Predloga za novi častni članici Slavističnega društva Slovenije
Irena Novak Popov  V jedru njenih uspešnih prizadevanj na vseh teh področjih je slovenska literatura, predvsem poezija. Irena Novak Popov je nedvomno ena najbolj občutljivih, pronicljivih in razgledanih bralk in interpretk, ki sistematično bere in reflektira slovensko poezijo, posebno tisto iz druge polovice 20. stoletja do sodobnosti, od intimizma v začetku 50. let prek modernizma in ponovnega navezovanja na tradicijo do raznovrstnosti postmodernih avtorskih poetik zadnjih dveh desetletij. Poezijo obravnava s številnih vidikov – tematskih, oblikovno-pomenskih, prevajalskih, medkulturnih. Kot v recenziji k drugim Novim sprehodom po slovenski poezije zapiše B. A. Novak, sodijo njene raziskave slovenske poezije med »najvišje dosežke naše literarne vede«. Posebno mesto zavzemata še dve tematski jedri njenega preučevanja slovenske poezije: po eni strani je to narečna sodobna poezija, posebno beneškoslovenska, s čimer od l. 2009 dalje prispeva k ohranjanju slovenske jezikovno-kulturne identitete Slovencev v Benečiji, tako da predstavlja pesniške zbirke, ki jih izdaja Kulturno društvo Ivan Trinko v Čedadu; pod drugi pa ima v slovenski literarni zgodovini vidno mesto tridelna Antologija slovenskih pesnic (2004–2007), ki je prvi sistematično urejen in znanstveno interpretiran pregled poezije narodove »pozabljene polovice« od začetkov pojavljanja slovenskih pesnic v 19. stoletju pa vse do danes. Dolgoletno ukvarjanje Irene Novak Popov s poezijo je rezultiralo v številnih znanstvenih referatih in v znanstvenem tisku doma in po svetu ter v dveh monografijah, Sprehodi po slovenski poeziji (2003) in Novi sprehodi po slovenski poeziji (2014). Tretja avtoričina monografija, Izkušnja in pripoved (2008), pa je posvečena pripovedni prozi, s katero se je avtorica ukvarjala posebno v času vodenja slovenističnega znanstvenega simpozija Obdobja 2003 in Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture (2006, 2007) ter urejanja zbornikov s teh prireditev. Pomemben prispevek Irene Novak Popov k širjenju, ohranjanju vedenja in vrednotenju slovenske poezije med mladimi so poglavja o slovenskem pesništvu 20. in 21. stoletja v dveh zvezkih gimnazijskih literarnih antologij Branja 3, 4 (2002, 2010; 2003, 2011). Obenem pa je na številnih predavanjih in seminarjih z novimi temami, avtorji in pristopi seznanjala tudi učitelje potencialnih bralcev Branj. Irena Novak Popov je znana kot motivirajoča predavateljica študentom na domači slovenistiki in na tujih univerzah, kjer je gostovala s posameznimi predavanji ali s semestrskimi cikli, kot npr. na celovški ali dunajski slavistiki. Kot univerzitetna učiteljica je znana še kot zahtevna, a navdihujoča mentorica več kot 100 diplomantom, med katerimi je kar nekaj dobitnikov študentskih Prešernovih nagrad, kakor tudi številnim magistrantom in petim doktorantom. Za nad-povprečno uspešno pedagoško delo je 2013 zasluženo prejela priznanje Štu-dentskega sveta Filozofske fakultete. Prav tako zavzetost je Irena Novak Popov pokazala tudi pri organizacijskih delih. Med l. 1998 in 2000 je bila predstojnica takrat še skupnega Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pri čemer je uspešno obvladovala njegovo raznorodno sestavo ter kompleksne strokovne in človeške odnose njegovih članov. Med l. 2008 in 2010 je bila predsednica Zveze društev Slavistično društvo Slovenije in je uspešno vodila dva strokovno kakovostna tridnevna slovenska slavistična kongresa, v Monoštru in v Ljubljani. Še vedno je dejavna kot članica upravnega odbora društva, in sicer s širokim razgledom in poglabljanjem v vsako temo posebej ureja zbirko monografij Slavistična knjižnica. Tudi kot članica številnih strokovnih žirij za podelitev literarnih nagrad (Prešernove, Jenkove, Veronikine, Pranger idr.) je delovala na sebi lasten način – s strokovno širino, z bralsko občutljivostjo in ubesedovalsko briljanco. Njeno delo že doslej ni bilo neopaženo. Poleg že omenjenega študentskega priznanja je prejela npr. še posebno priznanje za zbiranje slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva, ki ga je podelil Republiški odbor Zveze združenj borcev NOV Slovenije (1987) in veliko priznanje Filozofske fakultete (2006). Zaradi vsestranskega prispevka Irene Novak Popov v slovenistično stroko, od akademske odličnosti do plemenite popularizacije rerum litterarum v tujini in pri nas, s čimer se je izkazala tudi kot ena najvidnejših članic Slavističnega društva Slovenije, je prav, da ji priznanje podelimo tudi njegovi člani in jo imenujemo za svojo častno članico.
