IZ VSEBINE ZBORNIKA

            Andreja Žele: Uvodnik

 Po nekaj letih smo spet dočakali daljše stanovsko druženje, tudi zato, ker nam je uspelo združiti organizatorske moči z našimi zamejskimi kolegi z Univerze v Vidmu. Letošnji tridnevni kongres v Vidmu je predstavil in tudi analiziral zamejske razmere pri razvijanju in učenju slovenskega jezika in literature, začenši z načini in oblikami ohranjanja slovenskega ustnega izročila med ljudmi, do uporabe slovenskega jezika in narečij v medijih in vse do poučevanja slovenskega jezika v zamejskih šolah in na italijanskih univerzah. Dovolj jasno se izrisuje tudi trenutni položaj slovenistik med slavistikami v različnih delih Italije. Ob zamejski literaturi sta v osredju še dve jubilejni temi, ki sta povezani z zahodnim slovenskim zamejstvom: prva svetovna vojna in Ivan Cankar. Tridnevni dogodek je sklenila celodnevna ekskurzija v Rezijo in Benečijo (Beneško Slovenijo).

Zamejska literatura nas na poseben način sooča z lastnim kulturnim prostorom, nekako bolj nevsiljivo povezuje nacionalno kulturno izročilo s sodobnostjo. Nastavlja nam ogledalo, da se je lažje in zlasti lagodnejše utopiti v neprepoznavnosti evropske civilizacije kot pa raziskovati zgodovinske in kulturne lastnosti in posebnosti lastnega naroda, jih skušati razumeti in jim slediti v smislu lastne identifikacije in prepoznavnosti; naj torej »bogastvo različnosti« ne ostaja zgolj modna floskula združene Evrope. Vsekakor zamejska literatura sodi v opus besedil, ki problemsko in razmišljujoče nagovarjajo šolajočo mladino. Že po dosedanjih izkušnjah vemo, da repertoar šolskega leposlovnega čtiva ne bo nikoli optimalen, vedno pa mora biti tak, da sproža razmišljanja, odpira nova vprašanja in s tem do neke mere prispeva tudi k reševanju aktualnih problemov. Osnova vsega pa je spodbujanje in razvijanje bralnih zmožnosti na vseh stopnjah človekovega delovanja – to si je razvita družba enostavno dolžna zagotoviti. Kako torej v nadaljevanju čim bolj osmišljati skoraj šestdeset let staro Bralno značko in več kot štirideset let staro Cankarjevo tekmovanje? To zagotovo ne more ostajati samo stanovsko vprašanje ali problem, saj vendar gre za razvijanje rabe lastnega nacionalnega jezika in kulture. In če parafraziram Cankarjevo stališče: vsaj v izhodišču si svojo ceno postavljamo sami. In svojevrstna ironija je, da si obe zgoraj imenovani literarni gibanji, ki imata v slovenskih šolah častitljivo tradicijo, danes prav po cankarjansko utirata možnosti za nemoteno nadaljnje delovanje. In naj spomnimo in opomnimo: to ne morejo biti zgolj stanovski projekti, to so nacionalni in s tem državni projekti.

Učitelji slovenskega jezika za mejo bi torej morali imeti trden zgled in zlasti oporo v matici; in spet: za tovrstno oporo ne more stati samo ena ustanova ali center; tovrstna opora mora biti ena od prednostnih nalog naših ministrstev, zlasti ministrstva za izobraževanje in kulturnega ministrstva.

Če povzamem po prispevkih zamejskih kolegov, je predpogoj za uspešno učenje v slovenskem jeziku dovoljšno poznavanje družbeno-političnih in kulturnih razmer za mejo, ustrezna motivacija pa seveda mora biti na obeh straneh. Pri tem stalno iščemo skupne povezovalne točke. In slovstvena folklora je zagotovo široko področje brez državnih meja, ki družbeno-zgodovinsko in jezikovno povezuje ljudi. Raziskovanje slovenske in evropske literarne dediščine in slovstvenega izročila (pravljic, povedk, bajk, balad itd.) je lahko vitalno področje trajnejšega sodelovanja.

Trajno nas povezujejo tudi ustvarjalne osebnosti, ne glede na področje delovanja, povezujejo nas tudi skupni družbeno odločilni dogodki – v tem kontekstu ne moremo mimo obletnic prve svetovne vojne in Cankarjeve obletnice. Naključje ali ne, tudi Cankarjevo življenje je prepleteno s prvo svetovno vojno in še posebno z zahodnim zamejskim prostorom. To povezanost z zamejskim prostorom je Cankar po Tavčarju izrazil z znamenito metaforo: »Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča!« To se je zgodilo v času, ko se je že počasi iztekala prva svetovna vojna, ki jo je Cankar med drugim označil tudi za možno katarzo v smislu, da se iz katastrofe lahko rodita upanje in bolj pozitivno delovanje. In naj zveni še tako absurdno: gorje, stiska in splošno húdo ljudi povezuje. V prispevkih so predstavljeni tako pojav in dojemanje prve svetovne vojne v slovanski literaturi kot pomen Cankarja v tem delu zamejskega prostora. Torej, ne glede na politično razdelitev ta zamejski prostor še vedno povezujejo zlasti ljudje in jezik.

