Boža Krakar Vogel Uvodnik Slovenski slavistični kongres v Novi Gorici
Pričujoči zbornik je tretji iz serije publikacij Slavističnega društva Slovenije, ki prinašajo prispevke s treh slavističnih kongresov, katerih namen je predstavitev slovenskih slovenističnih/slavističnih univerzitetnih središč. Po Mariboru (2011) in Kopru (2012) je zdaj na vrsti Nova Gorica, najmlajše izmed slovenskih slovenističnih/slavističnih univerzitetnih središč, ki deluje v okviru novogoriške univerze, ustanovljene leta 2006. Toda ne raziskovalno ne visokošolsko delovanje se na Goriškem ni pričelo s to letnico. Kako so potekale in kakšen uspeh so imele v prejšnjih dveh stoletjih težnje po ustanovitvi slovenske univerze bodisi v Trstu bodisi v (Novi) Gorici v bližnji in bolj oddaljeni preteklosti, nam povedo avtorji treh plenarnih predavanj in obenem uvodnih prispevkov v prvem razdelku zbornika, Od goriške do novogoriške slovenistike/slavistike. In če je bila pot do samostojne pedagoške in raziskovalne slovenistike/slavistike v Novi Gorici v organizacijskem in političnem pogledu obotavljiva in vijugava, prepredena s prislovičnimi slovenskimi političnimi in značajskimi nesoglasji, pa vpogled v rezultate številnih ustvarjalnih posameznikov v preteklosti kaže, da so bodisi na Goriškem bodisi v širšem slovenskem in evropskem prostoru delovali akademsko in odkrivali novosti, s katerimi so se vpisali v regionalno in nacionalno, mnogi pa tudi v širšo evropsko zgodovino na svojem področju. Slavistom in drugim humanistom, ki so delovali na Goriškem vrhunsko, dasi slejkoprej na etični pogon, zdaj sledijo rodovi učiteljev in raziskovalcev, ki imajo priložnost delati v okviru visokošolske inštitucije z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki izvirajo od tod: od priložnosti za družbeno podprto znanstveno delo, prenašanje spoznanj v pedagoški proces, mednarodno povezovanje do posebne skrbi za raziskovanje in ohranjanje kulturne identitete goriške univerzitetne regije. Predstavitev aktualnih univerzitetnih sodelavcev novogoriške slovenistike/slavistike s področja jezikoslovja in literature v nadaljevanju prvega razdelka kakor tudi v nekaterih drugih tematskih razdelkih v zborniku kaže, da avtorji dane institucionalne okvire plodno izkoriščajo in da se lotevajo zanimivih in v drugih slovenistikah/slavistikah v Sloveniji manj sistematično obdelovanih raziskovalnih izzivov. V okviru jezikoslovja se ukvarjajo s splošnim teoretičnim in eksperimentalnim jezikoslovjem ter z aplikacijami teorije na posamezne segmente slovenščine, segajo pa tudi na področje psiholingvistike in procesov usvajanja jezika. V okviru literarne vede so npr. uspešni raziskovalci oz. raziskovalke slovenskih ženskih avtoric in interpreti pomembnih avtorjev na stičišču kultur, poleg tega pa obravnavajo teme, s katerimi vnašajo nova spoznanja o slovenskem literarnem sistemu, njegovi »izvozni« in »uvozni« kondiciji, podobnostih in razlikah z drugimi v evropskem prostoru, in ne nazadnje, posvečajo se tehtnim refleksijam s področja didaktične teorije in prakse. Pomembna tema novogoriškega slavističnega kongresa je leksika, ki sta ji posvečeni posebna kongresna sekcija in okrogla miza Besedje v besedilih in slovarjih. Prispevki na to temo v zborniku ponujajo vpogled v živahno delovanje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, od koder tudi prihajajo predavatelji na novogoriško slovenistiko. Slovaropisje se v sodobnosti srečuje s številnimi izzivi, ki jih povzročajo spremembe v jeziku, razmerje med slovnico kot urejevalnim in slovarjem kot poimenovalnim polom jezikovnih obravnav, prehodi od tiskanih k digitalnim oblikam jezikovne infrastrukture, kakor tudi prenos novosti v izobraževanje. Vsa ta vprašanje imajo svoje posebnosti, ko gre za bodisi zgodovinske bodisi terminološke, frazeološke ali narečne, pa za že realizirane oz. še načrtovane slovarske rešitve v splošnih slovarjih. Vsem so v sodobnosti v veliko pomoč korpusne zbirke, dileme pa nastajajo pri njihovi slovaropisni obdelavi, od katere je odvisna »celovita sporočilnost in uporabnost« slovarjev (J. Snoj). V tem zborniku so v večini zastopani slovaropisni pogledi sodelavcev Inštituta ZRC SAZU, katerih cilj je »s poglobljeno večstransko analizo sodobnega in polpreteklega besedja sintetizirati zanesljiv in tudi za zahtevnega naslovnika uporaben slovarski izdelek« (M. Snoj). Bralce, ki bi imeli pomislek, da ni zastopana tudi druga aktualna slovaropisna težnja (njen nosilec je Zavod Trojina), ki se pri nameravani izdelavi novega slovarja prednostno usmerja v množičnemu uporabniku dostopne sodobne tehnološke rešitve in povezave slovarskih vsebin z različnimi bazami podatkov, lahko napotimo k zborniku Slovenistika v regijah – Koper (2012). V njem so vsebine in cilji teh zamisli že dobro predstavljeni v prispevkih S. Kreka Spletni portal: slogovni priročnik in T. Rozman Jezikovni pouk slovenščine: model za nove generacije. O širših slavističnih temah je mogoče v našem zborniku brati v dveh razdelkih. Prvi, Manj znani Miklošič, ob 200-letnici njegovega rojstva tega uglednega slavista predstavlja kot avtorja beril in celo pesnika. V drugem, Slovanske literature v slovenski kulturi, pa prevajalci iz različnih slovanskih jezikov razmišljajo o zastopanosti slovanskih literatur v slovenskem kulturnem prostoru. Že tretjič v zborniku s svojimi članki v razdelku Študijski zaključki – profesionalni začetki sodelujejo tudi študenti/študentke z vseh slovenskih univerzitetnih slovenističnih/slavističnih središč. Z vsakega po dva izbranca, ki sta v zadnjih dveh letih napisala najboljši diplomski nalogi. Literarnovedni prispevki tokratnih diplomantov se analitično in kritično posvečajo prevajanju v slovenščino ter obravnavam posebnih motivov in tem v sodobni slovenski literaturi, npr. vprašanjem nacionalno-socialne identitete, ženskosti, očetovstva. Predstavljena je zgodovina čezmejnega kulturnega sodelovanja med Slovenci v Zgornjem Posočju in v Nadiških dolinah, s področja jezikoslovja pa nove in zahtevne raziskave usvajanja matematičnega pojma števila prek usvajanja jezika, pouka slovenščine za slepe in slabovidne, besediloslovnih in skladenjskih značilnosti govora poslancev, kakor tudi sociolingvistična raziskava o jezikovnem prilagajanju na slovenščino v Sloveniji živečih Poljakov. Pedagoškim vprašanjem sta v zborniku posvečena dva tematska sklopa. Prvi, Uresničevanje čezpredmetnih ciljev pri pouku slovenščine, vsebuje prispevke, ki tematizirajo vsebine in metode uresničevanja čez-/nadpredmetnih ciljev vzgojno-izobraževalnega procesa, uresničljive pri pouku slovenščine. Gre za tiste sestavine didaktične strukture, ki v praksi pogosto učinkujejo kot prikriti kurikulum, torej nezavedno, naključno, sporadično in od zavesti posameznega učitelja odvisno sooblikujejo ključne zmožnosti/kompetence učencev. Prispevki govorijo o tem, kako je z zavestnim transferom, torej bodisi s premišljenim vključevanjem določenih zdaj manj poudarjenih znotrajpredmetnih vsebin in strategij bodisi z medpredmetnim povezovanjem, mogoče učinkoviteje prispevati k splošno uporabnim procesnim znanjem, spretnostim, razgledanosti in elementom vrednostnega sistema učečih, pa naj gre za jezikovno, domovinsko, kulturno, etično zavest ali digitalne zmožnosti. Drugi didaktični sklop, Diferenciacija pri pouku slovenščine, pa prinaša uvodne prispevke z okrogle mize o tej temi. Razgrnjeni so raziskovalno in izkušenjsko podprti pogledi na diferenciacijo in individualizacijo (nivojski pouk v homogenih skupinah, pa pouk v heterogenih skupinah in različne izvedbene oblike), njune prednosti in slabosti. Pokaže se, da je prednost zagotovo delitev učencev v manjše skupine in možnost bolj problemsko naravnanega ter na učenca osredinjenega pouka. Med slabostmi pa avtorji izpostavljajo majhne učinke takega pouka v homogenih skupinah, pedagoške in organizacijske probleme in še kaj. Strinjajo se, da bi bilo treba pri frontalnih odločitvah bolj upoštevati rezultate poskusnega uvajanja, izkušnje učiteljev in mnenje stroke. Utemeljitve posebnih priznanj Slavističnega društva Slovenije so vsebina posebnega razdelka. Letošnja priznanja podeljujemo dvema zaslužnima pedagoginjama z novogoriškega območja, Heleni Čujec Stres in Nadi Majcen. Posebna priznanja gredo poleg tega še v roke najboljšim dodiplomskim in doktorskim študentom s posameznih slovenistik/slavistik. Zbornik zaključujemo z razdelkom Predstavitve knjig in projektov, v katerem bralec najde novosti iz raziskovalnih delavnic našega članstva. Pomenijo dobrodošlo informacijo o stanju in prizadevanjih v slovenistični/slavistični stroki znotraj in zunaj državnih meja. Upamo, da zbornik s tako vsebino uresničuje svoj dvojni namen – predstaviti novogoriško slovenistiko/slavistiko na eni in aktualna iskanja na določenih področjih stroke na drugi strani. Kot vsako leto zbornik tudi letos pripravljamo med počitnicami. Razlika je le ta, da letos zanj nismo prejeli nobene finančne podpore ne od ministrstev ne od kake druge inštitucije. Nič se ne ve, ali ne bo tudi ta vsakoletni »spomenik« aktualnega slovenskega slovenističnega/slavističnega utripa skupaj s kongresom v kratkem podlegel varčevalnim ukrepom. Takim, ki nas v imenu boljšega jutri ne siromašijo le materialno, ampak posegajo v nekatere vitalne segmente slovenskih razmislekov o tem, kar imamo za ta boljši jutri sporočiti danes, kar zadeva jezik, literaturo in kulturo, kakor jih, združujoč strokovnjake z vseh področij stroke, gojimo v Slavističnem društvu Slovenije. – Zato velja tem večja zahvala vsem, ki so zavzeto in brezplačno prispevali k podobi tega zbornika – avtorjem, ki smo jih neizprosno omejevali s prostorom, pa požrtvovalnima sodelavcema Petri Jordan in Matjažu Zaplotniku za trud in prostočasno delo. red. prof. dr. Boža Krakar Vogel, predsednica Zveze društev Slavistično društvo Slovenije Katja Mihurko Poniž Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici Slovenistika v Novi Gorici V prispevku je predstavljeno, kako je nastala novogoriška slovenistika, prikazane so njene posebnosti, raziskovalna področja, ki jih razvijajo njeni predavatelji in predavateljice, na kakšnem načine prispeva k razvoju stroke in medkulturnega dialoga v prostoru, v katerem deluje. Na območju severne Primorske (Posočja in Goriške) ima šolstvo bogato tradicijo, saj že v 17. stoletju beležimo poleg srednjega šolstva tudi višje študije v okviru dejavnosti jezuitov. Tradicijo cerkvenih ustanov je nadaljevalo v 19. stoletju goriško bogoslovje kot edina visoka šola v upravni enoti Avstrijsko Primorje. V osemdesetih letih 20. stoletja sta tržaška in videmska univerza odprli v Gorici svoje enote (Jan 2002: 11). Na slovenski strani so posamezne fakultete ljubljanske in mariborske univerze sicer izvajale od začetka sedemdesetih let nekatere svoje programe, vendar je nastavke za univerzitetno središče postavila šele leta 1995 ustanovljena Fakulteta za znanosti o okolju, ki je bila prva samostojna visokošolska ustanova kasnejše Politehnike. Razvoj novogoriške Politehnike je najprej krenil v smer naravoslovnih in poslovno-tehničnih študijev, na začetku novega tisočletja pa se je začela porajati ideja o širitvi programov v smeri humanistike in družboslovja. Senat Politehnike je na svoji 16. seji 22. avgusta 2002 soglasno sprejel študijski program Slovenistika, ki ga je pripravila ekspertna skupina (akad. prof. dr. Boštjan Žekš, akad. prof. dr. Matjaž Kmecl, prof. dr. Branko Marušič, prof. dr. Danilo Zavrtanik in doc. dr. Zoltan Jan), in podprl nadaljnje postopke za pridobitev javne veljavnosti pri Svetu za visoko šolstvo Republike Slovenije. Slednji je na 9. seji 26. septembra 2003 sprejel predlog univerzitetnega dodiplomskega študijskega programa Slovenistika.