Red. prof. dr. Boža Krakar Vogel
Vera Tuta Ban  V še vedno napetih povojnih razmerah na Tržaškem je Tutova ohranjala družinsko narodno zavzetost in idejno pokončnost ter se z vso vnemo posvetila proučevanju in uveljavljanju materinščine v narodno in jezikovno mešanem zamej-skem prostoru. Po maturi na slovenski klasični gimnaziji v Trstu se je najprej vpisala na tržaško Leposlovno fakulteto, nato pa na Fakulteto tujih modernih jezikov v Padovi, kjer je diplomirala iz slovenščine pri prof. Martinu Jevnikarju z diplomsko nalogo Podoba duhovnika v delih Ivana Preglja. Daljši odlomek te raziskave je izšel v Pahorjevi reviji Zaliv leta 1970. To je bilo prvo diplomsko delo v Italiji, napisano v slovenščini, dotlej je bil namreč obvezen italijanski jezik. Že med študijem se je ukvarjala tudi z dialektologijo ter svoja dognanja objavila v Furlanskem zgodovinskem, jezikovnem in etnografskem atlasu. Med petnajstletnim poučevanjem (1970–1986) na slovenskih nižjih srednjih šolah na Tržaškem je bila zelo aktivna, saj je bila ob didaktičnem delu med drugim urednica šolskega glasila Jadro v Nabrežini. Od srede osemdesetih let pa je s svojo večstransko kulturno, raziskovalno ter organizacijsko angažiranostjo uspešno povezovala različna delovna področja. Leta 1985 je bila med pobudniki, ki so vidno oživili tržaško SD. Prav tedaj je društvo, ustanovljeno leta 1971, na njeno pobudo močno razširilo svoje članstvo, hkrati pa tudi območje delovanja še na Gorico in Videm. Bila je kar tri desetletja zelo uspešna tajnica zamejskega SD, ki je tudi po njeni zaslugi postalo eno vidnejših področnih društev SdS. Tutova je bila med soorganizatorji kar treh kongresov SdS: v Portorožu (1989), v Novi Gorici (2007) in v Trstu (2007). V letih 1988–1994 je bila urednica informativnega Biltena SD – društvenega glasila, ki je članom prinašalo poleg obvestil tehtne strokovne članke ipd. Leta 1990 so na pobudo prof. Silva Faturja v Novi Gorici stekli Primorski slovenistični dnevi, ki se od tedaj naprej vrstijo vsako leto v drugem kraju, izmenično pa jih organizirajo SD Koper, SD Nova Gorica in SD Trst-Gorica-Videm. Tudi na tem področju je kot tajnica pripomogla, da so se kulturne, raziskovalne in pedagoške vezi med primorskimi slovenisti na obeh straneh meje močno poglobile. Organizirala je številne simpozije in bila sourednica dveh zbornikov: Pahorjevega zbornika, 1993, ter Trubarjevega zbornika, 2008. Nič manj pomembno ni bilo njeno plodno raziskovalno delo na področju jezikoslovja in didaktike jezika. Vrsto let je npr. sodelovala z deželnim raziskovalnim