Vsi vemo, da je za obstoj slovenskega jezika bistveno ohranjanje narečnih govoric in seveda, če se le dá, tudi uzaveščanje narečja kot jezikovnega sistema. Na obeh straneh meje imamo strokovnjake – jezikoslovce, ki poznajo ustroj teh narečij in posledično narečnih govorov. V času, ko se Evropa povezuje, je še toliko bolj pomembno, da se poudarijo posebnosti ljudi in pokrajin, ki so zgodovinsko, kulturno in jezikovno povezani.

Ni vsako leto priložnost, da se organizacijsko čezmejno povežemo – tokrat nam je, zahvaljujoč pripravljenosti videmskih kolegov, uspelo in zato upajmo, da bodo tovrstna stanovska srečanja krepila zavest o nujnosti sodelovanja in samozavest v rabi slovenščine na obeh straneh meje.

 Red. prof. dr. Andreja Žele,

                Plenarna predavanja

                Giorgio Cadorini: Il furlan: storie, societât e la part dai Slovens

Il contribût al presente i caratars plui tipics de lenghe furlane e la sô posizion inte classificazion des lenghis romanichis. Al pant il procès di formazion dal furlan e al scrutine la part dai basavons dai Slovens di vuê intal mosaic lenghistic dal Friûl inte Ete di Mieç, cun cualchi etimologjie di imprestits slovens intal furlan e al incontrari. Al è atent ancje a la part dai Langobarts e al propon di identificâ il duche di Cividât «Lupus» cul princip dai Slâfs Carantans «Wallucus». Si siere cuntune presentazion dai imprescj di fonde par cognossi la lenghe furlane.

Furlanski jezik: zgodovina, družba in prispevek Slovencev. V prispevku so prikazani najpomembnejše značilnosti furlanskega jezika in njegov položaj znotraj klasifikacije romanskih jezikov. Predstavljena sta proces oblikovanja furlanščine in vloga prednikov današnjih Slovencev v jezikovnem mozaiku srednjeveške Furlanije, pri čemer so podane nekatere etimološke razlage slovenskih izposojenk v furlanščino in furlanskih izposojenk v slovenščino. Upoštevana je tudi vloga Langobardov; podana je hipoteza, da je bil čedajski knez Lupus dejansko karantanski knez Valuk (Wallucus). V zaključnem delu so predstavljeni še osnovni jezikovni priročniki za učenje furlanskega jezika.

            Roberto Dapit: La condizione della tradizione orale slovena nella provincia di Udine

Con questo contributo intendo focalizzare lo sguardo sullo stato di conservazione e valorizzazione della tradizione orale slovena nella provincia di Udine e trattare le questioni essenziali emerse da osservazioni sul campo dirette e da studi realizzati negli ultimi decenni. In questa prospettiva appaiono fondamentali i processi di trasformazione del patrimonio orale, dei narratori, dei mezzi e dei contesti di diffusione nonché le istituzioni coinvolte.

Stanje slovenskega ustnega izročila v Videmski pokrajini. V članku je predstavljeno stanje ohranjenosti in ovrednotenje slovenskega ustnega izročila v Videmski pokrajini. Izpostavljena so nekatera problematična vprašanja, ki temeljijo na raziskovalčevih ugotovitvah v okviru terenskih raziskav in njegovega znanst-venega preučevanja tematike v preteklih desetletjih. V tem kontekstu se zdijo bistveni procesi spreminjanja ustnega izročila in njegovih pripovedovalcev ter načinov in kontekstov njegove prisotnosti kot tudi pomen vpletenih institucij.

            Marija Bidovec: Pouk slovenskega jezika in književnosti na italijanskih univerzah

Prispevek podaja deskriptivni pregled obstoječega stanja slovenistike na italijanskih univerzah, z večjim poudarkom na specifičnosti tukajšnjega visokošolskega sistema in ob kratki predstavitvi pouka slovenščine na vseh petih italijanskih vseučiliščih, kjer je slovenski jezik (in književnost) samostojen predmet.

            Han Steenwijk: Alcune particolarità del resiano ufficiale

L’autore esegue un’analisi del resiano ufficiale seguendone lo sviluppo dal 2009 fino ad oggi. In particolare viene esaminata una raccolta di testi pubblicati sul sito ufficiale del Comune di Resia, sotto l’aspetto della fonologia, della morfologia e del lessico. Mentre si nota un avvicinamento al resiano standard sotto il primo aspetto, sugli altri due livelli di analisi esiste un chiaro divario. Le differenze sono in parte naturali, dovute alla tematica dei testi e alla parlata dell’autore, e in parte sono state introdotte artificialmente.

