Novi častni članici Slavističnega društva Slovenije Upravni odbor Slavističnega društva Slovenije je na redni seji 23. junija 2016 sklenil predlagati Občnemu zboru, naj bosta na Slovenskem slavističnem kongresu v Ljubljani 23. septembra 2016 za novi častni članici imenovani Jasna Čebron in red. prof. dr. Boža Krakar Vogel.
Jasna Čebron Diplomirana slovenistka in italijanistka iz Kopra je bila dolgoletna profesorica slovenščine na Gimnaziji Koper. Posvečala se je sodobni liriki, filmski vzgoji, pesništvu za otroke in slovenski istrski književnosti. V obdobju 1995–2001 je bila predsednica Slavističnega društva Koper, od leta 1993 vodi literarne večere v koprski knjigarni Libris, od leta 2011 pa v foajeju Gledališča Koper mesečne Pogovore o branju z istrskimi, tržaškimi in osrednjeslovenskimi književniki. Z analitičnimi prispevki o literaturi redno nastopa na Primorskih slovenističnih dnevih. Souredila je zbornik Cesarsko-kraljevo možko učiteljišče v Kopru (1875–1909), zbirko esejev Vlada Šava Vrelec in dvojezično zgibanko Koper v pogledu Fulvia Tomizze. Je avtorica spremne besede italijanskega prevoda Šavrink Marjana Tomšiča, pesniške zbirke Ud kapca du murja Alferije Bržan in zbirke pesmi Marije Grbec Bleste se kristali. Objavila je več člankov, za Istarsko enciklopedijo je napisala več gesel o istrskih slovenskih avtorjih in o slovenski književnosti. Ob dolgoletnem uspešnem pedagoškem delu je svoje pretanjeno poznavanje slovenske in tuje književnosti vtkala v številne literarne večere, predstavitve in širše projekte ter tako bistveno pripomogla k poznavanju, razumevanju in sprejemanju sodobne literature v prostoru slovenske Istre in na Tržaškem. V nenehni skrbi za razvijanje bralne kulture je širši publiki elegantno in učinkovito približala številne slovenske besedne ustvarjalce in njihova temeljna dela. Posebno skrb posveča pretoku, stikom in prepletanjem med književnostmi v večkulturnem prostoru Istre. Posebej se je posvetila recepciji opusov istrskih avtorjev, kot avtorica literarnega itinerarija o Kopru pa je urbani kulturi mesta postavila svojevrsten spomenik. Ko je gostila uveljavljena pesniška in pisateljska imena, je vzpostavila kontinuirano in kakovostno kulturno ponudbo, ki je brez njene ljubezni do pisane besede in svetovljanskega navdiha ta konec Slovenije ne bi premogel. Nada Đukić, predsednica Slavističnega društva Koper, in Irena Urbič, Kulturni klub
Boža Krakar Vogel Red. prof. dr. Boža Krakar Vogel je že štiri desetletja osrednja osebnost slovenistične didaktike in dejavna sooblikovalka mednarodnega literarnodidaktičnega prostora. Ves ta čas pušča globoko sled v širši slovenistični stroki, z angažiranim strokovnim in javnim delovanjem pa vidno zaznamuje tudi celotno slovensko družbo. Z akademskega vidika je dr. Boža Krakar Vogel predvsem utemeljiteljica slovenske didaktike književnosti kot suverene znanstvene discipline in še danes njena gonilna sila. Razvoja svojega strokovnega področja, ki je bilo dotlej pogosto odrinjeno ob rob in nemalokrat gledano nekoliko zviška, se je lotila sistematično in temeljito. Na teoretični ravni je strukturirala in definirala kompleks temeljnih vprašanj, pojmov in poimenovanj, med katere sodijo didaktična struktura pouka književnosti, ki jo pojmuje kot hierarhično in soodvisno prepletenost ciljev, vsebin in metod, ter njegovi osrednji dejavniki. Oblikovanja temeljnih pojmov se je lotila izrazito multidisciplinarno in se pri tem dosledno izogibala enostranskim ekskluzivizmom. Z literarnovedne strani se je tako oprla na teorijo celostne interpretacije, bralnega odziva, literarne recepcije, duhovnozgodovinsko metodo in sistemsko teorijo. S pedagoško-psihološkega vidika