 Novi častni članici Slavističnega društva Slovenije Upravni odbor Slavističnega društva Slovenije je na redni seji 27. junija 2014 sklenil predlagati Občnemu zboru, naj bosta na Slovenskem slavističnem kongresu v Ljubljani 3. oktobra 2014 za novi častni članici imenovani red. prof. dr. Alenka Šivic - Dular in Vika Slabe.
 Red. prof. dr. Alenka Šivic - Dular (Ljubljana, 20. 12. 1946) je od zaključka dodiplomskega študija (1971) do upokojitve (2009) delovala na Oddelku za slovanske jezike in književnosti oz. slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je mnogim generacijam študentov slovenistike in ostalih slavističnih smeri posredovala svoje bogato znanje. Poleg vsestranskega in poglobljenega jezikoslovnega znanja je na svojih predavanjih in konzultacijah izkazovala oz. še vedno izkazuje tudi izjemno splošno razgledanost in življenjskost. Tako je oblikovala generacije slovenistov in ostalih slavistov z osnovnim védenjem o izvoru slovenščine in drugih slovanskih jezikov ter primerjalnih slovanskih jezikoslovcev s poglobljenih poznavanjem predzgodovine in zgodovine slovanskih jezikov ter njihovega sočasnega stanja s posebnim poudarkom na slovenščini. Mnogi njeni študenti so danes uveljavljeni jezikoslovci.
V okviru pedagoškega dela je ena njenih najpomembnejših zaslug vsebinsko oblikovanje in utemeljitev predbolonjske (od 80. let dalje) in bolonjske podobe študijskega programa Primerjalno slovansko jezikoslovje. Po njeni zaslugi se Univerza v Ljubljani kot edina univerza v svetovnem merilu danes lahko pohvali s prvo- in drugostopenjskim bolonjskim študijskim programom, ki se ukvarja z bazičnim strokovnim področjem nacionalnega pomena, katerega spoznanja so nepogrešljiva pri poglobljenem študiju slovenščine in ostalih slovanskih jezikov.
V okviru znanstvenoraziskovalnega dela se posveča več področjem. To so slovanska in slovenska etimologija ter slovanska onomastika, obravnava pa tudi (pra)slovanska glasovna, naglasna in oblikovna vprašanja, ki so v znanstveni literaturi pomanjkljivo razjasnjena, teme njenega raziskovanja so tudi praslovanska dialektizacija in lingvogeneza posameznih slovanskih jezikov, splošna metodološka vprašanja primerjalnega in zgodovinskega jezikoslovja ter zgodovina slavistike. Rezultate svojih raziskav je objavila v znanstveni monografiji Besedna družina iz korena *god- v slovanskih jezikih: pomenoslovna razčlemba v kulturološkem kontekstu (1990) ter več kot 70 znanstvenih člankih, prispevkih na konferencah in samostojnih poglavjih v monografijah, pri čemer je treba poudariti, da njeni izčrpni znanstveni prispevki obravnavajo zelo raznorodna vprašanja in se tematsko ne podvajajo. Sodelovala je tudi pri nastajanju Etimološkega slovarja slovenskega jezika Franceta Bezlaja, kjer je bila avtorjem nepogrešljiva konzultantka »pri trenju trdih orehov« (1982, 1995). Bila je nosilka več raziskovalnih projektov: Slovenska lingvogeneza (od 1983), Starocerkvenoslovanski in cerkvenoslovanski rokopisni glagolski in cirilski korpus v Sloveniji (1993–1995), Slovensko imenoslovje (1994–1996). Sodelovala je oz. še vedno sodeluje pri urejanju osrednjih slovenskih slavističnih publikacij. Bila je sourednica Slavistične revije (1983–1987), glavna in odgovorna (1991–1995) ter področna (1995–2002) urednica Jezika in slovstva, od leta 2005 pa je sourednica Jezikoslovnih zapiskov.