Nekatere posebnosti uradne rezijanščine. V prispevku so analizirane jezikovne spremembe v uradni rezijanščini od leta 2009 do danes. Gradivski korpus rezijanskih besedil, objavljenih na uradni strani Občine Rezija, je preučen z glasoslovnega, oblikoslovnega in besedoslovnega stališča. Medtem ko je na glasovni ravni opaziti približevanje uradne rezijanščine standardni rezijanščini, se oblikovna ravnina in besedje od nje zelo oddaljujeta. Oddaljevanje je delno pogojeno z vsebino besedil in avtorjevim narečnim krajevnim govorom, delno pa so bile razlike uvedene umetno.

            Natka Badurina: U spomen na profesoricu Fedoru Ferluga Petronio (1946–2018)

            Slovenski jezik v Videmski pokrajini 

           Nataša Gliha Komac: Slovenski jezik v Kanalski dolini   

Položaj slovenske jezikovne skupnosti v Kanalski dolini so pomembno zaznamovale zgodovinske in politične okoliščine pa tudi njen geografski položaj. Prispevek prinaša strnjen vpogled v aktualni položaj slovenske jezikovne skupnosti v jezikovno mešanem okolju, kjer že stoletja sobivajo različne jezikovne skupnosti, pri čemer je posebej izpostavljena problematika ohranjanja slovenskega jezika in njegova prisotnost v javnem življenju.          

            Matej Šekli: Slovenski jezik v Reziji

Prispevek podaja stanje slovenskega jezika v Reziji, in sicer z narečjeslovnega in sociolingvističnega vidika. V narečjeslovnem delu so opisane glavne značilnosti tamkajšnjega rezijanskega narečja slovenščine, predvsem v razmerju do osrednjeslovenskih narečij in slovenskega knjižnega jezika. V sociolingvističnem delu so prikazani sociolingvistično stanje slovenščine v Reziji, nastajanje pisne rezijanščine in položaji njene javne rabe.

               Janoš Ježovnik: Slovenski jezik v Terskih dolinah

Prispevek podaja strnjen pregled terskega narečja slovenskega jezika, ki se govori v Beneški Sloveniji v Republiki Italiji, preko zemljepisno-zgodovinskega in osnovnega sociolingvističnega orisa ter jezikoslovnega opisa glavnih značilnosti.

              Danila Zuljan Kumar: Slovenski jezik v Nadiških dolinah

Prispevek se osredotoča na Nadiške doline Beneške Slovenije. Uvodoma je podan kratek geografski in nekoliko obširnejši zgodovinski pregled območja, v nadaljevanju pa osnovni oris nadiškega narečja slovenskega jezika po posameznih jezikovnih ravninah ter družbenega življenja slovenske skupnosti v tem delu Beneške Slovenije. V sklepu so podane nekatere ugotovitve glede stanja slovenščine s stališča sociolingvistike ter obeti za prihodnost tu živečih Slovencev. 

Slovenski jezik v šolah v Furlaniji - Julijski krajini       

Norina Bogatec: Kdo v Italiji obiskuje vrtce in šole v slovenskem jeziku

V prispevku avtorica analizira jezikovne značilnosti otrok, vpisanih v vrtce in šole s slovenskim učnim jezikom v tržaški in goriški pokrajini ter v večstopenjsko šolo z dvojezičnim poukom v Špetru. Posebna pozornost je namenjena jezikovni izpostavljenosti učencev in dijakov med različnimi obšolskimi dejavnostmi. Prikazani rezultati izhajajo iz zadnjih raziskav o populaciji, ki obiskuje obravnavane vrtce in šole.

Ester Derganc: Zgodnje poučevanje slovenščine kot drugega/tujega jezika

Predšolski otroci usvajajo tuje oziroma druge jezike z lahkoto, vendar zgodnje poučevanje drugega/tujega jezika v predšolskem obdobju zahteva posebej izdelane metode in pristope poučevanja. Gibanje in gibalne dejavnosti glasbene dejavnosti, igra ter učinkovito in spodbudno učno okolje omogočajo otrokom usvajanje jezika na naraven in spontan način.

Biserka Cesar: Učim se govoriti, pisati in brati po slovensko: pouk slovenskega jezika v osnovni šoli

Šolska populacija se skozi čas spreminja: vse več je neslovenskih otrok, ki se prvič srečajo s slovenščino šele ob vstopu v osnovno šolo. Ti učenci potrebujejo veliko spodbude in dodatnega dela, da bodo v znanju jezika dohiteli svoje vrstnike. Seveda to zahteva od učitelja veliko prilagajanja in iskanja rešitev, kako ustreči vsem potre-bam svojih učencev: popolne začetnike naučiti osnove slovenskega jezika, obenem pa ponuditi dovolj spodbud otrokom, ki slovenski jezik že obvladajo.