pa je svoja pojmovanja oprla na psihologijo branja, izkustvenega učenja, konstruktivizma in transformacijskega učenja, teorijo kompetence ter metodologijo kvalitativnega pedagoškega raziskovanja. Z znanstveno prepričljivostjo, delovno vnemo in tudi z zapisanostjo optimizmu, strpnosti in visokim etičnim načelom je kljub vsem težavam uveljavila didaktiko književnosti kot resno akademsko disciplino. In prav Boža Krakar Vogel ima največ zaslug, da je bila leta 1999 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v okviru tedanjega Oddelka za slovanske jezike in književnosti ustanovljena Katedra za didaktiko slovenskega jezika in književnosti, kar je pomenilo bistveno popolnitev slovenističnega študija. Svoja spoznanja je predstavljala in z njimi »mehčala« akademski svet skozi vrsto člankov vse do temeljnega dela Poglavja iz didaktike književnosti (2003), ki mu je do danes sledilo še nekaj prelomnih del. Naj omenimo le Od spisa do eseja (2006) in za zdaj zadnje obsežnejše delo Sistemska didaktika književnosti v teoriji in praksi (2013), kjer recepcijski pristop k pouku književnosti nadgradi z opazovanjem besedila v literarnem in širšem družbeno-kulturnem in duhovnozgodovinskem razvojnem kontekstu ter z razumevanjem literature kot pomembnega družbenega (pod)sistema z možnostjo ohranjanja in (pre)oblikovanja družbenih odnosov. Njena spoznanja so pod njenim mentorstvom (re)interpretirali, razširjali, poglabljali in postavljali v nove perspektive njeni študenti v številnih diplomah in magisterijih, pa tudi v 12 doktorskih disertacijah. Boža Krakar Vogel je enako močno kot akademski in znanstveni prostor sooblikovala pedagoško prakso na vseh ravneh – od primarne do terciarne – in v vseh segmentih. Najprej seveda z metodo šolske interpretacije, ki se je v zadnjih desetletjih uveljavila kot osrednja metoda dela s književnim besedilom v slovenskih šolah, saj dijakom omogoča, da se s pomočjo osnovne literarne teorije, vsaj okvirnega poznavanja kulturne in duhovne zgodovine ter premišljenega didaktičnega instrumentarija razvijejo v kompetentne bralce. Kot soavtorica je sodelovala pri oblikovanju učnih načrtov, zasnovala je številne učbenike in opravila ključno delo pri snovanju eksterne mature iz slovenščine. A vsaj tako pomemben kot skrb za posodabljanje temeljnih učnih dokumentov in knjig se ji je ves čas zdel neposreden stik z učitelji na seminarjih in delavnicah, ki jih skoraj ni mogoče prešteti. Predstavljala jim je svoje poglede in sprejemala njihove odzive, predvsem pa jim je vedno znova vlivala zavest, da so oni tisti, ki lahko učencem pokažejo pot do tega, zaradi česar je književnost sploh pomembno poučevati. Delo Bože Krakar Vogel doslej seveda ni ostalo spregledano. Že leta 2003 ji je Slovensko društvo za visokošolsko didaktiko podelilo Sokratovo priznanje SOVA za »posebej zavzeto in odlično pedagoško delo v visokem šolstvu, uvajanje, proučevanje in širjenje novih in uspešnih učnih metod in pristopov ter za druge dosežke, ki spodbujajo aktivnost študentov, zvišujejo kakovost študijskih rezultatov, pospešujejo razvoj slovenske visokošolske didaktike in prispevajo k njenemu ugledu doma in v tujini«. Leta 2006 ji je priznanje za najvišje dosežke v znanstvenem delu v vzgoji in izobraževanju podelila Republika Slovenija, ker se je, kot piše v utemeljitvi, »šele z njenim raziskovanjem in znanstvenimi objavami stanje v didaktiki književnosti približalo razvojnim dosežkom, ki so primerljivi s tistimi v svetu«. Nekaj let za državo je svojo veliko nagrado dr. Boži Krakar Vogel podelila še njena matična ustanova, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, na kateri je bila od leta 1986 asistentka za didaktiko