inštitutom IRRSAE pri sestavljanju novih didaktičnih programov za slovenske osnovne šole. Rezultat tega dela je publikacija Poglavje o besedah: kako gojiti besedotvornost otrok in širiti besedni zaklad (IRRSAE, 1992). Pozornosti vredna je njena raziskava Nekaj o jezikovnih problemih in didaktiki jezika v predšolski dobi v knjigi Ta hiša je naša (Nabrežina, 1989) kot tudi prispevek Metoda igre pri slovarskem delu jezikovne vzgoje v didaktičnem zvezku Šolska ura s SSKJ (Ljubljana, 1994). V letih 1990–2002 je bila dvakrat izvoljena v občinski svet občine Devin-Nabrežina kot odbornica za šolstvo, kulturo in šport; med letoma 1993–1997 pa je bila podžupanja. Od leta 2002 dalje organizira kulturne pobude pri društvu Igo Gruden v Nabrežini. Prof. Vero Tuta Ban odlikujejo strokovne kompetence, pedagoška odličnost, uspešno raziskovalno delo in velike organizacijske sposobnosti. Navedeno utemeljuje predlog, da prof. Vero Tuta Ban imenujemo za častno članico Slavističnega društva Slovenije.
Prof. dr. Marija Pirjevec Paternu
Utemeljitve priznanj Živa Gruden  V tem pogledu je bistven zlasti njen dolgoletni doprinos k zasnovi, ustanovitvi, podržavljenju in vodenju dvojezičnega šolskega središča v Špetru, danes edine uradno priznane izobraževalne ustanove na Videnskem s tudi slovenskim učnim jezikom. Od njene ustanovitve leta 1984 je namreč Živa Gruden vse do svoje poklicne upokojitve leta 2014 zavzeto spremljala, udejanjala in kot ravnateljica tudi vodstveno usmerjala bohotno rast te za opismenjevanje Benečanov v materinščini temeljne šole, ki je iz začetnega zasebnega vrtca s peščico otrok dozorela v današnje tristopenjsko središče s preko 270 uporabniki. Ker je kot odbornica ali članica najrazličnejših slovenskih združenj ob tem vzporedno poživljala življenjski utrip mnogih drugih krajevnih ustanov – od Kulturnega društva Ivan Trinko ali Slovenskega multimedialnega okna do Inštituta za slovensko kulturo ali Glasbene matice –, si je Živa Gruden pridobila med slovenskimi ljudmi v Benečiji, v celotni deželi in matici globoko spoštovanje, nesporen ugled in trajno hvaležnost. To stvarno dokazujejo tudi mnoga prejeta priznanja, med katerimi izstopa medalja za zasluge, ki jo je leta 2016 prevzela iz rok predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. V letu 2018, ko slavi svoj okrogli življenjski jubilej, se doslejšnjim izkazom javne hvaležnosti pridružuje še Zveza društev Slavistično društvo Slovenije, ki poklanja kolegici slovenistki Živi Gruden posebno priznanje za njene neprecenljive peda-goške, jezikovne in kulturne zasluge.