Vesna Jagodic: Poučevanje slovenščine na Državni večstopenjski šoli s slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom v Špetru

V okolju, kot je naše beneško, je šola bistvenega pomena za utrjevanje narodne zavesti naših otrok in pripadnosti določenemu teritoriju. Posebno pomembni pa so tudi družina, okolje, v katerem mladina preživlja svoj čas, društva in druge ustanove, pa tudi odnos večinske skupnosti do manjšine.

Antonio Banchig: Slovenščine ni, lahko pa bi bila

Slovenci v videmski pokrajini so še danes najšibkejši del slovenske skupnosti v Italiji. V Nediških in Terskih dolinah ter v Reziji so še vedno vidne posledice dolgoletne italijanske asimilacije, kar prihaja najbolj do izraza pri tem, kako tu doživljajo narodno in jezikovno identiteto. Še danes je namreč v teh krajih prav nasprotovanje slovenstvu (vključno z neznanstvenimi teorijami, po katerih naj bi bila rezijanščina in tersko narečje samostojna jezika slovanskega izvora, ki nimata nič skupnega s slovenščino), ki zaznamuje del prebivalstva in del političnih organizacij, glavni razlog, ki preprečuje sistemsko učenje knjižne slovenščine v šolah. S tega vidika je v Kanalski dolini nekoliko drugače, saj so imeli na tem območju Slovenci drugačno zgodovino, ki je bolj podobna tisti Slovencev z Goriškega in Tržaškega. Kljub temu da se krajevno prebivalstvo, civilna družba in javni upravitelji že dolgo strinjajo, da je treba v šolah poučevati slovenščino, in se zavzemajo za večjezični pouk, pa to vprašanje še vedno ni sistemsko rešeno. V prejšnjem šolskem letu (2017/2018) pa so tu uspešno izvedli projekt večjezičnega pouka, v okviru katerega so tudi slovenščino poučevali po modelu CLIL.

Tadej Pahor: Stanje slovenskega jezika na slovenskih zamejskih šolah

Za slovensko govorečo manjšino v Italiji je bistvenega pomena dvojezičnost govorcev in preplet slovenskega in italijanskega jezika v vsakdanjem govoru med odraslimi govorci, v še večji meri pa med otroki, najstniki in dijaki oz. študenti. Na geografsko omejenem območju Furlanije - Julijske krajine slovenščina ne predstavlja le praktičnosporazumevalne vloge v zamejski skupnosti, ampak ima tudi status slovenske narodne zavesti, ki vzpostavlja stik s Slovenijo. Odločilno vlogo imajo slovenske javne ustanove, to so osnovne, srednje in višje srednje šole, glasbene šole, športna društva, kot npr. na Goriškem Dom, Olimpija, Soča, številni časopisi, kot Primorski dnevnik, Novi glas, in najrazličnejša kulturna društva, ki s svojim bogatim delovanjem vključujejo veliko število populacije.

Pouk slovenskega jezika in književnosti na italijanskih univerzah

Lara Pižent: Med Baltikom in Furlanijo: primerjava dveh didaktičnih pristopov pri posredovanju slovenskega jezika in kulture

V referatu so predstavljene razlike in podobnosti pri poučevanju slovenščine na dveh univerzah (Vilna in Videm). Primerjava se dotika maternega jezika študentov, homogenosti oz. heterogenosti skupin, študijskih programov, časovnega razpona poučevanja na obeh univerzah (devet let na vilenski in dobro leto na videmski uni-verzi) ter učbenikov in priročnikov, ki sem jih uporabljala za poučevanje. Na kratko je predstavljena tudi organizacija kulturnih projektov na vilenski univerzi.

Rada Lečič: Pisanje učbenikov slovenščine za Italijane

V prispevku opišem svoj učbenik v dveh delih Slovenščina od A do Ž. Ker je namenjen Italijanom, sem ga skušala prilagoditi njim: vsa besedila so opremljena z naglasnimi znamenji in prevedena v italijanščino. V teoretičnem delu sem sproti opozarjala na razlike, ki so med slovenščino in italijanščino. Na koncu obeh učbenikov je slovensko-italijanski slovar, v 2. delu pa tudi slovar nedovršnih in dovršnih glagolov.