književnosti, po doktoratu leta 1993 pa se je leta 1994 najprej habilitirala za docentko, leta 1999 za izredno in leta 2004 za redno profesorico didaktike književnosti. Vendar Boža Krakar Vogel svoje ustvarjalne energije ni vlagala le v vse te segmente – bila je in je še tudi ena izmed tistih slovenistov, ki so razumeli svojo znanstveno odličnost in strokovno izjemnost kot veliko zavezanost slovenskemu jeziku in književnosti, svojim kolegom in družbi, v kateri živijo. Zato ni nikdar odklonila sodelovanja v javnih razpravah, ki se jim je večina raje izognila, pri čemer se je morala nemalokrat v imenu celotne stroke soočiti s pouku slovenščine ali kar slovenščini nenaklonjenimi sogovorci. Razprav se je lotevala z vso odgovornostjo, a hkrati s spoštovanjem do drugačnih stališč, ki jih je skušala upoštevati; če se z njimi ni strinjala, pa je njihove zagovornike vedno prepričevala z argumenti znanja, ne z argumenti avtoritete in moči. Prav zaradi zavezanosti stroki in kolegom je sodelovala v številnih slovenskih in mednarodnih združenjih, predsedovala mednarodnim simpozijem ter prevzela mnoge druge odgovorne naloge. Ena takih je zagotovo tudi predsedovanje Slavističnemu društvu Slovenije, ki ga je v letih 2010–2014 uspešno vodila skozi turbulentno obdobje gospodarske negotovosti in krize moralnih vrednot. Ni se vdala splošnemu malodušju, temveč je sebi in nam pogumno zastavila vprašanje, kako vidimo poslanstvo svojega društva in kako mu moremo v družbi ponovno zagotoviti mesto, ki mu gre. Sama ni ostala le pri vprašanju, ampak je začela kot vodja Sekcije za didaktiko, ki jo je prevzela po izteku predsedniškega mandata, nanj intenzivno iskati odgovore. Znanstvenoraziskovalno, pedagoško in širše družbeno delovanje Bože Krakar Vogel več kot utemeljuje častno članstvo Slavističnega društva Slovenije. Doc. dr. Jerca Vogel
Priznanja Slavističnega društva Slovenije najboljšim podiplomskim študentom Maja Šebjanič Oražem Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Maja Šebjanič Oražem si je v disertaciji Vloga obdobja pripravništva pri pridobivanju kompetenc za poučevanje slovenščine zastavila dve nalogi: izdelati taksonomijo predmetnospecifičnih kompetenc za učitelja slovenščine in z empirično raziskavo ugotoviti, kako se te razvijajo med pripravništvom. Nobeno od teh dveh vprašanj doslej še ni bilo raziskano. Pregled sistemskih aktov in strokovne literature namreč pokaže, da ti »usmeritev za posamezne predmete ali predmetna področja ne predlagajo«, da torej niso usmerjeni v razvoj predmetno specifičnih učiteljskih kompetenc. Te so le ena od štirih vrst profesionalnih kompetenc učitelja slovenščine, ki jih avtorica po strokovni literaturi deli na: strokovno (literarno strokovno in jezikoslovno, splošno pedagoško, specialno didaktično usposobljenost/kompetenco za poučevanje jezika in književnosti ter usposobljenost/kompetenco za razvijanje ključnih zmožnosti učencev. Maja Šebjanič Oražem definira in razlaga sestavine vseh naštetih profesionalnih kompetenc ter jih nazorno razvrsti v tabelarični prikaz. Posebej velja v njem omeniti celostni prikaz predmetnospecifičnih kompetenc oz. potrebnih strokovnih in specialnodidaktičnih znanj za poučevanje slovenščine, s katerimi bi moral biti opremljen učitelj materinščine oz. jih stopenjsko pridobivati med univerzitetnim izobraževanjem, pripravništvom in kasneje v oblikah stalnega strokovnega usposabljanja. Ta celostni prikaz je pregledna sinteza in nadgradnja dosedanjih razpršenih zapisov ter uporabno izhodišče za vse, ki se ukvarjajo z izobraževanjem učiteljev, prav tako pa tudi za raznovrstne (samo)evalvacije. Katere od prikazanih kompetenc bolj, katere pa manj imajo možnost razvijati pripravniki slovenisti ob podpori mentorjev in šolskega okolja, je doktorandka raziskala v posebni empirični raziskavi med 72 pripravniki in 60 mentorji na osnovnih in srednjih šolah v letu 2015. Za oboje je izdelala poseben vprašalnik. Od tod rezultirajo avtoričine številne izvirne ugotovitve, ki dajejo dober vpogled v sedanjo prakso in so uporabne za nadaljnje izobraževanje študentov, pripravnikov in delujočih učiteljev, npr.:
Avtorica je mnenja, da sta potrebna program pripravništva s poudarkom na razvijanju predmetno specifičnih kompetenc in enovit priročnik za razvijanje učiteljevih kompetenc za poučevanje slovenščine. Na koncu zato predlaga vzorec za obe gradivi. Menim, da je disertacija Maje Šebjanič Oražem izvirno znanstveno delo, ki učinkovito odgovarja na izhodiščna raziskovalna vprašanja, nudi vpogled v aktualno prakso in smernice za nadaljnje ravnanje in hkrati vsebuje tudi presežke. Za najpomembnejšega lahko označimo celosten katalog profesionalnih kompetenc učiteljev, ki bi moral postati vademekum za vse, ki se ukvarjamo s (samo)izobraževanjem in raziskovanjem dela učiteljev slovenščine na vseh stopnjah. Maja Šebjanič Oražem je zato upravičena do priznanja Slavističnega društva Slovenije za odlično doktorsko delo. Red. prof. dr. Boža Krakar Vogel
Dejan Pukšič Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Kandidat Dejan Pukšič (rojen 5. 11. 1980) je leta 2010 na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru zaključil univerzitetni enopredmetni študijski program Slovenski jezik s književnostjo in se v študijskem letu 2010/2011 vpisal na tretjestopenjski študijski program Slovenistične študije, smer Slovenski jezik – Sinhronija. Rezultate raziskovalnega dela je objavil v dveh izvirnih znanstvenih člankih in v dveh prispevkih na znanstvenih konferencah v tujini. 30. 9. 2015 je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Učenje slovenščine kot tujega jezika ob podpori mobilnih naprav s tipnim uporabniškim vmesnikom pod mentorstvom dr. Melite Zemljak Jontes in somentorstvom dr. Marjana Krašne. Kot podiplomski študent je aktivno sodeloval pri organizaciji več znanstvenih konferenc v (so)organizaciji Slavističnega društva Maribor. Doktorska disertacija Dejana Pukšiča je izvirno znanstveno delo v obsegu 242 strani, besedilo je členjeno na osem poglavij, ki združujejo tako teoretični kot empirični del. Z disertacijo so podane smernice za načrtovanje mobilnih učnih gradiv, v primeru učenja slovenščine kot tujega jezika na osnovni stopnji pa je tudi verificirana njihova didaktična vrednost. Naloga prinaša spoznanja o sodobnih pristopih k približevanju učenja slovenščine mladi generaciji, ki obvlada informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, in ji omogoča, da s pomočjo mobilne tehnologije premaga prve zapreke pri učenju jezika. Doktorska disertacija prinaša dragocen pregled izoblikovanja mobilnega učenja od začetnih idej do dobro izdelanih tehnik in metodologij. Dejan Pukšič je pripravljal mobilna učna gradiva in načrtoval njihovo uporabo v praksi kot mobilno učenje več let. S tem delom je olajšal delo drugim razvijalcem mobilnih učnih gradiv, vsebinsko pa je delo pripravljeno na morebitne izboljšave in zastavitev novih ciljev z uporabo že obstoječega ali novega gradiva za različne ravni obvladovanja tujega (v konkretnem primeru slovenskega) jezika. Metodološko temelji raziskava obvladovanja usvojenega znanja slovenskega jezika kot tujega jezika na široko zasnovanem pregledu dosedanjih raziskav uporabe mobilnih aplikacij v poučevanju ter na jezikoslovno podprtem programu izvajanja poučevanja jezika (slovenščine) kot tujega jezika po programu SEJO in po programih