Univerzitetni program Slovenistika Odločitev za ustanovitev slovenistike v Novi Gorici je temeljila na »oceni pomena, ki ga imajo slovenistične vede pri uresničevanju slovenskih nacionalnih in državnih interesov na zahodnem obrobju slovenskega nacionalnega prostora« (Jan 2005: 5). Omenjena ekspertna skupina, ki so jo vodili Zoltan Jan, Matjaž Kmecl in Branko Marušič, je oblikovala program, ki je upošteval najbolj produktivne značilnosti sorodnih programov na Univerzi v Ljubljani in na Univerzi v Mariboru in tem dodal predmete s področij, ki so povezana s posebnostmi severnoprimorskega prostora, v katerem se prepletajo slovenska, italijanska in furlanska kultura. Od ljubljanskega in mariborskega programa Slovenistika se je novogoriški razlikoval tudi v tem, da ni imel pedagoške smeri. Že v izhodišču je bila slovenistika v Novi Gorici zasnovana na ideji, da je ob pedagoškem procesu izjemno pomembno tudi raziskovanje »temeljnih vprašanj, ki se pojavljajo na področju sprejemanja in interference med različnimi jeziki in kulturami« (Jan 2002: 5). V univerzitetni štiriletni program so bile vključene tudi zgodovinske vede (splošna in kulturna zgodovina, zgodovina likovne in glasbene umetnosti), med obvezne predmete so sodili lektorati tujih jezikov, kot novost v slovenskem akademskem prostoru je študij ponujal dva predmeta, ki sta podajala vsebine iz slovenske literarne ustvarjalnosti v Italiji in Avstriji. Poudarek je bil tudi na predmetih, ki so vključevali domoznanske vsebine in s tem študente usposabljali za poglabljanje v posebnosti okolja, v katerem je bil program zasidran. V takratni utemeljitvi vloge so snovalci programa opozorili tudi na dejstvo, da je bilo premalo slovenistov oz. tistih, ki raziskujejo slovenski jezik in književnost, zaposlenih kot raziskovalcev in da so zato ostajala neraziskana številna vprašanja s področja teh ved, še posebno tista, ki so se navezovala na severnoprimorske teme. Zato je bila novogoriška slovenistika zasnovana kot program, na katerem predavajo učitelji, ki vsaj polovico svojega delovnega časa delajo kot raziskovalci in torej niso pedagoško polno obremenjeni. Tako zastavljen program je omogočil pridobitev širokega temeljnega znanja na področju slovenističnih ved (Jan 2002: 14), njegov temeljni cilj je bil izobraziti strokovnjake, ki bodo sposobni prevzeti dela na področju raziskovalnih, kulturnih in upravnih dejavnosti, kjer je potrebno znanje slovenističnih jezikoslovnih in literarnih ved. Za izvajanje novega program z novega področja je bilo treba ustanoviti tudi novo enoto, zato je Politehnika aprila 2004 ustanovila Šolo za slovenske študije Stanislava Škrabca, ki je začela delovati v študijskem letu 2004/2005, ko je vpisala prvo generacijo študentov in študentk na program Slovenistika.
Novogoriška Slovenistika in bolonjska prenova Čeprav je dober vpis prvih dveh generacij odražal potrebe okolja in kvaliteto programa, so se sodelavci Šole za slovenske študije Stanislava Škrabca kmalu znašli pred novim izzivom. Program so namreč morali prenoviti po načelih bolonjske deklaracije in ga preoblikovati v dvostopenjski študij. Ta proces je potekal v dveh korakih: najprej sta bila leta 2006 pripravljena in leto kasneje akreditirana prvostopenjski in drugostopenjski program Slovenistika (slednji je imel takrat samo smer jezikoslovje), leta 2009 je bila na drugostopenjskem programu akreditirana še smer literarne vede. Novi bolonjski program je pripravila ekspertna skupina, ki so se ji pridružili mladi sodelavci. Vodstvo tedanje Politehnike je namreč kot perspektivno pot razvoja videlo pridobitev sodelavcev, ki niso bili vezani na druge inštitucije in so v goriški akademski prostor prinesli novo energijo in znanje. Univerzitetni program, ki je bil zastavljen, kot je bilo pokazano, v smeri slovenskih študij, se je tako nekoliko zožil, saj so se predmeti z domoznanskimi vsebinami preoblikovali v izbirni predmet Izbrana poglavja iz kulturne zgodovine oz. so postali del novega programa Kulturna zgodovina. Posledično se je Šola za slovenske študije Stanislava Škrabca leta 2007 preimenovala v Fakulteto za humanistiko. Usmerjenost Univerze v Novi Gorici v mednarodni pedagoški, predvsem pa raziskovalni prostor je pritegnila predvsem raziskovalke in raziskovalce, ki niso diplomirali na eni izmed tedanjih slovenskih slavistik, temveč so se slovenskemu jeziku in književnosti posvečali kot splošni jezikoslovci in literarni komparativisti. To se je odražalo tudi na novem prvostopenjskem programu, ki je v večji meri kot druge slovenistike vključeval primerjalno perspektivo in umestitev slovenističnih vsebin v širši transnacionalni kontekst. Namen študijskega programa Slovenistika namreč ni v »posnemanju« že obstoječih programov s tega področja, ampak v ponujanju novih vsebin, drugačnih metodologij, izvirnih pristopov: »Tradicionalna slovenistična delitev na jezikovne in literarne vsebine je zato nadgrajena s temeljnimi in izbirnimi predmeti s področja splošnega jezikoslovja in literarne teorije. Zaposleni na Univerzi v Novi Gorici jezikovne in književne pojave preučujejo z metodami, ki so v slovenskem prostoru nove, bogat nabor izbirnih predmetov, smiselno urejenih po področjih, pa študentom in študentkam omogoča, da se seznanijo z vsebinami, s katerimi se bodo srečevali pri nadaljnjem študiju ali na delovnem mestu.« (Slovenistika I. stopnja, Fakulteta za humanistiko.)
Razvoj novih raziskovalnih področij Predavatelji na Slovenistiki delujejo kot uspešni raziskovalci v enoti Raziskovalni center za humanistiko Univerze v Novi Gorici in na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Zaposleni na Raziskovalnem centru za humanistiko razvijajo dve temeljni področji: področje jezika in kognitivnih znanosti ter področje literarnih ved. Svoje raziskovalne dosežke prenašajo v študijski proces na prvostopenjskem in drugostopenjskem programu Slovenistika ter v doktorski študij, zato jih bom na kratko predstavila. Na področju jezika in kognitivnih znanosti trenutno delujejo naslednji raziskovalci: Franc Marušič, Petra Mišmaš, Penka Stateva, Artur Stepanov in Rok Žaucer, ki se največ ukvarjajo s formalnim tvorbenim jezikoslovjem (predvsem skladnjo, semantiko in morfologijo), posegajo pa tudi na druga področja kognitivnih znanosti, ki so vezana na jezik, predvsem psiholingvistiko in usvajanje jezika. Člani skupine so tesno povezani z jezikoslovci in kognitivnimi znanstveniki z domačih in tujih ustanov (University College London, Universität Konstanz, University of California, San Diego itd.). Posamezno člani skupine trenutno sodelujejo v treh standardnih temeljnih projektih, ki jih financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), in enem zunanje financiranem aplikativnem projektu. Kot skupina pa raziskujejo v okviru raziskovalnega programa Teoretično in eksperimentalno jezikoslovje (P6-0382), ki ga financira ARRS. Temeljne raziskovalne teme skupine za jezik in kognitivne študije so v zadnjem času vključevale: Raziskave teoretično relevantnih lastnosti različnih jezikov (npr. status skladenjskih otokov, skladnja in semantika samostalniške zveze, levo obrobje stavka, posledičnostanjska drugotna predikacija, semantika nenatančnosti, semantika presežnikov). Analizo teoretično relevantnih lastnosti pogovornih in narečnih različic slovenščine (npr. naslonskega podvajanja, podvajanja sklonskih obrazil, tekmujočih vzorcev ujemanja) – za razliko od tradicionalnega slovenskega jezikoslovja, ki zgradbene vidike tipično preučuje le na knjižni slovenščini, pri pogovornih in narečnih različicah pa se zadovolji s kulturnodediščinskim zbiranjem podatkov. Psiholingvistično preverjanje teoretičnih modelov (preverjanje jezikoslovnih modelov slovnice ujemanja, eksperimenti o rekurziji in hierarhični ureditvi kot osrednjih značilnostih človekovega jezikovnega znanja, testiranje povezave med splošnimi kognitivnimi sposobnostmi in jezikom s pomočjo preučevanja povezave med otroškim usvajanjem matematičnega števila in slovničnega števila).
