznost glede na izhodiščna besedila.

Avtorica se je dela lotila nadvse poglobljeno, zavzeto in pogumno: s študijem relevantne prevodoslovne literature, s temeljitim poznavanjem izhodiščnega jezika in njegovih nacionalnih variant in obenem ciljnega jezika ter ob upoštevanju osrednjega pomena etičnih razsežnosti vsakršnega prevodnega dejanja in ob zavedanju potrebe po razviti prevodni kritiki. V diplomskem delu ugotavlja, da so obravnavani prevodi neustrezni pomensko, slogovno in sporočilno. Kažejo na prevajalčeve nerazvite strokovne kompetence, tako na področju izhodiščnega in ciljnega jezika kot na področju izhodiščne kulture, zatem na področju izhodiščnih in ciljnih besedilnih konvencij, pa tudi glede poznavanja besedilnega sveta. Posledica je, da so ciljna besedila na številnih mestih problematična, pogosto pa tudi sporočilno nelogična in nesmiselna in zato etično sporna.

Diplomsko delo Ane Ptičar je brez dvoma izjemno – zaradi temeljite obravnave predmeta, zaradi izkazane raziskovalne rigoroznosti in zaradi aktualnosti, ki izhaja iz avtoričinega opozarjanja na nujnost strokovnega angažmaja za razvoj prevodne kritike na Slovenskem. Strokovno neoporečna obravnava tako perečega problema, kot so nekvalitetni književni prevodi razmeroma širokega obtoka, ki skuša to vprašanje postaviti v širši družbeno-literarni kontekst, kliče po tem, da jo vzamemo resno in da spodbudimo njeno nadaljevanje.

Predstavljeno diplomsko delo je metodološko konsistentno, tematsko zaokroženo in v argumentih prepričljivo.

red. prof. dr. Martina Ožbot in doc. dr. Đurđa Strsoglavec

Maja Starc

Maja Starc je v svoji diplomski nalogi Motiv identitete v romanih Frančiška in Prijateljstvo pisatelja Fulvia Tomizze (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru) izhajala iz ugotovitve, da romana izstopata iz njegovega bogatega opusa zaradi posebne obravnave obmejne identitete. Po uvodnih poglavjih, v katerih je opredelila svoj namen in metode, je podrobneje predstavila problem večplastnosti identitete, pri čemer se je oprla na teoretične ugotovitve sociologa Staneta Južniča. Glede pisatelja Tomizze je poudarila, da je zavračal opredeljevanje o nacionalni identiteti, zanj je značilen kozmopolitizem ali dvig nad nacionalno raven, v človeško splošnost. Tomizza je snov za svoje romane zajemal iz stvarnega sveta, zato so v diplomski nalogi posebej predstavljene zgodovinske okoliščine, ki so vplivale na pisateljevo življenje in delo. Kot ugotavlja Maja Starc, Tomizza v svojih intervjujih in neliterarnih besedilih ni uporabljal slabšalnih izrazov za Slovence in Slovane, prav tako Slovencev ni enačil s Slovani; v obravnavanih delih se izraz s'čavi pojavi samo enkrat v romanu Prijateljstvo, vendar literarni lik, v katerem lahko prepoznamo pisatelja, to oznako zavrača. Osrednje poglavje diplomske naloge je namenjeno podrobni analizi nacionalne in socialne identitete glavnih oseb v obravnavanih romanih, pri čemer avtorica, ki jo odlikuje odlično poznavanje problematike, izpostavi pisateljevo sposobnost objektivnega vrednotenja skupin ljudi, ki se znajdejo v podrejenem položaju, in njegovo literarno zavzemanje za boljše odnose med italijanskim in slovenskim narodom. 

izr. prof. dr. Darja Pavlič

Tatjana Caf

V svojem diplomskem delu Elipsa in parenteza v izbranem parlamentarnem diskurzu je Tatjana Caf, diplomantka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, raziskovala aktualno vprašanje sodobnega slovenskega jezika in jezikoslovja, saj je svojo pozornost namenila dvema sistemskima oz. besedilnima, diskurzivnima pojavoma, to sta elipsi in parentezi. Izhajala iz uveljavljenih teoretičnih dognanj, predstavljenih npr. v Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča, v Stilistiki slovenskega poročevalstva Toma Korošca ter upoštevala nova aktualna, spoznanja, ki sta jih objavili npr. Branislava Vičar: Parenteza v novinarskem in parlamentarnem diskurzu in Andreja Žele: Elipsa med glagolsko intenco in besedilno koherenco. Tako je povezala strukturalistični pogled na elipso in parentezo s sistemskim, sistemsko-funkcijskim in besedilnim ter jezikovnopragmatičnim.

Poleg kritičnega pregleda obstoječe literature o izbrani tematiki sta bila temeljna cilja njenega diplomskega dela ugotavljanje in odkrivanje povezav med elipso in parentezo, saj jo je zanimalo, ali pojavitev elipse v diskurzu, besedilu vpliva na pojavitev parenteze in obratno ter ali se v parentezi lahko pojavlja elipsa.