Prof. dr. Miran Košuta
Bruna Balloch  Bruna Balloch se je rodila 3. 6. 1935 v Čedadu, otroštvo je preživela v svojem rojstnem Subidu v občini Ahten, danes pa živi v Povolettu v Furlaniji, vendar še vedno redno in pogosto zahaja v Subid, kjer preživlja poletne mesece ter neumorno zbira in zapisuje nove in nove zgodbe o ljudeh Terskih dolin, njihovem življenju, šegah in navadah, verovanjih in ljubezni. Kot učiteljica si je vse svoje življenje prizadevala, da bi učencem – pretežno iz slovenskih vasi Terskih dolin (Tipana, Plestišča, Prosnid, Viškorša, Karnica, Porčinj) in Ahtna, kjer je učila vse do upokojitve leta 1997 –, vzbudila zanimanje za domačo kulturo, jezik in izročilo. S svojimi učenci je sodelovala na natečaju Moja vas, ki ga je med leti 1974 do leta 2001 prirejal Študijski center Nediža. Veliko njihovih besedil je objavljenih v letni brošurici Vartac. V publikaciji Mlada lipa, ki izhaja kot priloga Trinkovega koledarja, Bruna Balloch že leta v svojem subiškem govoru posreduje bogato ljudsko izročilo svojega kraja. Leta 2010 je Kulturno društvo Ivan Trinko izdalo izbor teh pripovedi v publikaciji z naslovom Mlada lipa in podnaslovom pravəce domah narete, ki jo je Bruna posvetila svoji hčerki Barbari ter “tən učerinjan otrokan an tən nas” (včerajšnjim in današnjim otrokom). Že na pogled privlačna knjiga, ki jo še bogatijo ilustracije priznane beneške umetnice Luise Tomasetig, vključuje petindevetdeset besedil zlasti pripovednega značaja, med temi je več takih z izjemno etnografsko vrednostjo. Posebej velja omeniti pripovedi izrazito lokalnega značaja, saj opisujejo dogodke, junake in verovanja iz teh krajev. Zgodbe predstavljajo pravo krajevno jezikovno dediščino, ki nam je bila prej skorajda popolnoma neznana. Dodana vrednost Bruninega dela je bogata metaforika, ki pripomore k živosti zgodb, saj se te kot na zaslonu rišejo pred bralčevimi očmi … Zdaj je pred nami nova publikacija Brune Balloh. Tokrat gre za zgodbe, ki so bile zbrane po celotnem območju Terskih dolin, od Mužca do Mažerol, od Tera do Prosnida, ter zaradi številčnosti motivov in pripovednih zvrsti predstavljajo pravi bralni užitek. Kar pa je za slovensko jezikoslovje, zlasti dialektologijo, neprecen-ljivega pomena, je to, da nam zgodbe – poleg doživljajskega in estetskega užitka – omogočajo vpogled v glasovne, oblikovne, skladenjske, besedijske in besedilne značilnosti terskega narečja v Subidu. Bruna Balloh potrpežljivo, vestno in predano nadaljuje svoje poslanstvo, za kar smo ji neizmerno hvaležni in ji želimo še veliko ustvarjalnega zanosa.
Doc. dr. Danila Zuljan Kumer
Maria Bidovec  Na Univerzi La Sapienza v Rimu je študirala poljščino, slovenščino in bolgarščino ter leta 1993 diplomirala z nalogo o literarnem ustvarjanju Alojza Rebule. Študij je nadaljevala na isti univerzi in leta 2004 pridobila doktorski naslov z disertacijo, v kateri je preučevala delo Janeza Vajkarda Valvasorja. Hkrati je pridobivala raznovrstne delovne izkušnje s strokovnim delom na italijanski Radioteleviziji RAI kot prevajalka, s pripravljanjem in z objavo novic za mednaro-dne programe RAI, najpogosteje v slovenščini pa tudi v nemščini, ter s prevajanjem strokovnih besedil na Inštitutu za umetnostno zgodovino knjižnice Bibliotheca Hertziana di Roma. Že v tem obdobju je redno objavljala tudi znanstvene prispevke, v akademsko kariero univerzitetnega poučevanja pa se je podala v študijskem letu 2005/2006, ko je prvič izvedla predavanja iz slovenske književnosti na katedri za slavistiko Oddelka za evropske, ameriške in medkulturne študije na Filozofski fakulteti Univerze La Sapienza v Rimu, s čimer je omogočila izvedbo akreditiranega, vendar kadrovsko podhranjenega študijskega programa slovenistike. Uspešno pedagoško delo in akademsko kariero je nadgradila z izvolitvijo v docentski naziv in zaposlitvijo na Univerzi v Vidmu leta 2009. Do leta 2013 je kljub številnim delovnim obveznostim izvajala predavateljsko delo še na slovenistiki v