Aplikativno delo skupine za jezik in kognitivne študije je v zadnjem času vključevalo: Raziskave, ki državnim službam (npr. službi za slovenski jezik ministrstva za kulturo) nudijo podlago pri pripravi jezikovnopolitičnih določil in ukrepov, in sicer preko preučevanja učinkov trenutne zakonodaje na javno rabo jezika, preučevanja učinkovitosti parametrov za določanje statusa posameznih jezikovnih prvin kot domačih oz. tujih, preučevanja jezikovne politike v visokem šolstvu in znanosti ipd. Jezikovnosvetovalne storitve za govorce slovenščine z območja slovensko-italijanskega jezikovnega stikanja (za Slov.I.K. (Italija), v okviru projekta JezikLingua). Brezplačna svetovalnica je v jezikovno svetovanje vnesla novost, saj je svoje delovanje izrecno navezala na okolje jezikovnih stikov. Cilj je bil dvig jezikovne ozaveščenosti uporabnikov, zato svetovalnica nudi odgovore na vprašanja, ki so kakor koli povezana z jezikom, še posebej na tista, ki se navezujejo na slovenščino v kontekstu italijansko-slovenskih jezikovnih stikov (Gl. tudi: http://www.jesv.eu). Sodelovanje v evropskem jezikoslovnem konzorciju za začrtanje vsebinskih smernic v teoretičnem in eksperimentalnem jezikoslovju v financiranih raziskovalnih programih evropskega okvira. Skupina za jezikoslovje na Univerzi v Novi Gorici je pripravila in izvaja tudi doktorski študij jezikoslovja (Jezik in kognitivne znanosti, Raziskovalni center za humanistiko). V skupini za literarne vede delujejo Tanja Badalič, Katja Mihurko Poniž, Megi Rožič, Aleš Vaupotič, Urša Prša in Ana Toroš. Usmerjeni so predvsem v štiri raziskovalne sklope. Prvi je povezan z evropsko akcijo COST-a Pisateljice v zgodovini, katere cilj je vzpostaviti močno mednarodno raziskovalno mrežo in izdelati načrt za sistematično sodelovanje na področju evropske ženske literarne zgodovine. Avtorice so bile v literarni zgodovini namreč pogosto spregledane, zato je namen akcije poudariti njihovo prisotnost v zgodovini in literaturi. S ponovnim branjem in analizo njihovih tekstov raziskujejo povezave med avtoricami iz različnih evropskih dežel in preučujejo njihovo recepcijo pri bralnem občinstvu in kritiki. Posebno pozornost namenjajo tudi prostoru, v katerem deluje Univerza v Novi Gorici, torej stičišču slovanskega in romanskega sveta. Ukvarjajo se z raznimi vprašanji t. i. literature na stičišču, kot so literarne podobe tujstva, literarni vplivi, stiki in prevodi, medkulturnost, migracije ipd. Tretji raziskovalni sklop predstavlja razmerje med literaturo in novimi mediji z vidika makrosprememb. V tem okviru se posvečajo tudi hitro rastočemu področju digitalne humanistike, ki s kvantitativnimi metodami raziskuje tradicionalna vprašanja literarnih ved in humanistike nasploh, ter pregledu slovenskih in svetovnih del novomedijskih literatov, posebej njihovemu odnosu do novomedijske umetnosti na meji jezikovnega. Četrti raziskovalni sklop predstavljajo antični motivi in njihova transformacija v slovenski literaturi. Raziskovalna dejavnost skupine za literarne vede se odvija v okviru programske skupine Kolektivni spomin in kulturna dinamika in s sodelovanjem pri temeljnih projektih, ki jih financira ARRS (Multikulturna dediščina in nacionalna država: primeri Prekmurja, Bele krajine in Primorske, Vloga ženskih migracij in migrantk v konstrukciji slovenske nacionalne identitete od nacionalne do postnacionalne dobe: primerjalni slovenski, evropski in globalni vidiki), v akciji COST-a Women Writers in History ter z mentorstvom trem mladim raziskovalkam. Izjemen uspeh skupine za raziskave na področju literarnih ved je pridobitev mednarodnega projekta HERA Travelling Texts 1790–1914: The Transnational Reception Of Women’s Writing At the Fringes of Europe), v katerem sodelujejo kot ena izmed petih raziskovalnih skupin. Projekt se osredinja na najpomembnejše kanale kulturnih srečevanj v moderni Evropi, kroženje tiskanih besedil in njihovo prečkanje kulturnih, jezikovnih in nacionalnih meja v dolgem 19. stoletju (povečanje pismenosti, tehnološke inovacije ipd.). V okviru doktorskega študija so literarnovedne vsebine vključene v tretjestopenjski program Transkulturni študij, ki je trenutno v postopku akreditacije pri Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu.
Simpoziji in konference sodelavcev programov Slovenistika Dialog s strokovnjaki s področja jezikoslovja in literarnih ved ter organizacija znanstvenih simpozijev, konferenc in strokovnih srečanj v severnoprimorski regiji sodita med pomembne dejavnosti Fakultete za humanistiko in Raziskovalnega centra za humanistiko. Med odmevnimi mednarodnimi znanstvenimi srečanji izpostavljam mednarodno potujočo konferenco Formal Description of Slavic Languages leta 2006, prestižno mednarodno študentsko potujočo konferenco ConSOLE leta 2009 (prvič zunaj nekdanje Zahodne Evrope), organizacijo prve letne potujoče konference SinFonIJA leta 2008 (SinFonIJA je letna konferenca formalnega jezikoslovja, ki jo vsako leto gosti druga ustanova s področja bivše Jugoslavije ali Avstro-Ogrske; pobuda je izšla iz prvega srečanja na Univerzi v Novi Gorici leta 2008, od takrat je konferenca gostovala na Univerzi v Sarajevu (2009), Univerzi v Novem Sadu (2010), Raziskovalnem inštitutu za jezikoslovje Madžarske akademije znanosti v Budimpešti (2011) in na Univerzi v Dunaju (2012), jeseni 2013 pa bo na Univerzi v Nišu) in simpozij Žensko avtorstvo v književnostih malih dežel v 19. stoletju. O literarnem ustvarjanju Slovencev v Italiji in Avstriji smo razpravljali na simpozijih o Perspektivah manjšinskih književnosti in o Ljubki Šorli. Tri simpozije smo posvetili primorskim ustvarjalcem: Simonu Gregorčiču, Jolki Milič in Damirju Feiglu. V goriškem prostoru nadaljujemo skupaj z novogoriško Raziskovalno postajo ZRC SAZU tradicijo Škrabčevih dnevov. Uspešno smo organizirali tudi več seminarjev Književnost na maturi. Širši javnosti so namenjene okrogle mize, pogovori, literarna srečanja z ustvarjalci (gostili smo pesnice Barbaro Korun, Meto Kušar, Vido Mokrin Pauer, pisatelja Borisa Pahorja in Ivana Minattija) in predstavitve knjig sodelavcev Fakultete za humanistiko.
Poslanstvo in vizija razvoja prvostopenjskega in drugostopenjskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici Programa prve in druge stopnje Slovenistika uresničujeta poslanstvo Fakultete za humanistiko, to je »podajanje tradicionalnih in novih (v slovenskem prostoru doslej le redko predavanih) humanističnih spoznanj, ki temeljijo na aktualnih mednarodno odmevnih znanstvenih izsledkih, umestitev teh vsebin v slovenski prostor ter spodbujanje večkulturnosti. Dodana vrednost vseh programov na Fakulteti za humanistiko so vsebine, ki so izjemno pomembne za strpen medkulturni dialog v obmejnem prostoru. V njem je študij humanistike vitalnega pomena, saj pomaga razumeti preteklost, ki je nekoč pomenila dejavnik, zaradi katerega je bilo sožitje oteženo. A v Evropi brez meja je danes prav tako pomembno spoštovanje nacionalne identitete, slovenskega jezika in kulture, ki se v tem prostoru preko študijskih in znanstvenih vsebin na UNG ohranjajo na visoki ravni. S sledenjem znanstveni odličnosti in najvišjim izobraževalnim standardom želimo goriški, slovenski in mednarodni prostor obogatiti z novimi humanističnimi spoznanji in programi ter z njimi prispevati k povezovanju med akademsko in družbeno javnostjo v prostoru, v katerem delujemo.« (O fakulteti, Fakulteta za humanistiko.) Čeprav novogoriška slovenistika še ni praznovala okrogle obletnice obstoja, je tako v slovenski kot mednarodni prostor prispevala številna nova in odmevna spoznanja o slovenskem jeziku, literature in kulturi. Sodelavci prvostopenjskega in drugostopenjskega programa Slovenistika so svoje znanje uspešno prenesli v pedagoški proces in prispevali k izobrazbi mladih slovenistk in slovenistov, ki s svojimi diplomskimi nalogami in poklicnim delom dokazujejo, da je bila ustanovitev novogoriške humanistike pravilna odločitev.
Literatura JAN, Zoltan idr., 2002: Slovenistika: predlog univerzitetnega dodiplomskega študijskega programa. Nova Gorica: Založba Politehnike Nova Gorica. Jezik in kognitivne znanosti. Raziskovalni center za humanistiko: <http://www.ung.si/sl/raziskave/raziskovalni-center-za-humanistiko/o-centru/jezik-in-kognitivne-znanosti>. Dostop 22. julija 2013. O fakulteti. Fakulteta za humanistiko: <http://www.ung.si/sl/studij/fakulteta-za-humanistiko/o-fakulteti>. Dostop 21. julija 2013. Slovenistika I. stopnja. Fakulteta za humanistiko: <http://www.ung.si/sl/studij/fakulteta-za-humanistiko/studij/1SI/>. Dostop 21. julija 2013. Zoltan Jan Nova Gorica Korenine literarne zgodovine na novogoriški Politehniki Prispevek osvetljuje nastanek slovenistike oziroma literarne zgodovine na Politehniki, ki je leta 2006 postala Univerza v Novi Gorici. Ob upoštevanju značilnejših literarnozgodovinskih pojavov označi delovanje literarnih zgodovinarjev, ki izhajajo iz tega področja, ki so ga raziskovali ali pa so tu delovali, čeprav tega dela večinoma niso opravljali poklicno. Ti podatki naj bi poleg splošnih nalog razkrili posebnosti, s katerimi bi se lahko vključila v okolje, v katerem deluje, kar bi utemeljevalo njeno poslanstvo. V trenutnem delovanju novogoriške slovenistike te korenine niso najbolje vidne, kar postavlja več vprašanj o njeni vlogi v tem prostoru. 1 Najprej velja omeniti, da se prvi dan četrtega Slovenskega slavističnega kongresa na tem koncu Slovenije, ki poteka v Lanthierijevem dvorcu v Vipavi, začenja na ozemlju nekdanje Kranjske. Dežela je mimo geografskih značilnosti dolgo segala do potoka Hublja, ki teče na robu Ajdovščine, današnji Podnanos v soseščini oziroma nekdanji Šentvid, kjer je deloval Matija Vertovec (1784–1850), znani duhovnik, avtor Prazdravice in prvih strokovnih knjig o vinarstvu, pa je bil enklava poknežene grofije Goriško-Gradiške. Izraz Primorska, ki je do danes skorajda izrinil vzporedna poimenovanja, se je uveljavil kot oznaka za vse, kar je slovenskega ostalo v Italiji po prvi svetovni vojni oziroma rapalski pogodbi (1920), čeprav gre za zelo raznoliko področje, ki sega od zasneženih Alp, Idrije in Cerknega, vključuje večino Notranjske in Krasa ter sega vse do sončnega mediteranskega Jadrana z mesti, v katerih prevladuje italijansko prebivalstvo, a so sredi slovenskega sveta (Izraza (Slovensko) Primorje ne gre mešati z Avstrijskim primorjem (nemško Österreichisches Küstenland), ki je bil v veljavi v letih od 1813 do 1918 in tudi med nemško okupacijo v drugi svetovni vojni in kamor je spadal tudi slovenski del ozemlja). Tudi v Gorici, kulturnem, upravnem in gospodarskem središču »severne Primorske«, slovensko prebivalstvo ni bilo nikoli v večini, čeprav že prva omemba kraja leta 1001 navaja, da je ime slovensko/slovansko, tako kot njegovo zaledje, ki je po drugi svetovni vojni pripadlo Jugoslaviji. Mesto je ostalo v Italiji po čudnem naključju na mirovnih pogajanjih v Parizu. Državna meja je postala dokončna šele z osimskimi sporazumi (sklenjeni 1975, ratificirani 1977), z Deklaracijo o odnosih Slovenije z Italijo in Evropsko unijo (Uradni list RS, št. 71/1994 z 18. 11. 