Vseskozi se udejstvuje v strokovnih in znanstvenih društvih. Bila je predsednica Slavističnega društva Ljubljana (1983–1985) in predsednica Mednarodnega slavističnega komiteja (1998– 2003). Je članica delovne skupine za Slovanski onomastični atlas (1995–, sedež v Leipzigu), članica Komisije za standardizacijo slovenskih zemljepisnih imen (Geodetska uprava Republike Slovenije) in predsednica Slovenskega slavističnega komiteja (1998–). (So)organizirala je več mednarodnih srečanj in konferenc: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (1987), Mednarodni simpozij Obdobja 17: Vatroslav Oblak (1996), Praslovanska dialektizacija v luči etimoloških raziskav: ob stoti obletnici rojstva akademika Franceta Bezlaja (2010). Svoja znanstvena dognanja je predstavila na konferencah, znanstvenih in delovnih srečanjih doma in v tujini. Z znanstvenimi prispevki je sodelovala tako rekoč v vseh slovanskih deželah (npr. na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Makedoniji, Rusiji, Belorusiji, na Poljskem, Slovaškem, Češkem) ter v Avstriji in Nemčiji. Višek njenega delovanja na mednarodnem področju sta bila organizacija 13. mednarodnega slavističnega kongresa v Ljubljani leta 2003 in njegovo predsedovanje. Obsežni mednarodni projekt je zahteval petletno predano delo. Njegov rezultat je bilo vrhunsko znanstveno srečanje, ki se ga je udeležilo več kot šeststo udeležencev z vsega sveta in je v okviru obravnavanih tem pretreslo najpomembnejša vprašanja mednarodne slavistike ter ovrednotilo znanstvena dognanja s področja slovanskih jezikov, književnosti in kultur.
Na podlagi omenjenih (še zdaleč ne edinih) zaslug in vrlin lahko sklenemo, da Alenka Šivic - Dular s svojo izjemno predanostjo pedagoškemu in znanstvenemu delu ter slavistični stroki v najširšem smislu skrbi za odmevnost slavistike doma in v tujini. Zato nedvomno sodi med častne člane svoje stanovske organizacije.
Doc. dr. Matej Šekli, s sodelovanjem Maruške Agrež
 Vika Slabe, rojena leta 1941 v Križah pri Tržiču, je diplomirala leta 1965 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že kot študentka se je usmerila v jezikoslovje in prejela dve Prešernovi nagradi iz sklada za študente. Pozneje je sodelovala pri raziskovalnih nalogah Filozofske fakultete in Pedagoškega inštituta. Kot profesorica slovenščine je poučevala na Osnovni šoli Simona Jenka v Kranju. Ob svojem rednem delu je opravljala obsežno zunajšolsko strokovno delo. Kot bi bila ambasador jezika, se je v svojih predavanjih, člankih, diskusijah in ne nazadnje kot soavtorica učnega načrta in številnih gradiv za učence zavzemala za status slovenščine. Za delovna učbenika Slovenski jezik 4 in Slovenski jezik 5, katerih glavna avtorica je Vika Slabe, je dr. Martina Križaj zapisala, da edina med slovenskimi veljavnimi učbeniki že nakazujeta sodobnejši jezikovni pouk, dr. Ada Vidovič Muha pa je v recenziji prenovljenega delovnega zvezka ugotovila »visoko strokovnost avtorice«. Vikino delo v razredu, v šolskem in občinskem aktivu za organizacijske ustanove izobraževanja je polno veselja do jezikoslovja ter strokovne intenzivnosti, katere poudarjena vsebina je nenehno iskanje preprostih učnih korakov, usklajenih z naravo materinščine ter z najglobljimi jezikoslovnimi spoznanji. V enem od svojih strokovnih člankov Besedi osrednje mesto v šoli (l. 1993) analizira vzroke za primanjkljaj televizijske generacije in nakazuje možnosti za rešitve.
Njene strokovne izkušnje je bogato nadgradilo dolgoletno sodelovanje z dr. Olgo Kunst Gnamuš, med drugim z ozaveščenim semantičnim pristopom. Njuno sodelovanje se je nadaljevalo tudi v pripravi knjižnih gradiv za učence: Premagovanje pravopisnih težav (1980, 2 ponatisa), Besede naše so žive (1981, 1 ponatis), gradivi za diferenciacijo jezikovne vzgoje (1991, 1992) in priročnik za učitelje (1980), ob soavtorstvu pa potrjena delovna učbenika (1986, 11 ponatisov in 1989, 8 ponatisov) ter v letu 1998 prenovljen delovni zvezek za 5. razred.
Kot članica predmetne komisije za slovenski jezik je bila soustvarjalka Učnega načrta osnovne šole za slovenski jezik iz leta 1983 in Kataloga znanj iz slovenskega jezika za osnovno šolo iz leta 1992 ter recenzentka učbenika in priročnika za učitelje. Predavala je na več kot petdesetih seminarjih za pedagoške svetovalce in učitelje, tudi zamejske, ter za te pripravljala avtorska gradiva. Med vsebinami omenimo temi Od govorjene do pisane besede in Sodobni postopki pri jezikovnem pouku v osnovni šoli.