Karin Marc Bratina: Slovenščina na študiju prevajanja in tolmačenja v Trstu

V prispevku bomo osvetlili zgodovino študija slovenščine na šoli za moderne jezike Univerze v Trstu. Opozorili bomo na pomembnejše dogodke, ki so zaznamovali fakulteto, v okviru teh pa bomo poudarili zlasti mejnike, ki so pomembni za študij slovenščine na današnji Sekciji za jezikoslovne študije Oddelka za pravne in jezikoslovne študije, tolmačenje in prevajanje Univerze v Trstu (SSLMIT IUSLIT UNITS). Podrobneje bomo predstavili tudi metode poučevanja in druge aktivnosti, ki se jih udeležujejo študenti v zadnjem obdobju.

Polona Liberšar: Študij slovenskega jezika in književnosti na Univerzi v Padovi

Na Univerzi v Padovi je bila leta 1920 ustanovljena prva Katedra za slovansko jezikoslovje v Italiji, kar je precej let kasneje sprožilo tudi ustanovitev Katedre za slovenski jezik in književnost, katere prvi nosilec je bil prof. Martin Jevnikar, ki si je že od leta 1972 prizadeval tudi za obstoj slovenistike v Vidmu. Slovenski jezik in književnost je na Univerzi v Padovi moč študirati že več kot petdeset let.

Sanja Pirc: Percepcija slovenskega jezika in kulture na Univerzi La Sapienza v Rimu

Leta 1303 v Rimu ustanovljena La Sapienza je kot ena najstarejših univerz na svetu ves čas pomembno prispevala k oblikovanju italijanske družbe. Večkrat neposredno vpletena v ključne dogodke, ki so zaznamovali gospodarski, kulturni ter družbeno-politični razvoj Italije, je s sedmimi Nobelovimi nagrajenci iz svojih vrst pomembno doprinesla tudi k svetovni znanosti. Ob svoji veličini se dandanes ponaša tudi z velikostjo, saj velja s 115.000 študenti, 11 fakultetami in več kot 300 različnimi študijskimi smermi za eno največjih evropskih univerz. Pod njenim okriljem je mogoče študirati skoraj 40 tujih jezikov, od  l. 1971 na Katedri za slovenski jezik in književnost tudi našega.

Karin Radovič: Marija Franca in njene Šavrinske zgodbe

Ta prispevek je nastal kot interpretacija. Delno je vsebovan v moji magistrski nalogi, ki je bila posvečena prevodu v italijanščino ter komentarju Šavrinskih zgodb (1990) ljudske pisateljice in Šavrinke Marije Franca. V prispevku je predstavljenih nekaj odlomkov iz poglavja z naslovom Verovanja, šege in zdravilstvo, v katerem sem gračiška verovanja primerjala z izročilom širšega slovenskega prostora. V nadaljevanju sledi predstavitev moje »pranone« Marije Franca in njenih Šavrinskih zgodb.

Sara Tracogna: Esperimenti di mediazione linguistica e culturale: cosa può dire Kakorkoli al di fuori del contesto lubianese?

Kakorkoli desta grande interesse sia dal punto di vista letterario che da quello linguistico. Il romanzo sviluppa attraverso le voci di due giovani alcune tematiche di grande attualità, strettamente connesse alla città di Lubiana come l’immigrazione dalle ex Repubbliche Jugoslave, l’integrazione e i vari modi di percepire tali fenomeni. A ciò si lega un quadro linguistico molto articolato, che contribuisce a rendere l’opera davvero viva e che costituisce una stimolante sfida traduttiva.

Poskus jezikovnega in kulturnega posredovanja: Kaj lahko roman Kakorkoli pove izven ljubljanskega konteksta? Roman Kakorkoli je zelo zanimiv tako z literarnega kot jezikovnega vidika. Skozi pripoved dveh mladih ljudi predstavi nekatere aktualne teme v Ljubljani, in sicer priseljevanje iz republik nekdanje Jugo-slavije, integracija priseljencev ter različni načini njunega dojemanja. Sem spada tudi natančno izdelana jezikovna podoba literarnega dela, ki prispeva k njegovi živosti in je hkrati velik prevalski izziv.

Sara Basaldella: L'esperienza di traduzione di una parte di uno dei più grandi inni alla figura materna, il romanzo Na klancu di Ivan Cankar

L’approccio alla traduzione italiana del romanzo Na klancu di Ivan Cankar, dal punto di vista di un italiano madrelingua che si affaccia per la prima volta al mondo linguistico sloveno. Con questo intervento voglio raccontare la mia personale esperienza riguardante la lettura del romanzo sloveno in lingua originale e delle difficoltà riscontrate nella trasposizione di parte dell’opera in italiano, durante il lavoro svolto per la stesura della mia tesi triennale.

Izkušnje pri prevajanju delov ene največjih himen podobi matere, romana Na klancu Ivana Cankarja. Prikazan je pristop k prevajanju romana Na klancu Ivana Cankarja v italijanščino s stališča rojene govorke slednje, ki se tako prvič približa slovenskemu jeziku. V prispevku bi želela spregovoriti o svoji osebni izkušnji branja slovenskega literarnega dela v izvirnem jeziku in o težavah pri prevajanju njegovih delov v italijanščino v okviru pisanja svoje diplomske naloge bolonjskega študija prve stopnje.