Pri pregledovanju obstoječe literature različnih teoretičnih pristopov o istem raziskovalnem problemu in hkrati z nekoliko različnimi poimenovanji tega problema je bila postavljena pred dilemo, ali naj v celoti sledi le enemu od omenjenih teoretičnih vidikov ali naj analizira zbrano gradivo z več različnih vidikov in naredi komplementarno analizo. Tako je kot temeljno literaturo izbrala Parentezo v novinarskem in parlamentarnem diskurzu in jo dopolnjevala z drugimi možnimi pogledi na analizirano gradivo, to je transkript 8. izredne seje Državnega zbora z 9. 3. 2012.

Analizirano gradivo je pokazalo, a) da se elipsa kot znak poslušalcu, da se manjkajoči del sporočila nahaja nekje v jezikovnem ali nejezikovnem kontekstu, lahko pojavlja tudi znotraj parenteze, in b) da elipsa lahko spodbudi parentezo, če tvorec ugotovi, da bi besedilno sporočilo utegnilo biti nejasno, ne dovolj natančno ali morebiti napačno razumljeno.

Pri svojem delu je diplomantka Tatjana Caf pokazala veliko mero samostojnosti, raziskovalne vneme in občutka za jezik ter raziskovalno delo.

doc. dr. Mira Krajnc Ivič

Tina Razboršek

Tina Razboršek je v diplomskem delu Vpliv slovničnega števila na usvajanje pojma števila pri predšolskih otrocih obravnavala razvoj jezika in mišljenja pri predšolskih otrocih. Delo je nastalo v okviru eksperimentov, s katerimi sodelavci Univerze v Novi Gorici v sodelovanju s psihologi Univerze v Kaliforniji iz San Diega ugotavljamo, kakšen je razvoj pojma števila pri slovenskih predšolskih otrocih. Študentka je pri eksperimentu aktivno sodelovala kot ena od dveh eksperimentatork. V nalogi je opisala zgodnji razvoj govora, zgodnji razvoj pojma števila in morebitno povezavo med usvajanjem pojma števila in usvajanjem slovnične kategorije števila, nato pa predstavila eksperiment in rezultate, ki kažejo, da grejo slovensko govoreči otroci skozi deloma drugačne stopnje usvajanja števila kot angleško govoreči. Opisana razlika v hitrosti usvojitve pomena števila 2 sovpada z razliko v slovničnih številih.

Predpostavlja se, da slovenskim otrokom zgodnejše razumevanje pomena števila 2 omogoča ravno razlikovanje med dvojino in množino, kar predstavlja pomemben rezultat v vselej aktualni temi preučevanja povezave med jezikom in mišljenjem.

Pri diplomskem delu se je študentka izkazala z drznostjo pri spustu v tematiko, ki ne predstavlja običajne in s tem »varne« teme slovenističnih literarnih ali jezikoslovnih diplomskih nalog, temveč

posega v presek jezikoslovja in eksperimentalne psihologije ter z dojemljivostjo za interdisciplinarnost s smiselnim vključevanjem jezikoslovnih vidikov v preiskovanje širših psiholoških vprašanj. Pridobljene eksperimentalne podatke je interpretirala izrazito samostojno in pokazala samoiniciativnost pri koordinaciji in izvedbi eksperimentalnega dela. Odlično je sodelovala pri ekipnem delu.

izr. prof. dr. Franc Marušič in doc. dr. Rok Žaucer

Maja Šturm

Maja Šturm se je v svojem diplomskem delu Slovenci v Nadiških dolinah: čezmejno kulturno sodelovanje z Zgornjim Posočjem (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem) zelo podrobno in temeljito lotila obravnave slovenske skupnosti v Nadiških dolinah. Kvalitativno raziskavo je izvedla na osnovi natančnega pregleda literature in arhivskih virov ter s pomočjo dolgoletnega opazovanja na terenu in več intervjujev s tamkajšnjimi kulturnimi delavci. Ob pregledu zgodovinskega razvoja kulturnega in narodnega delovanja slovenske skupnosti v Nadiških dolinah je pozornost usmerila predvsem v novejšo, povojno zgodovino in sedanji čas ter se posvetila oživljanju čezmejnega kulturnega sodelovanja z Zgornjim Posočjem. Njeno delo pa ne ostaja samo pri opisu manjšinske skupnosti in čezmejnega sodelovanja, pač pa se Šturmova teme loteva problemsko in jo zanimajo dejavniki, ki vplivajo na čezmejno kulturno sodelovanje med Slovenci v Nadiških dolinah in Slovenci v zgornjem Posočju.  V zvezi s tem je podala tudi dve hipotezi, ki sta se v glavnem potrdili.

Diplomsko delo, ki je rezultat njenega vseskozi resnega študijskega dela, kaže na to, da je Maja Šturm zmogla zelo natančno opisati različne okoliščine, ki oblikujejo govorno situacijo in celoten družbeni položaj slovenske manjšine v Beneški Sloveniji. Zanimiva je ugotovitev, da je za beneško kulturno pomlad veliko vlogo igral potres iz leta 1974, ki je imel sinergijske učinke in je bil močan pospeševalec narodne zavesti. V zvezi z razvojem čezmejnega sodelovanja na kulturnem področju, je ugotovila, da je sodelovanje že od 2. svetovne vojne postajalo vse bolj intenzivno. Za to pa so poleg pomembnih spodbud za čezmejno sodelovanje, ki jih v novejšem času predstavljajo evropski programi, zaslužni predvsem izjemno zagnani in prizadevni posamezniki. Le na takšen način lahko obmejni prostor v resnici postaja skupni kulturni prostor Slovencev z obeh strani.