V Slavističnem društvu je delovala kot članica delovne skupine Slovenščina v vzgoji in izobraževanju pri Svetu za slovenščino v javnosti, med drugim predavala na zborovanju društva s temo Oblika in pomen jezikovnih pojavov ter glagolski način, sodelovala pri pripravi tekmovanj za Cankarjevo priznanje itd. Po naročilu Slavističnega društva Kranj je oblikovala predlog za povečanje števila ur materinščine v 5. razredu osnovne šole, diskutirala v Državnem svetu ...
Pri svojem šolskem delu je bila uspešna, pri preverjanjih znanja svojih učencev je močno presegala povprečje, še več, »tudi njeni slabi učenci niso bili slabi«. Trajna vrednost njenega pedagoškega in strokovnega pristopa pa se potrjuje v nadaljnjem šolanju njenih učencev. Za svoje delo je leta 1979 prejela priznanje Pedagoškega inštituta, leta 1983 nagrado Izobraževalne skupnosti Kranj ter nagrado Republike Slovenije na področju šolstva za leto 1999.
Njeno delo samo v celoti utemeljuje predlog za častno članstvo Slavističnega društva Slovenije. Alenka Vilfan Kozinc
Priznanje za posebne dosežke na strokovnem področju  Majda Merše, jezikoslovka, ki je leta 1974 diplomirala iz slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, se je leta 1975 zaposlila kot stažistka-raziskovalka v Komisiji za historične slovarje slovenskega jezika na Inštitutu za slovenski jezik SAZU. V tej enoti, ki se je kasneje preoblikovala v Sekcijo za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je delala ves čas do upokojitve. Med delom je dosegala vse stopnje strokovnega in znanstvenega razvoja. Leta 1984 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani naredila magisterij in leta 1993 doktorirala. V delovni enoti je dosegla vse stopnje znanstvene delavke od asistentke do znanstvene svetnice, to je najvišji naslov znanstvene delavke v znanstveni ustanovi. Do upokojitve je bila vodja sekcije. Ob rednem delu je od leta 1999 do 2009 na Pedagoški fakulteti, od leta 2006 po razdelitvi Pedagoške fakultete pa na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru predavala zgodovino slovenskega jezika, od 2001 kot izredna profesorica. Bila je notranji mentor novih in zunanjih sodelavcev sekcije, somentor pri dveh doktoratih in sodelovala je pri več dodiplomskih in podiplomskih programih s področja zgodovine slovenskega jezika. Ker se je zaposlila kmalu po ustanovitvi Komisije za historične slovarje, je sodelovala pri vseh potrebnih strokovnih in raziskovalnih delih za izdelavo temeljnega slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja: od organizacije izpisovanja, urejanja listkovnega gradiva, izdelave koncepta slovarja do redakcije geselskih sestavkov. Pri delu je bila zelo vestna, natančna in zanesljiva. Nešteto problemov je bilo treba natančneje raziskati, osvetliti, premisliti in se tudi odločiti. Probleme, ki jih je bilo treba na novo ali pa dodatno pretresti in rešiti za slovar in ki jih je prevzela, je raziskovalno dobro, temeljito pretresala in analizirala. Značilno zanjo je to, da imajo tista vprašanja, ki jih je ona reševala, skoraj redno teoretično podlago v njenih razpravah.
Zato je razumljivo, da je vzporedno ob delu z obsežnim gradivom razvijala kar sistematično publicistično dejavnost, v katero je vložila tudi veliko prostega časa. Napisala je zelo številne razprave. Te so značilne po tem, da korektno omenjajo že dosežena spoznanja in natančno prikazujejo na novo odkrito problematiko, posameznosti uvrščajo v širše kategorije in analize postavljajo na bogato gradivo. Tako so posamezne slovarske enote lahko analizirane z več strani in povedo o posamezni besedi ali drugi slovarski enoti več kot samo en podatek. Večstranska analiza pa je za temeljne slovarje nujno potrebna. Razprav je toliko, da jih tu ne moremo našteti popolno. Zato omenimo samo tiste, ki so dostopnejše in dovolj zgovorno kažejo delavnost in sposobnosti svoje ustvarjalke.