Luigi Pulvirenti: Tri mesta, dva jezika, eno srce: življenjska in poklicna pot Rimljana, udomačenega na Slovenskem

Nisem prepričan, kdaj sem prvič slišal za Slovenijo. Verjetno kdaj okrog devetega ali desetega leta, ko sta se v skoraj obmejni Tržič/Monfalcone zaradi službe preselila moja teta in moj stric. Moja pot se je prekrižala s Slovenijo čisto po naključju. Takrat sem še hodil v šolo, in sem svoje furlanske sorodnike vsako poletje redno obiskal. Geografska bližina in moje osebno zanimanje za jezike sta porajali interes za vzhodno sosedno državo. Ob čezmejnih izletih, učenju slovenščine (ki sem se mu lotil kot samouk), ter nekaj Slovencih, ki sem jih takrat spoznaval, sem deželo, njene prebilvalce, njeno kulturo, njen jezik vzljubil in vse bolj cenil.

Slovensko ustno izročilo v Videmski pokrajini

Monika Kropej Telban: Matičetovi zapisi terskih pripovedi. Prispevek k ohranjanju terske nesnovne dediščine

Članek se osredotoča na Matičetovo Slovensko folklorno gradivo iz Tera, zbrano v letu 1940, ki predstavlja pomemben dokument slovstvene folklore svojega časa. Rokopis hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Gradivo bo analizirano predvsem z vidika ohranjanja terske nesnovne kulturne dediščine, njegove etnološke in estetske vrednosti; prav tako pa tudi z vidika njegove umestitve v izobraževalni sistem predvsem z vključevanjem vsaj nekaterih od teh pripovedi v lokalni učni program. Pregledani in predstavljeni bodo tudi Matičetovi terenski zvezki s terskim gradivom, ki jih hranita ISN ZRC SAZU in NUK v Ljubljani. 

Barbara Ivančič Kutin: Zagovori v terenskih zapisih iz Benečije

V prispevku so zagovori najprej predstavljeni kot žanr iz skupine folklornih obrazcev, njihova funkcija, zgradba in druge značilnosti ter kratek pregled raziskovalcev, ki so se ukvarjali s to folklorno snovjo. V drugem delu sledi nekaj primerov gradiva iz Benečije, in sicer iz objav, terenskih zapisov, ki so bili najdeni v arhivu, in nekaj enot gradiva, ki ga je v zadnjih letih v Benečiji dokumentirala avtorica prispevka. Pri tem je bolj kot k besedilom zagovorov pozornost usmerjena h kontekstu (situacija rabe zagovora) in teksture (način izvedbe zagovora). 

Milena Mileva Blažić, Alenka Žbogar: Pravljice v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu od vrtca do srednje šole

 Izhodišče za raziskavo je teza, da je slovensko in svetovno ljudsko slovstvo in umetno literarno izročilo, ki se z njim meddisciplinarno povezuje, v slovenskem predšolskem sistemu ter v osnovni šoli po vsej vertikali skromno zastopano. Zdi se, da se kljub globalizirani družbi, v kateri živimo, očitno ne zavedamo pomena in vloge teh besedil za medkulturni, intra- in interkulturni dialog, krepitev kulturne zavesti in kultur-nega kapitala, temelja individualne, nacionalne in globalne identitete.

Slovanski jeziki in književnosti na Univerzi v Vidmu

Giorgio Ziffer: Per l'origine di sloveno »velika noč«

L’autore propone una nuova etimologia per il termine sloveno ‘Velika noč’, diffuso anche in altre lingue slave, collegandolo alla tradizione liturgica della Chiesa aquileiese.

O izvoru slovenskega poimenovanja velika noč. V prispevku je predlagana nova etimološka razlaga slovenskega poimenovanja velika noč, katerega vzporednice se pojavljajo tudi v drugih slovanskih jezikih, in sicer je poimenovanje povezano z bogoslužno obredno tradicijo oglejske cerkve.

Anna Maria Perissutti: Josef Váchal: Un pittore al fronte

Questo articolo ricorda la figura del grande artista ceco Josef Váchal, che combatté nelle file dell’esercito austro-ungarico tra il 1917 e il 1918, in prima linea, sul fronte isontino. Il contributo presenta la traduzione italiana di due brani, tratti dal libro di memorie Malíř na Frontě (1929), in cui l’artista descrive le circostanze della genesi di alcune sue opere pittoriche dipinte nel paesino di Soča, nei pressi di Bovec, durante la sua permanenza al fronte. Le memorie di Váchal vengono poi messe a confronto con i risultati della ricognizione realizzata da un gruppo di storici dell’arte cechi nel 1998.