1994) pa so jim priznali veljavnost tudi po osamosvojitvi Slovenije. Ne smemo pa pozabiti, da je bila meja med Jugoslavijo in Italijo po londonskem sporazumu (1954) najbolj odprta meja med Vzhodom in Zahodom v Evropi, čeprav se je življenje zelo razlikovalo, kar ni ostalo brez sledi niti v duhovnem ustvarjanju in seveda v literaturi. V to »primorskost« se slabo vključujejo Beneška Slovenija, Rezija in Kanalska dolina, vendar so skorajda močnejše centrifugalne kot centripetalne silnice in lastno identiteto si skušajo zagotoviti tudi ostale pokrajinske mikrosestavine: Bovško, Kobariško, Šentviška planota, Idrijsko, Cerkljansko, Trnovska planota, Brda, Goriška, Vipavska, Postojnsko, Pivško itd. vse do posameznih vaških zvonikov. Zgodovina je namreč ustvarila mnoge posebnosti goriškega prostora, med katerimi najbolj izstopa romansko-slovenska zahodna meja z vsemi pozitivnimi (zlasti prehajanje civilizacijskih informacij) in škodljivimi učinki (narodna ogroženost). Ta zahodni del Slovenije, ki torej obsega večji del Posočja in Goriške, je zgodovinsko ozemlje, katerega nastajanje je povezano s srednjeveško goriško grofijo in pozneje, vse do leta 1918, z avstrijsko samoupravno enoto – deželo Goriško-Gradiško. Značilnost tega ozemlja je pestra narodnostna (jezikovna) struktura: dobra tretjina romanskega prebivalstva (Italijani in Furlani) ter slabi dve tretjini Slovencev. Narodnostna meja je vse do danes natančno zarisana, le prebivalstvo glavnega deželnega mesta Gorica je mešano. V njem so vedno prevladovali Italijani. Kljub temu so Slovenci v dobi narodnega osveščanja, posebno od druge polovice 19. stoletja dalje, želeli v Gorici ustvariti svoje središče. V teh prizadevanjih je Gorica na Slovenskem zaostajala le za Ljubljano in Celovcem. S tega vidika je bila določen čas pred Trstom, da o Kopru, Izoli in Piranu ne govorimo. Po letu 1947 je neposredno ob državni meji na povsem praznem prostoru, na poljih, začelo nastajati novo mesto, Nova Gorica, ki skuša prevzeti vlogo starega središča, a so razmere zelo raznolike in mnogopomenske, med drugim tudi zato, ker se narodno mešano področje na zahodu v dobršni meri konča z državno mejo. Nova Gorica je s svojim okolišem najzahodnejši predel strnjenega slovenskega etničnega ozemlja na stičišču z romanskim jezikovnim svetom in v tem delu Slovenije ne živijo Italijani. Onkraj državne meje živi slovenska skupnost, in sicer na italijanskem delu Goriške ter v Videmski pokrajini (Beneška Slovenija, Rezija in Kanalska dolina). Razmere so tu povsem drugačne kot v »južni Primorski«, s katero severni del nima prav veliko stikov, vsekakor bistveno manj kot s kraji, ustanovami, ljudmi in dogajanjem neposredno ob državni meji. Razmeroma malo je vezi in sodelovanja med »jugom« in »severom« tudi v umetniškem ustvarjanju, znanstvenem raziskovanju, gospodarskem sodelovanju … Od tu prej pridemo v Ljubljano kot v Koper, pa če potujemo čez Kras ali po italijanski strani. Te razlike v perspektivi iz središča in domačijskega gledišča so se na nek način odražale tudi v dolgotrajnih snovanjih tretje slovenske univerze, saj je dolgo ostajalo nedorečeno, ali bo nastala ena ali dve univerzi in kje bo njen/njun sedež, koliko kampusov bomo razvijali itd. 2 Po bežni skici kulturnopolitičnih značilnosti tega dela Slovenije se ozrimo še na nekatere drobce v zgodovini tukajšnjega literarnega ustvarjanja. Čeprav še ni bila razdelana, ni nova teza, da povezujejo tukajšnje literarne ustvarjalce kljub različnosti nekatere skupne poteze, ki jih je sicer težko definirati, a jih je mogoče prepoznati. Ena izmed teh je izstopajoča skrb za slogovno prefinjenost, ki marsikdaj spominja na manierizem, pa naj gre za Gregorčičevo gojenje forme, za Pregljevo brskanje za zgodovinskimi izrazi, za Kosmačev pretehtani modernizem ali za katerega drugega ustvarjalca, ki snov in motive črpa iz svojega mikrookolja, istočasno pa se ne zadovolji s preprostim izražanjem. Raznoliko literarno ustvarjanje na tem območju zaznamuje tudi razdvojenost med lokalnim partikulizmom in nacionalnim ter nadnacionalnim svetovljanstvom. Vidi se v delih najpomembnejših ustvarjalcev s tega področja, od Svetokriškega, Staniča, Gregorčiča, Erjavca, Trinka, Gradnika in Kosovela do Preglja, Bevka, in Kosmača, pa tudi Cirila Zlobca, Ljubke Šorli, Danila Lokarja, Saše Vuge, Pavla Zidarja, Borisa Jukića, Vilme Purič, Vide Mokrin in drugih. Tudi številni literarnozgodovinski pojavi, ki imajo korenine v tem prostoru, potrjujejo tezo, da imamo tu posebno območje, ki je neločljiv sestavni del slovenske literarne zgodovine, a jo istočasno s svojo partikularnostjo dopolnjuje in dodatno osvetljuje. Tukajšnja govorica je npr. vplivala na koncept normiranja knjižnega jezika, kot ga je zagovarjal Sebastjan Krelj, ki je doma na Vipavskem in so ga kljub mladosti cenili tudi najvišji nasledniki Lutra. Pri razvoju slovenskega pridigarstva ne moremo mimo Janeza Svetokriškega in pridig prvega goriškega nadškofa Carla Mihaela Attemsa v slovenščini, ki jih je analizirala goriška literarna zgodovinarka Lojzka Bratuž. Nanje jo je opozoril italijanski zgodovinar Silvano Cavazza, ki je v beneških arhivih odkril tudi zanimive dokumente o Trubarjevem delovanju na Goriškem. Leta 1486 se je v Vipavi rodil baron Žiga Herberstein, diplomat, potopisec in kartograf, ki je s svojimi Moskovskimi zapiski Evropi razširil obzorje na slovanska prostranstva. Čopova pisma Goričanu Saviju je odkril goriški profesor Franc Xaver Zimmermann in nanje opozoril v Ljubljani delujočega Ajdovca Avgusta Žigona. Tu so potekali srditi ideološki in literarnonazorski spopadi (Mahnič, Pregelj), tu so izhajale raznolika periodika in knjige, ki so jih izdajale krajevne slovenske založbe. V Gorici je izšel maturantski zbornik Na razstanku, uredil ga je Murn, ki se je ne glede na stereotip plašnega in tihega mladeniča temeljito skregal z založnikom Andrejem Gabrščkom, goriškim mogotcem, primerljivim z ljubljanskim Bleiweisom, a mu je vseeno uspelo predstaviti generacijo moderne. V Gorici je imel Srečko Kosovel eno izmed izvoljenk, Fanico Obid, s katero si je strastno dopisoval o pesnjenju, v njegovo rojstni hiši v Tomaju pa se je ohranilo še marsikatero pismo. 3 Že teh nekaj opozoril na tukajšnje literarno življenje kaže, da ta prostor potrebuje tudi dodatno literarnovedno raziskovanje, ki se je sporadično pojavljalo že v preteklih stoletjih, čeprav vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja tu ni bilo slovenskih znanstvenih inštitucij, saj so se začele razvijati šele z razvojem študija slovenske književnosti in jezika na tržaški in videmski univerzi ter kasneje z nastankom novih slovenističnih središč v Kopru in Novi Gorici. Zato je veliko talentiranih strokovnjakov življenje odneslo v druga središča, kjer so možnosti za uspešno poklicno pot večje. S primorskega prostora tako izhaja plejada visokošolskih učiteljev, ki so delovali na tujih univerzah ali sorodnih znanstvenih ustanovah in so se ukvarjali z literarnimi vedami. Urednik Slovenskih narodnih pesmi Karel Štrekelj z Gorjanskega, vasi blizu Štanjela, je bil privatni docent na Dunaju, nato profesor za slovansko filologijo v Gradcu, danes pa se po njem imenuje nagrada s področja folkloristike. Bruno Guyon iz Beneške Slovenije je učil slovenščino v Padovi in Neaplju že na začetku 20. stoletja, Alojzij Res je učil v Benetkah, kjer so nastali njegovi prispevki o slovenski literarni zgodovini za italijanske enciklopedije, pa tudi mednarodni zbornik dantoloških prispevkov, ki je izšel v Gorici. Janko Jež in Srečko Renko sta delala na univerzi »La Sapienza« v Rimu, kjer je bil pred premestitvijo na tržaško univerzo nekaj let poverjeni profesor za slovensko književnost in jezik tudi Tržačan Miran Košuta, danes pa poleg lektorjev tam uči tudi Maria Bidovec. Martin Jevnikar je prišel v Trst kot politični emigrant, po ponovnem študiju za italijansko potrditev že pridobljene diplome na ljubljanski univerzi pa je vrsto let deloval na univerzah v Padovi in Vidmu, kjer so delali tudi Lojzka Bratuž, Fedora Ferluga - Petronio in drugi slovenisti. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je kot višji predavatelj za slovaški jezik in književnost delal v Prvačini rojeni Viktor Smolej, ki je med drugim pripravil dva gledališka leksikona, za Slovensko matico napisal sedmi zvezek Zgodovine slovenskega slovstva, uredil izbrano delo satirika Ivana Roba iz Šempetra pri Gorici, svoje delo pa zaokrožil z nedokončano serijo člankov o pomanjkljivostih našega literarnozgodovinskega pisanja, ki jo je začel objavljati v Jeziku in slovstvu leta 1985. Na isti fakulteti sta delala tudi profesorja Anton Ocvirk, rojen v Žagi, in Solkanec Dušan Pirjevec. Iz Solkana je tudi Igor Saksida, profesor na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Na inštitutu za slovenski jezik SAZU je v svojih najustvarjalnejših letih deloval Lino Legiša, rojen v okolici Divače (Škoflje). Imel je odločilno vlogo pri nastajanju matične Zgodovine slovenskega slovstva v sedmih zvezkih. Na inštitutu za literarne vede ZRC SAZU je zaposlen Marjan Dolgan iz Dolnje Košane (blizu Pivke), raziskovalec Ivana Preglja, sodeloval pa je tudi pri večini raziskovalnih projektov te ustanove. Na ZRC SAZU je bila do upokojitve zaposlena Frančiška Buttolo iz Postojne, ki je poleg dela pri Slovenskem biografskem leksikonu objavila več študij s področja primerjalne literarne zgodovine. Josip Puntar, Avgust Žigon, Avgust Pirjevec, Mirko Rupel, Karel Ozwald in še kdo so dolga leta delali v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani oziroma njenih predhodnicah. Med proučevalci tega prostora ne gre prezreti raziskovalcev literarne zgodovine, kot so Andrej Budal, Milko Matičetov, Pavle Merkù, Marijan Brecelj, Marija Cenda, David Bandelj, Maja Melinc Mlekuž, Tatjana Rojc, Martina Ožbot, Ana Toroš, Vita Žerjal Pavlin, Ines Cergol, vendar seznam še zdaleč ni popoln. Poleg ostalih poklicnih dolžnosti, npr. poleg šolskega dela, so se posvečali raziskovanju tudi kolegi, ki zaradi različnih razlogov niso dosegli znanstvenih nazivov. Ajdovski srednješolski profesor Stanko Janež je prispeval sedemkrat natisnjen Pregled slovenske književnosti (nekatere izdaje je pripravil s sodelovanjem Miroslava Ravbarja in so vsebovale tudi pregled jugoslovanskih književnosti). Dolga leta se je uporabljal kot učbenik v srednjih šolah, čeprav je bil kritično ocenjen, predvsem pa ni bil sprejet kot doktorska teza. Med dijaki je bil seveda bolj priljubljen Janežev priročnik Vsebine slovenskih literarnih del, ki je doživel pet izdaj, čeprav je v strokovni javnosti zbudil polemike, ali spodbuja branje ali daje dijakom potuho, da se izognejo obveznemu domačemu branju. Tudi v novejšem času iz vrst šolnikov izhajajo nekateri literarni zgodovinarji kot npr. Janez Dolenc, urednik zbranih del Ivana Preglja, ki je pripravljal tudi monografijo o njem in je poleg slovstvene folkloristike raziskoval tudi vrsto primarnih virov. Profesor na idrijski gimnaziji Vinko Cuderman je doktoriral kot metodik pouka slovenščine in prispeval več strokovnih priročnikov. Na področju književne didaktike so ustvarili številna dela tudi srednješolski profesorji, ki so končali podiplomski študij, kot npr. Marija Mercina in Zdenka Blažko iz Ajdovščine, sem priseljeni Marjan Štrancar, Zoran Božič in še kdo. Dolgoletni ravnatelj Gimnazije v Postojni in kasnejši svetovalec za šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji Silvo Fatur je med drugim objavil tudi osem samostojnih knjižnih del s področja literarnih ved. 4 Prvo terciarno šolo z današnjimi značilnostmi je Gorica dobila sredi osemdesetih let 