Velik del njenega znanstvenega dela je izpričan v monografiji Vid in vrstnost glagola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja, 1995. V knjigi je lepo viden njen tip široke analize. Poleg podatkov o vidu in vrstnosti je pokazanih še veliko drugih lastnosti posameznih glagolov. V naslednjih dveh monografijah, ki imata enak glavni naslov Slovenski knjižni jezik 16. stoletja, je zbrala in uredila razprave po posameznih ravninah knjižnega jezika. Zato imata knjigi podnaslova. Podnaslov prve, ki je izšla 2009, je Razprave o oblikoslovju, besedotvorju, glasoslovju in pravopisu. Podnaslov druge, ki je izšla 2013, je Razprave o jezikovnem sistemu, besedju in prevodni problematiki. Knjigi sta bogati zbirki ugotovitev o posameznih besedah in drugih jezikovnih pojavih z omenjenih področij. Vse knjige so zelo skrbno urejene in opremljene z imenskimi, besednimi in stvarnimi kazali, kar zelo olajša njihovo uporabo. Pomenijo pomemben prispevek slovenskemu slovaroslovju in jezikoslovju sploh. So tudi lep in poučen zgled jezikoslovnih analiz. Sodelovala je tako rekoč pri vseh publikacijah in prireditvah Sekcije za zgodovino slovenskega jezika kot glavna ali zelo pomembna sodelavka. Te so: a) končna redakcija obrnjenega Slovensko-latinskega slovarja, 1997, ki ga je izdelal Jože Stabej po Kastelec-Vorenčevem Latinsko-slovenskem slovarju iz konca 17. in začetka 18. stoletja; b) Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Poskusni snopič, 2001; c) Wortschatz der slowenischen Bibelübersetzungen des 16. Jahrhunderts, 2006; č) mednarodni simpozij Slovenski knjižni jezik 16. stoletja od 17. do 19. aprila 2008 v Ljubljani; tudi Trubarjeva številka Slavistične revije, dvojna številka 2008-4 in 2009-1; d) Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, 2011. Ker njeno delo poznam, moram opozoriti tudi na to, da se je pri kolektivnih delih zelo nesebično razdajala.
Majda Merše je raziskovalka, ki je zelo cenjena doma in po svetu. Aktivno je redno sodelovala v domačih strokovnih publikacijah, npr. v Slavistični reviji, in pri dogodkih, ki so blizu njenega dela, zlasti na strokovnih slavističnih zborovanjih. Pri Mednarodnem slavističnem komiteju sodeluje v Komisiji za slovansko leksikologijo in leksikografijo. Tu naj omenim samo obsežni razpravi Vloga kritike v slovenskem slovaropisju (2012) in Slovenska leksikografija in leksikologija v zgodovinski perspektivi (2013). Kot sourednica je v družbi Jožeta Krašovca in Hansa Rotheja sodelovala pri slovenskem deležu v mednarodnem projektu Biblia Slavica, in sicer v dveh knjigah: Slovenische Űberstzungen 1555–1582. Serie IV: Südslavische Bibeln. Band 3 in Band 3,2: Kommentare. Ferdinand Schöningh. Paderborn … 2006. Preslikave besedil v prvi knjigi so značilne po tem, da so pokvarjeni ali nečitljivi deli besedil zamenjani s preslikavami iz bolje ohranjenih izvodov, če so ohranjeni.
Menim, da jezikoslovka Majda Merše zelo zasluži posebno priznanje Zveze društev Slavistično društvo Slovenije za znanstveno in strokovno delo na slovaropisnem in slovaroslovnem področju. dr. France Novak
Priznanje za posebne dosežke na strokovno-pedagoškem področju
 Mag. Mojca Poznanovič Jezeršek je začela svojo pot vsestranske slovenistke po diplomi leta 1976 kot profesorica slovenščine na Gimnaziji Rudolfa Maistra v Kamniku in nato na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. Kmalu je zaslovela kot zelo uspešna mentorica ambicioznih in nadarjenih dijakov, ki jih je vodila do zlatih priznanj na tekmovanju za Cankarjevo priznanje, pa do slovenskih in mednarodnih priznanj pri literarnih natečajih, raziskovalnih nalogah v okviru gibanja Znanost mladini in gledaliških dejavnostih. Leta 1995 so jo povabili k sodelovanju v projektu Prenova pouka slovenščine, ki je imel za cilj utemeljiti podlage za temeljito prenovo pouka slovenščine v vseh šolskih programih in ki jo je vodil prof. dr. Matjaž Kmecl. Delala je kot strokovna tajnica projekta, pozneje pa Predmetne kurikularne komisije za slovenščino, v kateri je usmerjala delo komisij za vse učne načrte za slovenščino, ter vodila uvajanje in spremljanje prenovljenih učnih načrtov v praksi. Njena profesionalna pot se je nadaljevala na Zavodu RS za šolstvo, kjer zdaj že leta dela kot vodja predmetne skupine svetovalcev za slovenščino, pri čemer posebno pozornost namenja izobraževanju učiteljev na seminarjih in drugih oblikah izobraževanja.