Josef Váchal: Slikar na fronti. V prispevku je predstavljen veliki češki slikar Josef Váchal, ki se je med leti 1917 in 1918 na soški fronti bojeval v prvih vrstah avstro-ogrske vojske. Prikazan je prevod dveh odlomkov iz njegove knjige spominov Slikar na fronti (Malíř na Frontě) iz leta 1929, v kateri umetnik opisuje okoliščine nastanka nekaterih svojih slikarskih del, nastalih v času bivanja na fronti v vasi Soča pri Bovcu. Nadalje so dejstva iz Váchalovih spominov primerjana z izsledki raziskave skupine čeških umetnostnih zgodovinarjev iz leta 1998.

Prva svetovna vojna v slovanskih književnostih

Namita Subiotto: Odmev prve svetovne vojne v romanu Pirnica Petreta M. Andreevskega

V prvi svetovni vojni je ozemlje Makedonije sekala solunska (poimenovana tudi makedonska) fronta, kjer so med letoma 1916 in 1918 potekali hudi boji. Ta del makedonske zgodovine sicer ni glasno odmeval v literarnih delih, je pa tematiziran v romanu Pirnica (Пиреј, 1980) Petreta M. Andreevskega, ki ima pomembno mesto v nacionalnem literarnem kanonu. V prispevku se osredotočam na prikaz prve svetovne vojne in obravnavo romana Pirnica v gimnazijskih učbenikih za zgodovino in za makedonski jezik in književnost v Makedoniji.

Špela Sevšek Šramel, Jana Šnytová: Refleksije velike vojne v prozi: češki in slovaški primer

Prva svetovna vojna in družbene, celo državotvorne spremembe, ki jih je povzročila, so predstavljale močan impulz za češke in slovaške literarne ustvarjalce dvajsetih in tridesetih letih v smislu izrazite zvrstne pestrosti, celo sinkretizma. Prispevek obravnava refleksijo prve vojne na primeru kratke proze češkega avtorja Fráňe Šrámka in slovaškega romana Mila Urbana. Sopostavlja nekatere prepoznavne slogovne in kompozicijske postopke (kot denimo lirizacija), ki omogočajo večjo mero stilizacije. Inovativni postopki v prozi, prepoznavni tudi v poeziji in drami, pričajo o spetosti s sočasnimi evropskimi avantgardnimi smermi, predvsem ekspresionizmom; nič manj pomembni pa niso impresionistični impulzi ter filozofija vitalizma.

Lidija  Rezoničnik: Prva svetovna vojna v poljski književnosti: odmev vojne v kratki prozi Zofie Nałkowske

Članek se osredotoča na motive prve svetovne vojne v poljski književnosti, in sicer v literarnih delih, ki so nastala med prvo svetovno vojno in v obdobju med obema vojnama. Uvodoma prikaže dve prevladujoči smeri: provojno, ki je pogosto propagandna in v delih pozitivno prikazuje žrtvovanje mladih vojakov za domovino ter s tem obuja mit o mesijanizmu, poznan iz obdobja romantike. Druga smer zavzema kritično stališče do poveličevanja vojne in romantizacije književnosti ter prikazuje trpljenje in bedo tako vojakov kot civilistov. Primer tovrstnega literarnega dela je zbirka kratkih zgodb Skrivnosti krvi Zofie Nałkowske, ki jih prispevek analizira v drugem delu. Zgodbe vojno prikazujejo z različnih vidikov, pri čemer so posamezni pripetljaji izhodišče za razmišljanje o problematiki žrtvovanja, sovraštva in človeškega življenja. Poleg tega avtorica kritično obravnava književno ustvarjanje, ki se vrača k romantičnim izraznim sredstvom in enostransko opisuje vojno.

Blaž Podlesnik: Prva svetovna vojna v pogledih ruske književnosti

V prispevku je orisan poseben status, ki ga ima prva svetovna vojna v ruski zgodovinski zavesti, saj za razliko od druge svetovne vojne prva nikoli ni postala del nacionalnega mita. To je imelo pomembne posledice tudi za literarne podobe vojne, saj literatura ni sooblikovala in se obenem napajala iz neke splošno sprejete predstave o vojni, temveč je bilo literarno videnje precej bolj odvisno od avtorskih individualnih umetniških predstav in ciljev. Kot primer teh razlik so strnjeno predstavljene nekatere posebnosti umetniškega osmišljanja vojne v prozi Nikolaja Gumiljova, Mihaila Zoščenka in Borisa Pasternaka.