20. stoletja, ko je tržaška univerza odprla svojo fakulteto (Facoltà di scienze della formazione) in tu ustvarila svoje središče (Polo di Gorizia), kamor je kasneje vključevala še druge študijske smeri. Leta 1993 se je tržaški pridružila še videmska univerza, ki je v Gorici razvila študij tujih jezikov in prevajalstva ter izobraževanje »operaterjev v kulturi«. Danes v Gorici študira več kot 2000 študentov, med katerimi so tudi številni Slovenci. Ob italijanski vzhodni meji je nastal pravi visokošolski limes z dislociranimi enotami dveh univerz, zelo živa pa so prizadevanja, da bi tu nastala še tretja, tako imenovana evropska univerza. Vse to razvejeno delovanje ni imelo ustreznega sogovornika na slovenski strani, zato predstavlja delovanje obeh univerz v Kopru in Novi Gorici ne le širjenje, pač pa tudi ohranjanje kulturnega in strokovnega vpliva v slovenskem nacionalnem prostoru. Kako pomembna je univerza za razvoj strokovnjakov, kažejo razmere onstran državne meje. Po skromnih začetkih razvoja študija slovenistike na tržaški in videmski univerzi so se Martin Jevnikar, Lojzka Bratuž, Marija Pirjevec Paternu, Fedora Ferluga - Petronio, Mara Poldini - Debeljuh, Neva Godini, Robert Petaros, ki so bili pred tem zaposleni na srednjih šolah v Gorici in Trstu, posvetili znanstvenemu raziskovanju slovenske literature. Na obeh univerzah so se slovenskim pridružili tudi tuji raziskovalci slovenske literarne zgodovine (Romeo Colognati, Umberto Urbani, Sergio Bonazza, Arnaldo Bressan, Nikolai Mikhailov), po razpadu Jugoslavije pa se je kot ordinarij za srbsko in hrvaško književnost habilitirala Marija Mitrović, ki je prišla iz Beograda, a njene korenine segajo v Vipavsko dolino. Pozornost zbuja dejstvo, da v prvih letih delovanja slovenističnih centrov v Kopru in Novi Gorici ni bilo domala nobenega primorskega visokošolskega učitelja s stalno zaposlitvijo na teh ustanovah. Izjemo prestavljata Vida Udovič, ki se ukvarja predvsem z mladinsko književnostjo in didaktičnimi vprašanji, in Igor Saksida, ki pa na koprski humanistiki le gostuje kot večina učiteljev na teh visokošolskih ustanovah. Domači strokovnjaki z znanstvenimi nazivi, kot npr. Vita Žerjal Pavlin in Ana Toroš, so se habilitirali kot univerzitetni učitelji ali znanstveni sodelavci šele več let kasneje ali pa tega še niso dosegli kljub uspešno zaključenemu podiplomskemu študiju in številnim objavam, kot npr. Zoran Božič, David Bandelj, Matejka Grgič, Jadranka Cergol in še kdo. Se pa v novejšem obdobju pojavlja obraten proces kot v preteklosti. Sedaj se na tukajšnje univerze vozijo predavat profesorji z drugih univerz, kar seveda postavlja vprašanje, na katera področja segajo njihovi raziskovalni programi in kako se vključujejo v ta prostor. 5 Preskočimo zametke znanstvenoraziskovalnega dela in terciarnega študija na slovenski strani meje po letu 1945 ter osvetlimo okoliščine, ki so poleg prej omenjenih zgodovinskih silnic vplivale na nastanek novogoriške slovenistike. V akademskem letu 1995/96 je tu začela delovati Fakulteta za znanosti o okolju, ki sta jo ustanovila Mestna občina Nova Gorica in Institut Jožef Stefan. Z novimi študijskimi smermi je leta 1998 prerasla v Politehniko Nova Gorica, leta 2006 pa v univerzo. Zaradi nekompatibilnosti novogoriške univerze s prizadevanji za uvajanje novih študijskih smeri je bilo leta 2004 v Novi Gorici ustanovljeno Visokošolsko in raziskovalno središče Primorske, ki pospešuje razvoj na tem področju, obe ustanovi pa delujeta druga mimo druge. Nastanek dveh krovnih visokošolskih ustanov v manjšem mestu odstira nekaj dilem. Politehnika je vseskozi poudarjala svoj »butični značaj« in odklanjala, da bi postala množična univerza. Dejansko je v predalih vodstva bistveno več nerealiziranih študijskih programov kot tistih, ki potekajo. Na področju humanističnih disciplin je bilo zavračanje še bolj vehementno, ker je dolgo veljalo, da se bodo v Novi Gorici razvijale naravoslovne discipline, v Kopru pa družboslovne. Kasneje so se nesoglasja večala in Politehnika ni več sodelovala pri dolgoletnih pripravah, ki so vendarle pripeljale do ustanovitve Univerze na Primorskem v Kopru, kar je opisala Lucija Čok v svoji monografiji. Po meni znanih okoliščinah so se po tej ločitvi na Politehniki uklonili predlogu, da vpeljejo slovenistični program, zaradi zgleda ameriških politehnik oziroma univerz, kjer morajo študentje tehničnih ved v svoje študijske kurikule vključiti tudi nekaj humanistike, da ne bi bili preozko tehnicistično usmerjeni. Istočasno so nekateri akademski krogi zaradi prej omenjenih narodnoobrambnih razlogov kot tretji slovenski univerzi dajali prednost Novi Gorici. Tako je s podporo Matjaža Kmecla tedanji predstojnik Politehnike Boštjan Žekš prodrl s predlogom, da se uvede slovenistika (Oba akademika sta bila redna univerzitetna profesorja Univerze v Ljubljani. Matjaž Kmecl, častni član Slavističnega društva Slovenije, je bil malo pred tem med drugim član predsedstva RS, Boštjan Žekš pa kasneje predsednik SAZU (2002–2008) in minister različnih resorjev v 9. vladi RS (2008–2012)). V ta čas so vpadli tudi zaključek velikih slovenističnih jezikoslovnih projektov, ki so potekali na ZRC SAZU, in nesoglasja direktorja Ota Lutharja z Univerzo na Primorskem, tako da ni slučaj, da danes deluje Fakulteta za humanistiko tesno povezana z ZRC SAZU. Tako je popustil tudi prof. dr. Danilo Zavrtanik, osrednja osebnost Politehnike, in 9. 4. 2002 imenoval ekspertno skupino (pripravljalni odbor) v sestavi Boštjan Žekš, Danilo Zavrtanik, Matjaž Kmecl, Branko Marušič in Zoltan Jan, ki je zbrala širši krog sodelavcev in potencialnih učiteljev na različnih predmetnih področjih in že avgusta 2002 predložila Svetu RS za visoko šolstvo v verifikacijo univerzitetni dodiplomski program slovenistika z vsemi učnimi načrti in kvantifikacijami. Težišče programa je bilo na literarnovednem delu in usmerjenosti k neposrednim sosedom v tem prostoru. Program, ki je z vgrajenimi nastavki omogočal razvoj drugih disciplin, je bil objavljen v tiskani obliki ter večkrat javno predstavljen, med drugim tudi na ljubljanski in mariborski slavistiki ter na slavističnem kongresu v Lendavi. Še isto leto je bil javno priznan in je prehitel verifikacijo koprskega slovenističnega programa, tako da je obstajala (neupravičena) bojazen, da bo slednji nepotreben. Novogoriški je bil tretji univerzitetni dodiplomski program slovenistike, če ne upoštevamo tistih v tujini. Naslednje akademsko leto je študij stekel skupaj z različnimi težavami in nesoglasji, tako da so začeli odpadati predavatelji, med njimi tudi snovalci programa. Vodenje je prevzela nič kriva sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Aleksandra Bizjak, za njo Polona Gantar, prav tako zaposlena na istem inštitutu, in kot četrta Katja Mihurko Poniž, ki je trenutno dekanja humanistične fakultete. Poleg materialnih pogojev za delovanje (npr. sredstva za nakup strokovne literature, kritje stroškov za udeležbo na znanstvenih sestankih itd.) ter formalistično-birokratskih zahtev (obvezna prisotnost zaposlenih, ki to dnevno overjajo na registratorju, brezplačne dodatne obveznosti, novačenje vprašljivih sodelavcev, poskoki in preskoki pri habilitacijah …) nisem mogel sprejeti niti ravnanja predsednika ustanove. Še preden je program stekel, so odpravili njegovo pedagoško smer, češ da Politehnika noče postati množična študijska ustanova, pač pa elitna znanstvenoraziskovalna in le malce tudi študijska ustanova. Dokončno sem se poslovil ob pripravi prehoda na bolonjski študij. Čeprav je bil literarnovedni del programa pripravljen do enake stopnje, so pri verifikaciji dali prednost nadaljevalnemu delu na področju jezika, tako da bi bilo mogoče na drugi stopnji študirati le to smer. Nisem pa bil edini, ki se je poslovil, pa ne zaradi nesoglasij s kolegi, ki jim vsi privoščimo čim uspešnejše delo pri izpolnjevanju zahtevnih in odgovornih nalog ter pri borbi za prostor pod soncem. 6 Zaradi značaja prispevka ni mogoče izčrpati vseh razsežnosti poslanstva in delovanja novogoriške slovenistike, čemur pa je namenjeno posebno poglavje zbornika. Vsekakor je nesporen njen pomen za razvoj stroke kot celote. Na kadrovskem nivoju izstopa, da so nekateri sodelavci novogoriške slovenistike v tem času uspešno dokončali podiplomski študij, drugi so dosegli habilitacijo, izdelali so tudi več znanstvenih del in izvedli nekaj znanstvenih sestankov. Poleg pluralnosti stališč in znanstvenih dognanj, ki prihajajo vse bolj do izraza, je tu nastal še prostor za poklicno delovanje kolegov. Zaenkrat sicer ni posebno izrazita vez s koreninami okolja, na katere je skušal opozoriti ta prispevek, vendar je lahko to tudi prednost. Ta prostor tako ni rezerviran le za Primorce, niti ni namenjen raziskovanju zgolj domoznanstva, čeprav tudi to dejstvo odpira dodatna vprašanja, na katera bi bilo treba odgovoriti primerno poglobljeno.
Literatura BONAZZA, Sergio, 1994: Bilancio della slovenistica italiana. La slavistica in Italia, Cinquant’anni di studi (1940–1990). Rim: Libri e riviste d’Italia, Saggi e documenti. 377–399. BRATUŽ, Lojzka (ur.), 1997: Gorizia nella letteratura slovena. Poezie e prose scelte. A cura di Lojzka Bratuž. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. – –, 2009: Goriška knjiga: pesmi, zgodbe in pričevanja. Ljubljana: Slovenska matica, Gorica: Goriška Mohorjeva družba. ČOK, Lucija, 2013: Hic et nunc aude! Ustanovitev Univerze na Primorskem v času in prostoru. Koper: Univerza na Primorskem (Knjižnica Annales Majora). Goriza 1001–2001: Slovenci v Gorici = gli Sloveni di Gorizia, 2002. Gorica: Slovenski raziskovalni inštitut. JAN, Zoltan, 2005: Slovenistika na Politehniki Nova Gorica. Miran Hladnik (ur.): Vloga meje. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije (Zbornik 16). 73–76. – –, 2005: Meje literarne zgodovine na Primorskem. Primorska srečanja 29/284–286. 4–10. KACIN WOHINZ, Milica in PIRJEVEC, Jože, 1998: Storia degli sloveni in Italia. 1866–1998. Benetke: Marsilio. KARDELJ, Edvard, 1980: Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije 1944–1957. Ljubljana: Državna založba Slovenije, Beograd: Radnička štampa. KMECL, Matjaž, 1974: Pregled slovenske književno zgodovinske vede. Matjaž Kmecl (ur.): Slovenski jezik, literatura in kultura. Ljubljana: Filozofska fakulteta (SSJLK). 199–208. MARUŠIČ, Branko, 1985: Primorski čas pretekli: prispevki za zgodovino Primorske. Koper: Lipa, Trst: Založništvo tržaškega tiska, Gorica: Goriški muzej. – –, 2005a: Pregled politične zgodovine Slovencev na Goriškem: 1848–1899. Nova Gorica: Goriški muzej. – –, 2005b: O začetkih literarne zgodovine na Primorskem. Koledar 2006. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. 62–67. – –, 2012: Sosed o sosedu: prispevki k zgodovini slovensko-italijanskega sožitja. Trst: ZTT (Knjižna zbirka esejev Smeri). PAVLIN, Vojko, 2007: Goriško gospostvo na začetku 16. stoletja. Miha Preinfalk (ur.): Iz zgodovine Goriške. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije (Kronika 55/2). 185–200. Branko Marušič Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Pregled zgodovine visokega šolstva na Goriškem Prispevek prinaša pregled visokega šolstva in pomembnih znanstvenih in strokovnih delavcev na Goriškem, od začetkov z jezuiti leta 1619 preko vseh zgodovinskih obdobij, ki so zaznamovala ta prostor, vse do poznega 20. stoletja.