Rimu. Njeni požrtvovalnost in podpora slovenistikam v Italiji sta se znova pokazali, ko se je na slovenistiki Univerze v Neaplju L’Orientale zaradi težke bolezni predčasno upokojila predavateljica Saša Žabjek Scuteri, saj od leta 2015/2016 izvaja predavanja iz slovenskega jezika in književnosti tudi na tej univerzi. Maria Bidovec poučuje študente na dodiplomski in podiplomski stopnji ter je uspešna in priljubljena mentorica pri diplomskih in magistrskih nalogah na univerzah v Vidmu, Rimu in Neaplju, redno sodeluje v ocenjevalnih komisijah, študentom slovenščine je približala številne ugledne slovenske literarne ustvarjalce, ki so gostovali na slovenistikah v Rimu in Vidmu. Raziskovalno se največ posveča slovenski književnosti in recepciji slovenske književnosti v Italiji, saj je objavila več monografskih publikacij in antologij sodob-ne slovenske književnosti, več kot 20 znanstvenih prispevkov ter prevode izbranih del slovenskih avtorjev C. Kosmača, I. Cankarja in drugih, ki jim je vedno dodala tudi študijo. Naj omenimo samo nekatera njena dela: Fiabe e leggende slovene (2007), Sulle orme di un vagabondo – Due racconti (2007), Profilo della letteratura slovena dal 1989 a oggi (2012). Slovenskemu jeziku se je med drugim posvetila z izdajo priročnika v soavtorstvu z Vero Vetrih Verbi sloveni – Slovenski glagoli (2003) ter slovensko-italijanskega in italijansko-slovenskega slovarja Sloveno compatto. Dizionario sloveno-italiano, italiano-sloveno v soavtorstvu s Sanjo Pirc in Luigijem Pulvirentijem (2017). Posebno mesto v njenem raziskovalnem delu ima J. W. Valvasor, saj mu je posvetila izjemno monografijo Johann Weichard von Valvasor (1641-1693) – Protagonist der Wissenschaftsrevolution der Frühen Neuzeit – Leben, Werk und Nachlass (2008), ki jo je pripravila v soavtorstvu z Irmgard Palladino. Zgodovinar Boris Golec je v recenziji v Zgodovinskem časopisu (2009/62; 266–267) zapisal, da gre za »pregledno znanstveno delo o kranjsko-slovenskem polihistorju /…/ Prijeten, berljiv slog daje vtis poljudne monografije, toda knjiga je v resnici opremljena z ustreznim znanstveno-kritičnim aparatom (318 opomb), upoštevaje pri tem izsledke različnih znanosti.« S tem delom, ki je izšlo v nemščini na Dunaju, je evropski javnosti povsem nanovo predstavila eno od osrednjih osebnosti ne samo slovenskega, ampak tudi evropskega razsvetljenstva. Poleg rednega pedagoškega in raziskovalnega dela Maria Bidovec redno predava v tujini ter se s prispevki udeležuje znanstvenih srečanj in mednarodnih konferenc v Italiji, Nemčiji, na Hrvaškem in v Sloveniji, med drugim Simpozija Obdobja. Septembra 2012 je na univerzi v Vidmu skupaj z Robertom Dapitom soorganizirala mednarodno konferenco Večjezičnost in izobraževanje. Izkušnje, rezultati in izzivi v prostoru med Italijo in Slovenijo (Plurilinguismo e Educazione. Esperienze, risultati e sfide nello spazio tra Italia e Slovenia) in souredila zbornik prispevkov. Od leta 2009 je članica Zveze italijanskih slavistov AIS in od leta 2014 aktivna članica Slavističnega društva Slovenije, kar dokazuje tudi njena pripravljenost soorganizirati letošnji Slovenski slavistični kongres na Univerzi v Vidmu. Maria Bidovec ima izrazit in pretanjen občutek prepoznati, v katerem trenutku, na katerem področju in pravzaprav tudi prostorsko »kje« v Italiji jo slovenistika najbolj potrebuje. Svojim visokim strokovnim in etičnim načelom sledi s požrt-vovalnim delom, ki ga zaznamuje širok in interdisciplinarni pristop. Neraziskane teme slovenske književnosti in kulture je odkrila ne samo slovenistom v Italiji in Sloveniji, ampak tudi širši mednarodni strokovni javnosti. Slovenski literarni in kulturni ustvarjalci so postali vidnejši, ker je prepoznala in jim dodala pravo noto širšega pomena. Poleg njenega strokovnega dela je tako izjemnega pomena tudi njen prispevek k mednarodnemu ugledu slovenistike, zato je podelitev priznanja Slavističnega društva Slovenije Marii Bidovec več kot utemeljena.