Poleg izobraževalnih ves čas vodi še razvojne dejavnosti, v katerih tvorno sodelujejo svetovalci ZŠ za slovenščino, učitelji praktiki in univerzitetni strokovnjaki, ki jih zna izjemno dobro povezovati. Omeniti velja njeno vodenje pomembnih raziskav, kot npr. Poskusno uvajanje in spremljava učnega načrt za gimnazije 1998–2002, Didaktična prenova pouka slovenščine v gimnazijah, Evropski oddelki idr. Poskrbela je tudi, da rezultati niso ostajali v predalih, ampak da so bili učitelji z njimi sproti seznanjeni in da so jih imeli priložnost reflektirati, komentirati in upoštevati pri svojem delu, kar je gotovo pomembno prispevalo h kakovosti pouka.
Posebno področje dela Mojce Poznanovič Jezeršek je naloga inšpektorice na sekundarni stopnji izobraževanja v Evropski šoli. To nalogo opravlja od leta 2004, vključuje pa strokovna srečanja, pripravo strokovnih gradiv, sodelovanje z učitelji , starši in vodstvi šol ter nadzor nad poukom slovenščine in drugih predmetov v Evropskih šolah s posebnim poudarkom na vsakoletni maturi iz slovenščine, ki poteka po pravilih Evropske šole. V šolskem letu 2009/2010 je celo predsedovala strokovnim odborom Evropske šole s sedežem v Bruslju. Mojca Poznanovič Jezeršek je bila med drugim tudi članica Predmetne komisije za slovenščino na splošni maturi, članica uredniškega odbora revije Jezik in slovstvo, članica Komisije za tekmovanja pri MIZŠ, že nekaj let je tudi članica Komisije za učitelje slovenščine v tujini pri MIZŠ ter članica Komisije za strokovne izpite delavcev v vzgoji in izobraževanju. Kot članica delovne skupine je sodelovala tudi pri pripravi Akcijskega načrta za jezikovno izobraževanje. Je soavtorica učbeniških gradiv za jezik in književnost v gimnazijah, avtorica strokovnih prispevkov v zbornikih ZRSŠ, avtorica strokovnih člankov in ocen ter recenzentka strokovnih gradiv.
Vse našteto nedvomno priča o nenavadno obsežnem in razvejanem strokovnem delu na področju pedagoške slovenistike, segajočem na vsa temeljna področja pedagoške prakse – kurikularnega, učbeniškega in poučevalnega. Čeprav je njena ožja specialnost pouk slovenščine v gimnazijah, je občudovanja vredna tudi njena kompetentnost pri vseh drugih izobraževalnih programih. Enako uspešna je, kadar je v vlogi koordinatorice, redaktorice, avtorice ali recenzentke, kar ji omogoča njena široka razgledanost po slovenskem in tujih jezikih in kulturah, domači in tujih pedagoških praksah, angažiranost, vedoželjnost, pa vztrajnost in požrtvovalnost. Tudi to je treba poudariti kot eno od odlik Mojce Poznanovič Jezeršek, saj marsikateri »zagovor« v zvezi z javnimi očitki na pouk slovenščine rajši vzame nase, kot da bi z neprijetnostmi obremenjevala sodelavce. Kolegialnost, nekonfliktnost, požrtvovalnost, visoka strokovna kompetentnost in dolgoletna zavzetost za kakovosten pouk slovenščine jo zagotovo povzdigujejo med eno največjih profesionalk in ljubiteljic pouka slovenščine in jo upravičujejo kot dobitnico priznanja Slavističnega društva Slovenije za posebno uspešno strokovno delo.