Prve pobude za visokošolski študij Pripovedovanje o začetkih višjega ali visokega šolstva na Slovenskem se začenja leta 1597, s prihodom jezuitov v Ljubljano in z ustanovitvijo njihove šole.[1] V Gorico so prišli jezuitje le malo kasneje, leta 1615. Njihova šola se je začela leta 1619 s pripravljalnim razredom in nato leta 1620 s prvim gimnazijskim razredom. Postopek uvajanja višjih študijev na slovenskih in na tleh sosednjih ozemelj se je pričel razmeroma pozno, saj so prve evropske univerze, predvsem v Italiji, nastajale že od srede 11. stoletja. Slovenskim krajem najbližja univerza je bila v Padovi in je nastala leta 1222. Dunajska univerza je bila ustanovljena leta 1365, v Gradcu pa več kot dvesto let kasneje (1585). Univerzi sta bili namenjeni za avstrijske dežele, kamor je sodilo devet desetin slovenskega ozemlja. V Furlaniji je vznikla misel o ustanovitvi univerze v krogu oglejskih patriarhov. V začetku 14. stoletja je patriarh Otobon v Huminu razglasil svoj namen, da ustanovi univerzo v Čedadu in Patriarh Betrand je dobil leta 1339 papeževo dovoljenje za njeno ustanovitev. Očitno pa je propad posvetne oblasti oglejskega patriarha leta 1420 prekinil prizadevanja za ustanovitev univerze v Furlaniji. V okviru beneške republike so študentje z ozemelj oglejskega patriarhata, po letu 1420 že bivšega, obiskovali univerzo v Padovi. Z ozemelj, ki so po letu 1500 postala habsburška, pa so se podajali predvsem na Dunaj in kasneje v Gradec.
Kdaj se na Goriškem prvič omenja učitelj ali šolski pouk? O začetkih šolstva na Goriškem ni veliko podatkov. Najverjetneje imajo prve šole svoj izvor v pokristjanjevalni dejavnosti oglejske cerkve. V Gorici se leta 1471 omenja »Schulmaister« Mathes, sicer se v Gorici v med 13. in 15. stoletjem omenja več magistrov, ki jih pa ni mogoče povsem opredeliti za učitelje. Razmere so se spremenile že v začetku 17. stoletja s prihodom jezuitov v Gorico: njihovo šolstvo je bil značilno za slovenske razmere od konca 16. stoletja do leta 1773, ko je papež Klemen XIV. red ukinil. Ukinitev jezuitskega reda zaradi razmer znotraj cerkve in zaradi pritiska nekaterih evropskih držav je pomenila tudi ukinitev njihove šole. Ta dogodek je sovpadal z interesi države, ki se z dejavnostjo jezuitov niso več ujemali. Državna oblast je leta 1775 potrdila reformo gimnazij. V Gorici so za jezuiti prevzeli šolanje redovniki piaristi in tedaj je bil tu uveljavljen petletni, kasneje pa zopet šestletni študij. Dijaki so lahko še dve leti obiskovali filozofski študij in potem nadaljevali študij teologije ali pa so se odločili za univerzo. Po ukinitvi jezuitskega reda se je pripravljala ustanovitev univerze v Trstu, vendar se tedaj ta namera ni uresničila.
Jezuitsko šolstvo v Gorici Jezuitsko šolstvo je bilo srednje in višje, osnovno šolstvo so prepuščali drugim. V sklopu jezuitske šole sta bila nižji študij (studia inferiora), imenovan tudi gimnazija, in višji študij (studia superiora). Za goriško jezuitsko šolo velja, podobno kot za ostale jezuitske šole, da je bil program višjih študijev podoben študijskim programom na takratnih univerzah, a privilegija, da bi podeljevali akademske naslove, jezuitje takrat niso dobili. Jezuiti, ki so imeli celo poldrugo stoletje monopol nad šolstvom v Gorici, so poleg pedagoškega dela zapustili pomembno sled tudi na raziskovalnem polju. Pater Martin Bavčer (1595–1668) iz Sela na Vipavskem, ki je učil na jezuitski šoli v Gorici, je bil s svojo rokopisno zgodovino Norika in Furlanije prvi zgodovinar slovenskega rodu, vendar ne prvi slovenski zgodovinar. Bavčer je s sodelovanjem pri ediciji Acta sanctorum, ki je tedaj nastajala v Antwerpnu, ustvarjal mednarodne povezave. Bavčer pa ni bil prvi, ki se je na Goriškem posvečal raziskovalnem delu. Zdravnik Pier Andrea Mattioli (1501–1577), ki je v Gorici le začasno bival eno stoletje pred Bavčerjem, je prav na Goriškem opravil terenske raziskave, izjemno pomembne za razvoj botanike in farmakologije. Solkanec Janez Žbogar (1654–1701) je objavil obširno filozofsko delo Theologia radicalis, prva izdaja je izšla v Pragi leta 1698. Iz tega kraja so bili tudi bratje Bernard, Filip in Andrej Čeferin, ki so se šolali pri jezuitih v Gorici in so se uveljavljali kot matematiki in profesorji na jezuitskih šolah. Tolminec, pisec del o filozofiji, Krstnik Kručil (Cruxilla; 1622–1684) je bil prav tako gojenec jezuitskega kolegija v Gorici. Razsvetljenstvo Čas Marije Terezije, se pravi dobršen del sredine 18. stoletja, je značilen za reforme, ki so modernizirale habsburško cesarstvo. Ena izmed teh je bila tudi ureditev državnih in cerkvenih meja na območju, na katerem je Avstrija mejila z Beneško republiko. Tako sta leta 1751 z ukinitvijo oglejskega patriarhata nastali goriška (1752) in videmska nadškofija (1753). Ena izmed nalog prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa je bila tudi ureditev razmer pri šolanju bodočih duhovnikov. Konec leta 1757 je bil v Gorici odprt Domus presbyteralis (Priesterhaus), izpopolnjevalnica za mlade duhovnike; kasneje se je preoblikovala v štiriletni Seminarium Clericorum Goritiense. Ustanova je bila ukinjena leta 1783 v sklopu reform Jožefa II. Bodoči duhovniki so študij potlej nadaljevali v Gradcu. Nadaljevanje tega Attemsovega semenišča je bilo Centralno bogoslovno semenišča, ki je pričelo delovati leta 1818. Bilo je prva in edina visoka šola na ozemlju Avstrijskega primorja v času avstro-ogrske monarhije. V Trstu, kjer take visoke šole ni bilo, je bila sicer leta 1877 ustanovljena višja trgovska šola Revoltella. Goriško semenišče je tudi po letu 1848, ko se je izvršila reforma visokošolskega študija, podobno kot druga semenišča v državi ostalo škofijski učni zavod. Štiriletno šolanje je bilo namenjeno vzgoji duhovniškega kadra za goriško nadškofijo ter za tržaško-koprsko, poreško- puljsko in krško škofijo. Na goriškem bogoslovju je bil uradni jezik nemščina, učni pa latinščina. V pretežni meri so semenišče obiskovali študentje slovenskega rodu, kar kaže tudi podatek, da je bilo med letoma 1818–1918 med desetimi kar devet rektorjev slovenskega rodu. Znaten je bil tudi delež Slovencev v profesorskem kadru, omenimo vsaj Štefana Kociančiča, Antona Mahniča in kasneje Josipa Srebrniča, ki je po prvi svetovni vojni predaval na ljubljanski teološki fakulteti. Preskočili smo več kot stoletje in vrnimo se zopet v 18. stoletje. V Gorici je treba, poleg uršulinske šole za dekleta (izvira iz druge polovice 17. stoletja), omeniti še babiško in kirurško šolo. Z delovanjem te šole je povezano ime zdravnika Antona Muznika (1726–1803). Kot prvi zdravnik dežele Goriško-Gradiške je opravljal predvsem higienske raziskave. Rezultate opravljenega dela in opazovanj je objavil leta 1781 v knjigi Clima goritiense, prvi prirodoslovni knjigi o goriški deželi. 18. stoletje je bilo na Goriškem pravzaprav zdravniško, saj se je tedaj uveljavilo v svetu nekaj goriških rojakov, kot so bili profesorja dunajske univerze Janez Štefan Zanutig (Zanutti; u. 1720) in Marko Anton Plenčič (1705–1786) ter profesor in rektor univerze v Pragu nevrolog Anton Mihelič (1748–1818) iz Solkana. Vsi trije so se šolali na goriškem jezuitskem kolegiju. Plenčič je bil s svojo teorijo o »živem kužilu« (contagium vivum) predhodnik Pasteurjeve mikrobiologije. V strokovno in znanstveno delovanje prosvetljenega časa – ta dva pojma nista povsem ločena niti tedaj niti ne kasnejšem stoletju – je posegala tedaj bolj kot kdaj koli prej državna oblast, ki je podpirala zlasti napredovanje kmetijstva, kar pa je bilo mogoče doseči le z raziskovalnim delom. K temu so pripomogle zlasti kmetijske družbe, tako tudi goriška, ustanovljena leta 1765. Humanistično misleče, zlasti plemiče in bogate meščane, pa je nekaj časa združevala arkadijska akademija v Gorici.
Stanje šolstva v prvi polovici 19. stoletja V začetku 19. stoletja je na Slovenskem čas francoske okupacije oziroma Ilirskih provinc. Raven šolstva je tudi pod Francozi ostala v Gorici podobna prejšnjemu obdobju. Delovala sta po francoskem vzoru urejena gimnazija in licej, na teh šolah se je poučevalo v italijanščini. Po povratku Avstrije je bila spet uvedena šestrazredna gimnazija in ostal je licej kot začetek visokošolskega študija. V tem času se je povečalo število študentov na univerzah, ne le na Dunaju in v Gradcu, pač pa tudi drugod, tudi v Padovi, ki je v okviru Lombardsko-beneškega kraljestva sodila v Habsburško monarhijo.
Leto 1848 Leto 1848 ni predrugačilo le srednješolskega študija, prineslo je tudi reformo univerz. Dvoletni študij filozofije so vključili v gimnazije, ki so postale osemrazredne. Zato pa se je na univerzah ustanovila štiriletna filozofska fakulteta. Leto 1848 je tudi na povsem novih osnovah obudilo prizadevanja za slovensko univerzo v Ljubljani. Njena ustanovitev je postala del slovenskega političnega programa, saj je bila povezana tako z zahtevo za Združeno Slovenijo kot tudi z zahtevo po enakopravni rabi slovenskega jezika v javnosti. Takrat se je razpravljalo tudi o ustanovitvi pravne fakultete v Trstu in praktikant na policijskem ravnateljstvu v Trstu Ivan Blažir je oktobra 1848 predlagal, da naj bi se na nameravani univerzi v Trstu poučevalo procesno pravo v slovenskem jeziku. Takrat je prvič stopilo na dan vprašanje slovenske univerze na Primorskem. Vključeno je bilo tudi v burne razprave, kako in kje ustanoviti univerzo za prebivalce avstrijske države slovenske in italijanske narodnosti. Pobude za ustanovitev slovenske univerze na Primorskem so seveda sestavni del slovenskega in italijanskega univerzitetnega vprašanja (italienische Universitätsfrage).