Dr. Mojca Nidorfer Šiškovič
Roberto Dapit  Roberto Dapit je diplomiral na Fakulteti za tuje jezike in književnost Univerze v Vidmu in leta 1991 magistriral v Parizu na univerzi La Sorbonne z delom Les variétés dialectales de la »Slavia friulana« (Dialektološke različice »Slavie Friulane«). Med letoma 1992 in 2000 je bil lektor za furlanščino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 1997 do 2004 je tudi predaval na Oddelku za prevajanje in tolmačenje Univerze v Trstu – poučeval je prevajanje slovenskega jezika v italijanščino. Poleg tega je bil med letoma 1998 in 2004 zunanji sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani, kjer je med drugim urejal in obdeloval rezijansko gradivo Milka Matičetovega. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 2004 doktoriral z disertacijo Krajevna imena vzhodne Rezije v luči materialnega in duhovnega izročila. Nato se je zaposlil v videmski univerzi in se tam tudi ustalil. Njegovo znanstveno delo je usmerjeno v raziskovanje jezika, narečij in pripove-dne kulture, študij krajevnih in osebnih imen in avdiovizualno dokumentiranje kulturne dediščine v Beneški Sloveniji in jugovzhodni Evropi. Tudi na področju pedagogike je s svojim delom oral ledino, napisal je prvo berilo v rezijanščini Po näs. Primo libro di lettura in resiano (1998) ter učbenike in berila za študente. Med njegova najpomembnejša dela se uvrščajo knjige kot so: La Slavia Friulana. Lingue e culture. Resia, Torre, Natisone, Bibliografia regionata/Beneška Slovenija. Jezik in kultura. Rezija, Ter, Nadiža. Kritična bibliografija (1995). Aspetti di cultura resiana nei nomi di luogo: 1. Area di Solbica/Stolvizza e Korïto/Coritis (1995); 2. Area di Osoanë/Oseacco e Učja/Uccea (1998); 3. Area di Bila/San Giorgio, Njïva/Gniva e Ravanca/Prato (2008). Cognomi e nomi di famiglia dell' alta val Torre (2001 – študija o priimkih in hišnih imenih občine Bardo/Lusevera v zgornji Terski dolini).
Je urednik knjig in zbornikov, med njimi knjige Le collezioni uniscono/Zbirke povezujejo (2015) in avtor mnogih člankov objavljenih v uglednih revijah doma in po svetu. Med drugim je pisal o zagovarjanju, maskah, turcizmih, ustnem izročilu, furlanščini in slovenščini, predvsem pa se je posvetil slovenskim narečjem in kulturi Beneške Slovenije. Njegovo delo predstavlja z vsebinskega in metodološkega vidika dragocen prispevek k slovenski dialektologiji ter k večdisciplinarnemu, večetničnemu, večjezikovnemu in večkulturnemu raziskovalnemu pristopu. Na Slovenijo in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU ga še vedno veže urejanje revije Studia mythologica Slavica in souredništvo zbirke Zakladnica slovenskih pripovedi, v okviru katere je doslej izšlo 14 knjig slovenskega pripove-dnega izročila, namenjenih tako odraslim kot otrokom, priporočene pa so tudi kot berilo otrokom v šolah. Med drugim je član Znanstvenega sveta Mednarodnega centra za večjezičnost (Centro Internazionale sul Plurilinguismo) pri Univerzi v Vidmu in prejemnik zlatega znaka ZRC – ZRC SAZU za leto 2004.