red. prof. dr. Boža Krakar Vogel
Priznanja najboljšim doktorskim študentkam
 Doktorska disertacija z naslovom Istra v sodobni slovenski književnosti Vladke Tucovič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani se na podlagi t. i. prostorskega obrata, ki vključuje antropološki, kulturnogeografski, semiotični, tematološki in imagološki zorni kot loteva interdisciplinarnega raziskovanja konstruiranosti prostora v izbranih proznih opusih: Marjana Tomšiča, Edelmana Jurinčiča, Franja Frančiča in Vanje Pegana. Opazovanje literarnega prostora, dogajališča, prizorišča se ne zaustavlja pri odkrivanju vrste, tipa, bolj podrobno določenih mikrolokacij, s pripadajočo naravno in materialnokulturno predmetnostjo, temveč se razširja na analizo glavnih literarnih oseb in njihovih dejanj, verjetnih in domišljijsko oblikovanih izkušenj, na način življenja, tradicionalno vedenje, verovanja in vrednote, ki sestavljajo plastično podobo istrske kulture nekoč in danes. Za vse štiri opuse avtorica disertacije ugotavlja neposredno in posredno pokrajinsko zaznamovanost: z navajanjem lastnih imen krajev, rek, ledinskih imen, značilnim poimenovanjem oseb in domačih živali, specifičnim rastlinjem in živalmi (tudi njihovo simbolno vrednostjo), narečnim besedjem, frazami in sintakso pokrajinskega govora, žargonskim in terminološkim izrazjem povezanim z ribištvom in plovbo ipd. Še posebej dragoceno je predstavljanje kulture: bivalne in družabne mikrolokacije dejanj in dogodkov, drobci iz ekonomske in zgodovinskopolitične determiniranosti posameznikove eksistence v pokrajini/prostoru. Celo na mestih, kjer se je zdelo, da so besedila interpretacijsko že izčrpana (Tomšičeva romana Óštrigéca in Šavrinke), bistveno dopolnjuje dosedanje vedenje s pritegnitvijo kulturnogeografskih (šavrinske poti od hrvaške Istre do Trsta) in etnografskih dognanj (folklorne povedke, ljudsko zdravilstvo), kar ji omogoča natančnejše razlikovanje med zemljepisno faktografijo, historično izkušnjo, miti in individualnimi domišljijskimi dopolnili. Skozi tematiko in motive avtorica razgrinja eksistencialne, socialne, ekonomske, zgodovinske, politične, jezikovne in kulturne značilnosti literarizirane istrske pokrajine, predstavljene skozi literarne like in pripovedovalca. Če odštejemo književnost slovenskih manjšin onkraj meja Republike Slovenije in književnost izseljencev, se doslej nobena raziskava pri nas ni posvetila književnosti »v« in »o« neki slovenski pokrajini, zato je disertacija Istra v sodobni slovenski književnosti prvi uspešen tovrstni poskus z mnogimi izvirnimi ugotovitvami. Poleg zgodovinskih okoliščin in pripadnosti različnim kulturnim krogom se za razpravljanje o regionalnosti kot odločilen izkaže tudi sociolingivistični vidik – status narečja, pokrajinskega govora in jezikovnega standarda/knjižnega jezika – in s tem v zvezi vprašanje partikularizma, lokalizma, domačijskosti, centralnosti in obrobnosti, združevalne in povezovalne vloge družbenopolitičnih, jezikovnih in kulturnih (raz)mej(itev). Razpravo sklepa teza, da je istrska določenost literature upravičena, če ni obremenjena s stereotipnimi negativnimi konotacijami (da je obrobna, provincialna, drugorazredna), temveč označuje značilnosti, ki jo znotraj slovenske književnosti delajo posebno, kar implicira tudi prepoznavno specifično konstruiranje dogajalnega prostora, ki je hkrati tudi prostor avtorjevega bivanja.
Vladko Tucovič predlagamo za priznanje Slavističnega društva Slovenije.
izr. prof. dr. Irena Novak Popov  Ines Voršič (1983, Maribor) je leta 2009 je zaključila dodiplomski študij slovenskega jezika in književnosti na FF UM, kjer je nadaljevala doktorski študij Slovenistične študije, smer Slovenski jezik – sinhronija. Od novembra 2010 do aprila 2013 je bila na Oddelku za slovanske jezike in književnosti zaposlena kot mlada raziskovalka. Rezultate raziskovalnega dela je objavila v 4 izvirnih znanstvenih člankih, izsledke pa predstavila na domačih in mednarodnih simpozijih. V letu 2012 je bila na enomesečnem študijskem izpopolnjevanju na Filozofski fakulteti v Prešovu na Slovaškem in se udeležila 2 konferenc mladih jezikoslovcev v Budimpešti in Banski Bistrici. V študijskem letu 2012/13 pa ji je kot odlični in perspektivni mladi jezikoslovki Ustanova patra Stanislava Škrabca podelila enoletno štipendijo.