Prizadevanja za slovensko univerzo Vprašanje ustanovitve slovenske univerze pa tudi univerzitetnega središča v Avstrijskem primorju je znova oživelo v šestdesetih letih 19. stoletja, ko se je v avstrijski monarhiji začelo parlamentarno obdobje. Problem so na Primorskem reševali tako Slovenci kot Italijani in Nemci. Slovenci se tu, podobno kot drugod na Slovenskem, zavzemali za slovensko univerzo v Ljubljani. Primorski Italijani so svojo zahtevo podkrepili še z dejstvom, da jih je nova meja z Italijo po vojni leta 1866 odrezala od Padove, kjer so se šolali številni primorski Italijani. To starodavno univerzitetno središče je namreč tedaj prešlo pod kraljevino Italijo. Tretja pobuda pa je prihajala od Nemcev. Upokojeni vodja osrednjega avstrijskega statističnega urada, češki Nemec Karl Czörnig, se je sredi šestdesetih let zaradi bolezni naselil v Gorici. Oktobra 1866 se je zavzel, da bi bilo treba po izgubi italijanskih posesti ustvariti z zahodnim sosedom trdno kulturno mejo, ki bi bila močnejša od trdnjavskega sistema. Gorica – avstrijska Nica naj bi zato dobila univerzo, novo središče nemške kulture. Czörnig se je z znanstveno metodo lotil raziskovanja domoznanstva krajev, v katere se je preselil. Med nemškimi znanstveniki, ki so stalno ali pa občasno živeli v Gorici, zasluži omembo na tem mestu filozof Richard Schubert Soldern, ki je učil na gimnaziji v Gorici.
Italijansko univerzitetno vprašanje Avstrijska vlada je bila do načrtovanja univerze v Avstrijskem Primorju zadržana. Vodja tržaškega namestništva, se pravi uprave Avstrijskega primorja, Ernest Kellersperg, ki je želel nevtralizirati italijanske vplive, nastale zaradi bližine nove meje, je leta 1867 sodil, da bi italijanska univerza v Trstu okrepila narodnostna nasprotja in povečala raznarodovanje slovenskih višjih slojev. Italijanska stran je ostala nepomirjena in tako je bilo po sodbi zgodovinarja Angela Are vprašanje italijanske univerze morda eno temeljnih v obdobju od 1866 do 1914 v odnosu avstrijskih Italijanov do Habsburške monarhije in seveda do matične države, vprašanje teritorialne celovitosti države. Prizadevanja za italijansko univerzo v monarhiji so potekala dolgo in so imela nekaj obdobij. Še pred letom 1866 so tirolski Italijani postavili zahteve za paralelne katedre v italijanskem jeziku na univerzi v Innsbrucku. To mesto je bilo najprej določeno, da postane univerzitetno središče za avstrijske Italijane in v šestdesetih letih se je že nekaj predmetov na pravni fakulteti predavalo v italijanskem jeziku. Kasneje pa se je v italijanskih predlogih omenjala tudi Gorica. Tako so italijanski deželni poslanci goriškega deželnega zbora 6. aprila 1876 postavili peticijo za ustanovitev pravne fakultete v Gorici. Mesto naj bi bilo za take namene pripravno zaradi zemljepisne lege, podnebja, mirnega življenja, možnosti bivanja, zaradi mirnega značaja prebivalstva in zvestobe mesta avstrijski vladarski hiši. Takih in podobnih pobud je bilo takrat in kasneje prav veliko. Med Slovenci so naletele na polemične odmeve in na odgovor, ki se je glasil: slovenska univerza mora biti v Ljubljani. V začetku 20. stoletja pa je med Italijani prevladalo stališče: »Trieste o nulla!« (»Trst ali pa nič!«) Vprašanje italijanske univerze se je reševalo v razpravah dunajskega parlamenta, v delovanju strank in društev ter tudi v pouličnih soočanjih.
Ljubljana ali Trst Zahteve Italijanov so še okrepila prizadevanja Slovencev za lastno univerzo s sedežem v Ljubljani. Zelo očitno je bilo, da je postalo vprašanje univerze, kot že omenjeno, prvenstveno politično vprašanje, ki ni zadevalo le narodnostnih razmer znotraj Avstro-Ogrske, marveč je predstavljalo zunanje politično vprašanje zaradi avstro-ogrskega odnosa do Italije, kot članice trozveze, to je sporazuma iz leta 1882, sklenjenega med Avstro-Ogrsko, Nemčijo in Italijo. Italijanska zahteva za univerzo v Trstu je vzbudila predloge, kako tudi na slovenski strani vključiti Trst v reševanja slovenskega univerzitetnega vprašanja: da bi postalo to mesto sedež slovenske univerze ali pa bi tu delovala celo dvojezična univerza. V razpravljanje je posegel tudi goriški odvetnik dr. Henrik Tuma, ki se je leta 1904 zavzel za slovensko univerzo v Trstu. To mesto je imelo po njegovem boljše pogoje kot Ljubljana. Na primeru mest Göttingen in Jena je pokazal, da so imela večja mesta več pozitivnega za študirajočo mladino. Septembra 1905 se slovenski študentje na zborovanju v Trstu niso opredelili za Tumov predlog, odločno pa so bili proti italijanski univerzi v Trstu. Ko se je vlada zaradi krvavih izgredov med italijanski in nemškimi študenti na oktobra 1908 na Dunaju odločila, da bo skušala rešiti univerzitetno vprašanje, je za ustanovitev univerze v Trstu pridobila več različnih mnenj. Odločno ji je nasprotoval tržaški namestnik Konrad Hohonlohe, ki je ustanovitev univerze odsvetoval iz podobnih razlogov kot njegov predhodnik Kellersperg štirideset let pred tem. Vlada se je odločila za kompromis in marca 1910 objavila predlog zakona o italijanski pravni fakulteti s sedežem na Dunaju. V viharju nasprotovanj in predlogov, med njimi so bili taki, ki so govorili o tržaški univerzi s slovenskim in italijanskim oddelkom, je na primer goriški deželni zbor leta 1910 izglasoval resolucijo, da naj se ustanovita dve univerzi, in sicer v Ljubljani za Slovence in v Trstu za Italijane. Reševanje univerzitetnega vprašanja je bilo burno in poslanci južnoslovanskih dežel avstrijskega parlamenta so grozili z obstrukcijo, če se hkrati z rešitvijo italijanske ne reši tudi problem ustanovitve slovenske univerze. Leta 1912 se je z nekaj časopisnimi članki in brošuro Vseučilišče v Trst! Spomenica slovenski javnosti (Gorica 1912) Vladimirja Knafliča znova obudila zamisel, da se v Trstu osnuje slovenska univerza. Razlogi za predlog so bili podobni Tumovim. Znova se je razprava obudila v začetku leta 1913, ko je proračunski odbor poslanske zbornice na Dunaju izglasoval predlog, naj se s študijskimi letom 1915/1916 začne italijanska pravna fakulteta s sedežem na Dunaju. Marca leta 1914 so bili z univerzitetnim problemom povezani krvavi izgredi med dijaki italijanske in južnoslovanskih narodnosti na tržaški visoki šoli Revoltell. To je bilo pravzaprav zadnje dejanje v prizadevanjih za tržaško italijansko univerzo v avstrijskem obdobju. Prišla je vojna in z njo se je uresničila dilema, ki jo je leta 1901 zapisal med drugim goriški list Soča: »Ali bode vlada voljna ustanoviti italijansko ali jugoslovansko vseučilišče – ali pa nobeno.« Ustanovljeno ni bilo nobeno vseučilišče, rešitev, ki jo je prinesel čas po končani vojni, je bila drugačna.
Kaj in kako je Goriška doprinesla slovenski znanosti in stroki v drugi polovici 19. stoletja vse do prve svetovne vojne? Od leta 1848 do prve svetovne vojne je razvoj doživela tudi Gorica. Ni bil ravno nagel, a vendar so se od leta do leta kazale spremembe. Mesto je postopoma gradilo sistem srednjega šolstva. Z letom 1849 je Gorica dobila reformirano gimnazijo, nato še realko in malo kasneje, po osnovnošolski reformi leta 1869, tudi učiteljišče. Posebno mesto je pripadalo frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici. Utrditev šolske mreže je pomenila, da je v Gorico prihajal tudi pedagoški kader, poleg Nemcev in Italijanov tudi Slovenci, ki se niso udejstvovali le na šolskem področju, temveč tudi drugače. Spremenjene razmere so se kazale tudi v znanstvenoraziskovalnem delu, ki je nastajalo tu na Goriškem, zlasti pa v glavnem mestu dežele. Kot ustanova je v Gorici deloval sviloprejski zavod, ki je nastal v začetku leta 1869 in je bil tudi prva raziskovalna kmetijska ustanova na Slovenskem. Sviloreja in pridelava svile je bila ena najmočnejših gospodarskih panog na Goriškem.Zavod je bil središče avstrijskega svilarstva, obiskovali so ga mnogi ugledni evropski strokovnjaki, med njimi tudi Louis Pasteur, ki je na Goriškem v letih 1869–1870 več mesecev raziskoval bolezen sviloprejke. Še pred njim je občasno bival v Gorici znameniti matematik, baron Augustin Louis Cauchy, povezan z burbonskim dvorom. Na Goriško so prihajali znanstveniki različnih usmeritev, kot npr. ruski jezikoslovec poljskega rodu J. I. N. Baudouin de Courtenay ali pa nemški patolog Rudolf Virchow, ki si je leta 1888 ogledal svetolucijska arheološka izkopavanja. Botanik Eduard Pospichal je raziskoval floro. Profesorji in učitelji na raznih stopnjah šol v Gorici so svoje raziskave objavljali v izvestjih gimnazije in realke ter v slovenskem revijalnem tisku ali pa samostojno. Med slovenskimi profesorji v Gorici izstopata predvsem dva: zgodovinar in profesor na goriškem učiteljišču Franc Kos je s svojo izdajo virov Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, ki je nastala v celoti v Gorici, postavil temelje slovenski medievalistiki. Na Kostanjevici je deloval frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ob njiju je vredno postaviti še semeniškega profesorja Štefana Kociančiča, ki je slovel kot leksikograf, krajevni zgodovinar in knjižničar. Toda v Gorici je živelo predvsem občasno še nekaj uglednih in izšolanih filologov, kot so bili Janko Pajk, Maks Pleteršnik, Janko Pretnar, Ivan Koštial in Anton Sovre. Med zgodovinarji so poleg že omenjenega Kosa v Gorici učili še Simon Rutar, Fran Šuklje, Karel Capuder, urednik Viktor Bežek in literarni zgodovinar Fran Levec. Z znanstvenim delom pa so se ukvarjali fizika Jakob Čebular in Anton Šantel, geolog Ferdo Seidl, botanika Julij Glowacki in Franc Krašan, literarna zgodovinarja Janko Pajk in Fran Levec, psiholog Karel Ozvald, astronom Matej Vodušek. Profesor na realki Jakob Zupančič je med bivanjem v Gorici leta 1911 izdal prvo slovensko knjigo o letalstvu. Fran Erjavec, pomembna osebnost slovenske literarne zgodovine, je bil profesor na goriški realki, ob pisateljevanju se je ukvarjal s prirodoslovjem; zbiral je tudi gradivo za slovar slovenskega jezika. Vrsta pomembnih znanstvenikov je izšla tudi iz goriškega slovenskega dijaštva. Nekateri so bili že omenjeni, ob njih pa lahko opozorimo na pisatelje in pesnike Simona Gregorčiča, Josipa Pagliaruzziuja Krilana, Ivana Preglja, Alojza Gradnika, Damirja Feigla, Franceta Bevka, Damila Lokarja, filologa in univerzitetnega profesorja Karla Štreklja, literarne zgodovinarje Avgusta Žigona, Avgusta Pirjevca in Janka Bratino, gospodarstvenika Milka Brezigarja, zgodovinarja Milka Kosa, filozofa Klementa Juga in Franja Čibeja, leksikografa Josipa Nemca, slovničarja Antona Kacina, gradbenika Mihaela Štruklja, fizika Julija Nardina in urologa Riharda Juga. Dopolnimo seznam še z mlajšimi, rojenimi na začetku dvajsetega stoletja. Pred prvo svetovno vojno so v Gorici živeli tudi nekateri Negoričani, ki pa so tudi delovali znanstveno in strokovno. Med njimi so bili zdravnik in publicist Anton Brecelj, psihiater Fran Göstl in pravnik Vladimir Knaflič. Na Goriškem so se rodili nekateri ugledni slovenski znanstveniki in univerzitetni profesorji, kot npr. umetnostni zgodovinar Vojeslav Mole (Kanal ob Soči) in literarna zgodovinarja Anton Ocvirk (Žaga pri Bovcu) in Viktor Smolej (Prvačina). Posebno poglavje goriškega šolstva sta zagotovo mesto in vloga slovenščine kot učnega jezika in kot učnega predmeta. Prav v letošnjem letu mineva sto let, odkar je bila v Gorici ustanovljena slovenska gimnazija, prva državna gimnazija s slovenskim učnim jezikom.