Dr. Monika Kropej Telban Ksenija Majovski  V šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja je za pripravo bibliografije Slovencev v Italiji skrbel Marjan Pertot in jo objavljal v letnem zborniku Jadranski koledar. Njegovo delo so nadaljevale knjižničarke Neda Cijak, Magda Pavlič Maver in Ksenija Majovski, ki so se odločile tudi za posodobitev kriterijev popisa. Prva tako zasnovana Bibliografija Slovencev v Italiji 1981-1983 (z dodatki za za leto 1980) je izšla v letnem zborniku Jadranski koledar 1984 in je od takrat izhajala neprekinjeno do leta 2012 (zadnjič za leto 2010). Od leta 2013 bibliografijo, ki jo pripravlja Ksenija Majovski, objavlja Koledar Goriške Mohorjeve družbe. Bibliografija, ki temelji na kriterijih Slovenske bibliografije, upošteva monografske in serijske publikacije, katerih avtor je Slovenec iz Italije (ne glede na državo, v kateri je enota izšla), ki jih je založila slovenska založba v Italiji ali pa obravnavajo Slovence ali Slovenijo in so prav tako izšle v Italiji. Vsebuje popise serijskih publikacij, ki izhajajo vsaj enkrat na leto, med monografije so vključeni tudi stenski koledarji, ki imajo tudi nekaj tiskanega besedila, kartografsko gradivo in glasbeni tiski, ki spadajo sicer med neknjižno gradivo. Vsebuje tudi separatne odtise in gradivo, ki je bilo razmnoženo kot tipkopis oz. računalniški izpis (npr. gledališki teksti iger, ki so bili uprizorjeni v Slovenskem stalnem gledališču ali v ljubiteljskem narečnem Beneškem gledališču itd.). Vstop Narodne in študijske knjižnice v Trstu v slovenski vzajemni knjižnični katalog COBISS leta 1997 je zelo olajšal tudi pripravo bibliografije, ki nastaja na podlagi zapisov, katerih kreatorica je cenjena kolegica, v lokalni bazi oz. na osnovi gradiva, ki ga knjižnica hrani in posreduje svojim uporabnikom. Poleg zgoraj omenjenega obsežnega in za slovensko bibliografijo zelo pomembnega prispevka o slovenski ustvarjalnosti v Italiji od leta 2000 v Trinkovem zborniku objavlja tudi Slovensko bibliografijo Videnske pokrajine. Poudariti je treba, da veliko publikacij, ki izidejo na Tržaškem, in so posvečene pomembnim dogodkom, osebnostim ali literarnim ustvarjalkam v Italiji, vsebuje tudi njene prispevke: tako strokovne članke o knjižnicah in knjižničarski dejavnosti na Tržaškem in širše kot tudi obsežne bibliografije, povezane s temo monografije ali zbornika. Poleg zavezanosti, da javnosti v obliki skrbno pripravljenih bibliografij v koledarjih in zbornikih poroča o navzočnosti slovenskega jezika, književnosti in kulture na Tržaškem in v Beneški Sloveniji, aktivno deluje tudi v Društvu bibliotekarjev Primorske in Notranjske. Bibliotekarsko delo Ksenije Majovski, prežeto s slovenističnim duhom, je rodilo veliko sadov. Za preglede bibliografij slovenske ustvarjalnosti v Italiji smo ji hvaležni tako bibliotekarji v Sloveniji, saj prva poskrbi za bibliografske zapise v COBISS-u, prav tako tudi slovenisti za pregledno paleto jezikovnega in literarnega ustvarjanja na slovenski zahodni meji. Za dolgoletno vodenje in objavljanje bibliografij o slovenski ustvarjalnosti v slovenskem zamejstvu in vzpodbudo za nadaljevanje tega pomembnega poslanstva ji Slavistično društvo Slovenije poklanja svoje stanovsko priznanje. Anka Sollner Perdih September 2018  Vsebina se sme prosto uporabljati v skladu z licenco Creative Commons "Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0 Nedoločena". |
Kongres 2018 >