jezikovnih tečajev EILC, konkretizirana pa je bila na učbeniškem gradivu A, B, C … 1, 2, 3, gremo (2006) s štirimi ponavljalnimi lekcijami ter z razdelkom za utrjevanje in preizkus pridobljenega znanja. Raziskava je bila izvedena v dveh zaporednih fazah, realiziranih v dveh zaporednih izvedbah tečaja EILC (v septembru 2013 s kontrolno skupino, v januarju 2014 z eksperimentalno skupino). Empirična raziskava je potrdila domneve in vnesla nekatera nova spoznanja. Študentje eksperimentalne skupine so m-učenje z aplikacijo BlaBla™ označili za učinkovito in dosegali boljše rezultate pri merjenih nalogah. M-učenje se v okviru zastavljenih ciljev v doktorski disertaciji potrjuje kot perspektivna oblika poučevanja/učenja tujih jezikov, tudi slovenščine. Njena ključna prednost je, da lahko način učenja ter vsebine prilagajamo in spreminjamo v učenje ravno ob pravem času in učenje na zahtevo, torej kjer koli in kadar koli. Vsekakor je doktorska disertacija Dejana Pukšiča izjemno delo, ki napoveduje smele spremembe tudi v poučevanju in učenju slovenskega jezika (vsaj) kot tujega jezika. Izr. prof. dr. Melita Zemljak Jontes in red. prof. dr. Marjan Krašna
Breda Marušič Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Breda Marušič v svoji disertaciji Dramatizacija sodobnega slovenskega romana, ki je nastala pod mentorstvom izr. prof. dr. Mateje Pezdirc Bartol in somentorstvom red. prof. dr. Alojzije Zupan Sosič in bila z zagovorom uspešno zaključena decembra 2015, raziskuje dramatizacije v smislu transformacije nedramskega besedila v dramsko obliko. Disertacija obsega 362 strani in je vsebinsko smiselno razdeljena v tri dele. Avtorica pojem dramatizacija opredeli v odnosu do sorodnih izrazov, kot so adaptacija, priredba, ugledališčenje kot tudi skozi zgodovinsko perspektivo pojavljanja dramatizacij v slovenskih gledališčih in znotraj- ter zunajliterarnih razlogih zanje. Sledi analiza dvanajstih sodobnih slovenskih romanov, ki so bili uprizorjeni v slovenskih gledališčih med letoma 1971 in 2010. Avtoričine analize prepričljivo prikažejo različne oblike transformacij naratoloških elementov v uprizoritveni tekst in zatem v konkretno uprizoritev, na podlagi katerih v sklepnem delu izdela tipologijo dramatizacij, in sicer dramatizacije – ilustracije, dramatizacije z izrazitejšim avtorskim pristopom ter avtonomni gledališki teksti po sodobnih slovenskih romanih. Celotna raziskava je vpeta v kontekst razvoja slovenske in tudi evropske dramatike in gledališča ter dokazuje avtoričino široko razgledanost po strokovni literaturi ter literarni in gledališki umetnosti. Disertacija je povsem novo, inovativno in samostojno delo, saj je prvo celovito delo s tega področja v slovenskem prostoru, ki vzpostavlja teoretski aparat in metodološki model za analizo dramatizacij, pri čemer presega klasično primerjano metodo in koncept zvestobe ter sledi najnovejšim spoznanjem različnih znanstvenih disciplin in metodološkemu pluralizmu. Raziskava zapolnjuje veliko vrzel tako znotraj literarne vede kot tudi uprizoritvenih študijev. Ker so dramatizacije izjemno priljubljene znotraj sodobnega gledališča, bodo avtoričina spoznanja v veliko pomoč tako študentom kot učiteljem, saj so ugotovitve uporabne tudi v praksi pri analizah konkretnih uprizoritev, disertacija pa je nedvomno tudi temeljno znanstveno delo za strokovnjake s področja literarne vede, gledališke režiserje, dramaturge in ne nazadnje tudi avtorje, ki se ukvarjajo s pisanjem dramatizacij. Izr. prof. dr. Mateja Pezdirc Bartol
Avgust 2016  Vsebina se sme prosto uporabljati v skladu z licenco Creative Commons "Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0 Nedoločena". |
Kongres 2016 >