Po prvi svetovni vojni Po koncu prve svetovne vojne je Goriško in ostale dele Primorske zasedla italijanska vojska. Univerzitetno vprašanje je stopilo v novo obdobje, prav tako tudi problem osnovnega, srednjega in strokovnega šolstva. Italijanski strani se ni bilo treba več bojevati za ustanovitev italijanske univerze. Osnova za bodočo univerzo je bila višja trgovska šola Revoltella, ki je leta 1924 postala ekonomska fakulteta. Leta 1938 se ji je pridružila pravna in z novimi fakultetami je univerza v Trstu postopoma zrasla v podobo, ki jo ima danes. Pri tem je treba omeniti tudi njen lektorat za slovenski jezik, nastal po drugi svetovni vojni. Ko je bilo konec julija 1919 z zakonom ustanovljeno vseučilišče Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, je bilo pred Slovenci v krajih, ki jih je zasedla italijanska vojska, še petnajst mesecev čakanja, da bodo o njihovi državni usodi odločila mednarodna pogajanja. Nekdanji dijaki goriške gimnazije pa tudi študentje, ki so že obiskovali univerze zunaj slovenskih dežel, so se vpisovali na ljubljansko univerzo. Njeni profesorji so postali tudi nekdanji učitelji na goriških srednjih šolah, med prvimi kot profesor pedagogike Karel Ozvald, kasneje Anton Sovre. Profesorji ljubljanske univerze so postali tudi dijaki goriške gimnazije, kot so bili Milko Kos, kasneje tudi rektor ljubljanske univerze, fizik Julij Nardin; Bogumil Vošnjak pa je bil že od leta 1912 docent univerze v Zagrebu. Prvi doktorat ljubljanske univerze je skoraj natanko na njeno prvo obletnico pridobila kemičarka Anka Mayer iz Lož pri Vipavi. Leto dni za njo je kot tretji doktor nove slovenske univerze z disertacijo o bistvu narodne pesmi postal Goričan Alojzij Res. Prav Res je skupaj z Ladislavom Anžlovarjem avtor brošure (Visokošolski študij v Italiji, Trst 1921), ki je slovenskim visokošolcem leta 1921 razlagala italijanski univerzitetni študij, saj da se morajo kot novi italijanski državljani »odločiti čimprej in predvsem tudi za študij v Italiji«. Avtorja sta se v uvodu kritično lotila germanizatorskega vpliva nemških univerz, a z nekim dvomljivim upanjem, da bodo italijanske univerze drugačne. Tu stopamo v nekoliko neraziskano področje, saj na tem mestu ni mogoče sporočiti potrebnih osnovnih podatkov o šolanju Slovencev na italijanskih univerzah med obema vojnama. Seveda so slovenski Goričani in drugi Primorci obiskovali tudi univerze v takratni jugoslovanski državi in drugod po Evropi. Prav tako so rojaki s Primorske postali univerzitetni učitelji na jugoslovanskih visokih šolah (na primer France Mesesnel v Skopju) ali pa drugod (na primer Vojeslav Mole v Krakovu). Raziskovalno delo Slovencev v Gorici je spremenila prva svetovna vojna, ki je zlasti spremenila slovensko intelektualno podobo Gorice. Med vojnama so znanstveno delovali v Gorici le redki Slovenci. V italijanskih znanstvenih revijah je izšlo več zgodovinskih razprav upokojenega notarja Miroslava Premroua. Najobsežnejše znanstveno delo dvajsetih let je bil izid Resovega Dantejevega zbornika v italijanskem jeziku leta 1923 v Gorici, potem ko je v Ljubljani leta 1921 izšla slovenska verzija. Gotovo pa sta izjemno delo opravila Anton Kacin kot pisec slovenskih slovničnih učbenikov v italijanščini in Josip Nemec, ki je bil avtor ali soavtor veliko slovarskih del, zlasti italijansko-nemškega slovarja in slovenskih slovnic za Italijane.
Po drugi svetovni vojni Prva povojna desetletja na Goriškem ni bilo izrazitih pobude za ustanavljanje nove univerze. V tem razdobju se, podobno kot po prvi svetovni vojni, spočetka med Slovenci še vedno ločuje delo strokovnih delavcev v matični domovini in v zamejstvu. V Gorici na italijanski strani državne meje se je najprej umestila tržaška univerza, ko je leta 1986 postavila svoj goriški Polo universitario z mednarodnimi in diplomatskimi študijskimi smermi. V drugi polovici šestdesetih let, novembra 1967, so v Vidmu ustanovili poseben univerzitetni konzorcij, ki je bil zrcalo neuresničenih želja, da bi se tudi glavno mesto Furlanije vključilo v univerzitetno mrežo. Videm je dobil lastno univerzo z zakonom leta 1977, ta univerza je svoj goriški sedež dobila leta 1993. Gorica pa ima nekaj raziskovalnih jeder, ki delujejo v okviru obeh univerz ali pa zunaj njiju. Veliko goriških rojakov italijanskega rodu je delovalo ali pa še deluje na raziskovalnem področju in na raznih italijanskih univerzah, npr. fizik in Nobelov nagrajenec Carlo Rubbia, muzikolog Quirino Principe, zgodovinar Vittorio Peri, umetnostni zgodovinar in dopisni član SAZU Sergio Tavano in drugi. Tudi slovenski Goričani se uveljavljajo kot znanstveniki. Vključeni so v raziskovalno dejavnost ustanov večinskega naroda in slovenske skupnosti v Italiji, med njimi so tudi univerzitetni učitelji. V Gorici izhajajo tudi znanstvena dela v slovenskem jeziku, pri tem je imela še donedavna pomemben delež goriška podružnica Slovenskega raziskovalnega inštituta iz Trsta. Kaj lahko povemo o Novi Gorici?
[1] Besedilo tega predavanja je prirejeno po preglednem članku Branka Marušiča Pot do univerzitetnega študija na Goriškem (Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici 2007/4, 5–15). Pri sestavi besedila tega preglednega članka je kot izhodišče služila študija Frana Zwitterja o zgodovini višjega šolstva na Slovenskem vse do ustanovitve ljubljanske univerze (Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918, v: Roman Modic (ur.): Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, Ljubljana 1969,13–51). Fran Zwitter je že na samem začetku svojega pregleda omenil Janka Polca, ki je še kot študent skupaj s sovrstnikom Bogomilom Senekovičem leta 1902 objavil obsežen Vseučiliščni zbornik (Ljubljana 1902), pripravljen v podporo boju za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. O zgodovini ljubljanskega višjega šolstva in prizadevanju za slovensko univerzo je Polec pisal tudi v zborniku ob desetletnici univerze v Ljubljani (Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, Ljubljana 1929). O zgodovini te univerze pa tudi o višjem in o visokem šolstvu na Slovenskem prinašajo gradivo tudi zbornika Univerza v Ljubljani ob tridesetletnici osvoboditve 1945–1975 in Zbornik ljubljanske univerze 1989; za oba je pregled zgodovine napisal Vasilij Melik. Monografsko delo o nastajanju in delovanju slovenske univerze je objavila Ana Benedetič (Pot do ljubljanske univerze, Ljubljana 1981; Poti do univerze: 1848–1898–1909–1919, Ljubljana 1999). O boju za slovensko univerzo je pisal tudi Jože Pirjevec (Problem slovenske univerze v Trstu v avstrijski dobi, Zgodovinski časopis 29/1975, 255–261). Zelo uporabna je Bibliografija doktorskih disertacij univerze in drugih visokošolskih in znanstvenih ustanov v Ljubljani 1920–1968 Jožeta Kokoleta (Ljubljana 1969). Za poznavanje zgodovine šolstva na Slovenskem in Goriškem je zagotovo pomembna Schmidtova monografija Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem (1–3, Ljubljana 1988); več pa je tudi parcialnih obravnav slovenskih in tujih avtorjev v slovenskem jeziku, npr. Janeza Janžekoviča (Slovenski študenti na dunajski univerzi v 16. stoletju, Kronika 25/1977, 167–177), Vasilija Melika in Petra Vodopivca (Slovenski izobraženci in avstrijske visoke šole 1848–1918, Zgodovinski časopis 40/1986, 269–282) ali pa Haralda Heppnerja (Študenti iz slovenskih dežel na graški univerzi 1884–1914, Zgodovinski časopis 46/1992, 343–355, 469–478; 47/1993, 89–93). Krajevni goriški problematiki so namenjene objave Branka Marušiča (O poskusih za ustanovitev slovenske univerze v Trstu, Primorska srečanja 179/1996, 184–185; Prizadevanja za slovensko univerzo v Trstu, 2000 105/1997, 37–42; Strokovno in znanstveno raziskovalno sodelovanje med Gorico in Novo Gorico, v: Zoltan Jan (ur.): Nova Gorica – Gorica, izzivi in možnosti sobivanja, Nova Gorica 1997, 93–106), Stanislava Južniča (Kralj matematikov Cauchy in njegovi goriški dediči, v: Renato Terpin in Drago Podbersič: Bourboni na Goriškem, Nova Gorica 2007, str. 23–57) in seveda številne druge objave. — Monografska obravnava italijanskega šolstva na Goriškem ne obstoji. Temu se je še najbolj približalo delo Maria Brancatija L’Organizzazione scolastica nella Contea principesca di Gorizia e Gradisca dal 1615 al 1915 (Mariano del Friuli 2004). Tudi pri Italijanih je več parcialnih obravnav (Luigi in Sergio Tavano, Alessandra Martina, Ferruccio Tassin, Liliana Ferrari), opozoriti pa je treba vsekakor na prikaz delovanja goriškega bogoslovnega semenišča Il seminario centrale di Gorizia nel periodo del tardo giuseppinismo – 1818–1857 Itala Santeusanija (Studi Goriziani 99-100, 2004, 7–113) in na več razprav o začetkih šolstva v Furlaniji Cesara Scalona. Pregled zgodovine prizadevanj za italijansko univerzo v Habsburški monarhiji je napisal Angelo Ara in ga objavil v knjigi Ricerche sugli austro-italiani e l'ultima Austria (Roma 1974), presegel je nekatera starejša dela (na primer Ferdinanda Pasinija, L'Università italiana di Trieaste 1, Firenze 1910) in nadaljeval historiografsko revizijo italijanskega univerzitetnega vprašanja v Avstriji, v reviji Trieste (11/1964, 11–15), ki jo je začel Carlo Schiffrer. |
Kongres 2013 >