Kot mlada raziskovalka je svoje usposabljanje uspešno zaključila oktobra 2013 z zagovorom doktorske disertacije z naslovom Sistemska in nesistemska leksikalna tvorba v novejšem besedju slovenskega jezika. V njej je predstavila besedotvorne pojave slovenske leksike na sodobnem gradivu, zbranem v leksikogramski zbirki Novejša leksika slovenskega jezika (2009), ki je bilo kasneje po leksikografsko verodostojni metodologiji, ločevaje uveljavljeno in perspektivno od priložnostnega in obrobnega, izhodišče za Slovar novejšega besedja (2012). Na podlagi tega je razmejila jezikovnosistemsko od jezikovnonesistemske tvorbe, razločila potencialne in okazionalne tvorbene vzorce ter opazovala produktivnost tradicionalnih in novih obrazil s posebnim poudarkom na možnosti novih funkcijskih obremenitev. Osrednji del disertacije je po obsegu in težišču namenjen empiričnemu delu, tj. besedotvorni analizi novejše leksike slovenskega jezika. Pri tem je bila uporabljena metoda selekcije (tvorjena leksika od netvorjene), metoda razvrščanja (tipologizacija 5959 tvorjenih leksemov po morfemski strukturi, pripadnosti besedni in besedotvorni vrsti ter motivirajočem leksemu). Uporaba korpusne metode z izrabo razpoložljivih programskih orodij je omogočala izločanje obrobnih in priložnostnih tvorjenk, ki ju glavna gradivna vira ne prinašata zaradi formalnih omejitev, tj. pogostnosti. Temu je sledila interpretacija dobljenih podatkov, podprta s številskimi preglednicami in grafikoni, ki je bila v nenehnem soočanju s stanjem besedotvornih pojavov, izhajajočih iz dosedanjih značilnosti tvorbenega sistema, ki ga je določala zbrana leksika v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Gre za prvo celovito analizo besedotvornih lastnosti, opravljeno na novejšem besedju. Delo je tako še posebej dragoceno s stališča popisa tvorbenih zmožnosti trenutno aktualne leksike. Zato so rezultati disertacije uporabni v slovarski in zlasti terminološki praksi, pa tudi v manj strokovni jeziko(slo)vni rabi, kot je tvorba različnih novih poimenovanj ali pri oblikovanju besedil, kjer je prisotna kreativna izraba jezika, npr. pri oglaševanju.
Asist. dr. Ines Voršič poleg raziskovalne zavzetosti odlikujeta vestno pedagoško delo pri vodenju vaj in izjemna sodelovalnost. Skupaj z mentorico se je potrdila kot odlična sovoditeljica zelo obiskanih seminarjev iz besedotvorja in delavnice za Lektorsko društvo Slovenije. Kot zanimivo predavateljico, ki zna iz svoje disertacije izluščiti zanimive in praktične podatke o novejših tvorjenkah in rabi priložnostnic, jo je prepoznalo tudi Slavistično društvo Maribor, predstavila pa jih je tudi v dveh oddajah Al' prav se reče na Radiu Maribor.
Sploh pa velja poudariti, da je izjemno aktivna članica tega društva, v katerem je prevzela delo blagajničarke že leta 2009 in se ga je brez zadržkov zavezala opravljati do leta 2017. Poleg finančnega poslovanja aktivno sodeluje pri pripravi znanstvenih in strokovnih konferenc; posebej je treba izpostaviti izjemno aktivnost pri pripravi Slovenskega slavističnega kongresa v Mariboru (2011), pomaga pri organizaciji dela Študentske sekcije, pri predstavitvah monografij in vabljenih predavanj ter je gonilna promotorka vseh oblik društvenega delovanja. Zato menimo, da si zasluži priznanje Slavističnega društva Slovenije.
red. prof. dr. Irena Stramljič Breznik doc. dr. Melita Zemljak Jontes  Klara Šumenjak je junija 2013 na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom Opis govora Koprive na Krasu na osnovi dialektološkega korpusa (mentorica doc. dr. Jožica Škofic, somentorica izr. prof. dr. Vesna Mikolič). Doktorska disertacija je izvirno znanstveno delo, ki metodološko premišljeno združuje dve jezikoslovni področji – korpusno jezikoslovje in dialektologijo. Teoretičnim izhodiščem dialektološke raziskave sledi predstavitev načel gradnje dialektološkega govornega korpusa GOKO (od obsega in demografskega vzorčenja do zapisa posnetih besedil, pri čemer je izpostavljeno določanje enote analize, označevanje konteksta in teksture ter izbira transkripcije za fonetični zapis). Posebna pozornost je namenjena problematiki oblikoskladenjskega in diskurzivnega označevanja korpusa pa tudi pravnim podlagam, kot so avtorske pravice in varovanje osebnih podatkov, za gradnjo korpusa. Krajevni govor je predstavljen na vseh jezikovnih ravninah. Fonološki opis sledi v slovanski dialektologiji uveljavljenemu načinu predstavitve glasoslovne ravnine z inventarjem, distribucijo in izvorom fonemov in prozodemov. Avtorica ugotavlja, da govor Koprive spada v kraško narečje, meja z notranjskim narečjem pa poteka le nekaj kilometrov vzhodno od Koprive. V obsežnem poglavju o oblikoslovni ravnini koprivskega govora so natančno predstavljeni raba in pregibnostni vzorci samostalnikov, pridevnikov z zaimki in števniki ter glagolov, sinhrona podoba krajevnega govora pa je primerjana s praslovanskimi oblikoslovnimi izhodišči in s sodobnim slovenskim knjižnim jezikom. V nadaljevanju je predstavljena še raba nepregibnih besednih vrst (pri predlogih tudi njihova vezava z različnimi skloni, pri veznikih pa priredna in podredna razmerja, ki jih izražajo). Avtorica ugotavlja, da uporabljeni korpusni pristop kljub nekaterim njegovim pomanjkljivostim v marsičem olajšuje oblikoslovno analizo krajevnega govora, saj omogoča hitrejše iskanje gradiva po posameznih slovničnih značilnostih in olajšuje primerjavo s sodobnim knjižnim jezikom, ne omogoča pa diahrone analize jezika. Na skladenjski ravnini so izpostavljene zlasti posebnosti v besednem redu, in sicer v samostalniški besedni zvezi, stavi naslonk v povedi, v načinu izražanja vrste, lastnosti in svojine s predložno zvezo namesto s pridevniškim prilastkom in v položaju glagola v izreku. Ta analiza je kontrastivna, saj je avtorica iskala le razlike med koprivskim govorom in knjižnim jezikom.
Jezikoslovna analiza koprivskega govora je v doktorski disertaciji zaokrožena še s poglavjem o narečnem besedju, ki je predstavljeno v obliki diferencialnega slovarja, temelječega na izpisu z označevalnikom »narečno« označenega besedja v korpusu GOKO. Avtorica ugotavlja, da je vsebino slovarskih gesel kljub »avtomatiziranemu« izpisu besed iz korpusa treba izoblikovati po tradicionalni metodi, kjer so gesla sestavljena iz glave, zaglavja, pomenskorazlagalnega in ponazarjalnega razdelka, temu (neobvezno) sledijo vodilke in komentar z razlago izvora besede (zlasti če gre za izposojenko). Če v korpusu kaka beseda ni zapisana v osnovni (prvi in drugi oz. tretji) slovarski obliki, jo mora raziskovalec poiskati po drugi poti (navadno s pomočjo usmerjene vprašalnice) in tako dopolniti gradivo. S pomočjo dialektološkega poznavanja narečne glasoslovne podobe je treba narečno iztočnico poknjižiti ter seveda ugotoviti in zapisati pomen besede (tudi s pomočjo konkordanc oz. ugotavljanja najpogostejše rabe posamezne besede v narečju).
Ugotavljam, da je avtorica v doktorski disertaciji korpusno metodo kot osnovo za analizo krajevnega govora nadgradila oz. smiselno dopolnila s tradicionalnimi metodami slovenske dialektologije, kar je pomemben (metodološki in teoretični) prispevek k slovenski dialektologiji in jezikoslovju nasploh. »Presežek« disertacije pa zagotovo predstavlja še dialektološki korpus (http://jt.upr.si/GOKO/), ki predstavlja možnost za nadaljnjo gradnjo vseslovenskega narečnega jezikovnega korpusa. Klaro Šumenjak predlagam za priznanje Slavističnega društva Slovenije za doktorske študente.
izr. prof. dr. Jožica Škofic
|
Kongres 2014 >