Jubilejni Cankar            

Miran Košuta: Ivan Cankar v očeh in peresu Fulvia Tomizze

Besedno mojstrstvo Ivana Cankarja ni bistveno zaznamovalo le slovenske književnosti, ampak je globoko vplivalo tudi na vrsto neslovenskih piscev. Med temi se je nazorsko, idejno, tematsko, etično in estetsko sporočilo Cankarjeve proze še posebej plodno dotaknilo italijanskega, istrsko-tržaškega pisatelja Fulvia Tomizze (1935–1999). Prispevek jemlje pod analitično lupo demiurški domet tega vpliva – ki je pri Tomizzi obrodil zlasti dramatizacijo Cankarjevega romana Martin Kačur z naslovom L'idealista (1976) in nekaj pomenljivih kratkih proz (npr. spominsko skico L'ora di sloveno) –, da bi induktivno izluščil tudi za neslovenske avtorje in kulturne miljeje dražljive univerzalije Cankarjeve umetnosti.

Marija Pirjevec Paternu: Italijansko branje Ivana Cankarja

Ivan Cankar je glede na slovensko zgodovinsko izkušnjo razmeroma močno prodrl v italijansko literarno in kulturno javnost. Prispevek sledi eni sami, temeljni in globinski črti pisateljevega prodora v zahteven italijanski literarni prostor. Ta vodilna črta je razločno potekala ob Hlapcu Jerneju in njegovi pravici (1. prevod leta 1925) ter Martinu Kačurju, ki sta ga v Italiji popularizirala predvsem Fulvio Tomizza (1976) in Arnaldo Bressan (1977; 1981). Prav tu je bilo namreč tudi tujemu bralcu zmeraj znova mogoče doživeti in aktualizirati etos človekove upornosti in trpljenja v boju za preživetje in pokončni obstanek.

Jožica Čeh Steger: Ekološki prostori v Cankarjevi kratki prozi

V pričujočem prispevku so z vidika ekokritike in preseganja hierarhičnega razmerja med naravo in kulturo opazovani prostori narave in estetsko kultivirane narave (parki, vrtovi, gozdovi) v Cankarjevi kratki prozi. Dunajski mestni parki in vrtovi, ki za Cankarjeve literarne like iz predmestja praviloma niso bili dostopni, in tisti iz predmestja so konstruirani kot razpoloženjski prostori, vendar ob slednjih kakor tudi ob opisih gozdov, ki so največkrat edini in pravi dom Cankarjevih družbenih izobčencev, razbiramo tudi pisateljevo ekološko senzibilnost in empatijo do vse živih organizmov. 

Angel pozabe Maje Haderlap in Francoski testament Andreïa Makina               

Boža Krakar Vogel: Stara nova vprašanja o maturitetnem eseju

Razlog za ta prispevek so vprašanja, ki se bodisi vsa bodisi pa le nekatera pojavljajo malodane vsako leto v javnosti, posebno v medijih najraje tik pred pisanjem maturitetnega eseja na splošni maturi iz slovenščine. Neposredni povod pa so bila vprašanja novinarke Valentine Plahuta Simčič, ki je nato moje in drugih vprašanih odgovore povzela aprila 2018 v Delu. Vprašanja so se dotikala tem, ki so obravnavane v nadaljevanju.

Alojzija Zupan Sosič: Družinski testament v Angelu pozabe

V romanu Angel pozabe Maje Haderlap sem s pomočjo zgodbenih in pripovednih stičišč raziskovala družinski testament, tj. družinsko izročilo, ki je najbolj razvidno prav v odnosu babica-prvoosebna pripovedovalka romana. Tega sem na zgodbeni ravni analizirala s primerjavo babice (primerjalni roman je Francoski testament Andreïa Makina), babičine pomiritve potomcev in družinskega izročila, na pripovedni ravni pa v naslednjih lastnostih slovensko-nemškega romana: pričevanjsko-poročevalski stil, dramatični sedanjik in žanrsko sinkretični roman, tj. spoj družinskega, razvojnega, vojnega in avtobiografskega romana. 

Nadja Dobnik: Makinov Francoski testament

Ustvarjalni svet Andreïa Makina je neločljivo povezan z rusko in francosko kulturo, z vprašanji univerzalnih vrednot in bivanjskih stisk posameznika v kolesjih družbenih sprememb, diktatur in totalitarizmov, predvsem pa z vizijo o poslanstvu literature in pisanja. Njegova lastna življenjska usoda – razpeta med otroštvom in mladostjo v Sovjetski zvezi ter življenjem in ustvarjanjem po prihodu v Francijo – se v njegovih romanih razraste v mozaik številnih življenjskih usod posameznikov, družin in skupnosti obeh dežel, ki imajo za ozadje zgodovinske prelomnice 20. stoletja in odmeve številnih političnih in družbenih dogodkov iz preteklosti. Makinov pisateljski opus danes obsega 15 romanov, eno dramsko besedilo ter številne članke, eseje in razprave, v katerih kritično in angažirano spremlja sodobno družbeno dogajanje, štiri romane pa je med letoma 2001 in 2011 izdal pod psevdo-nimom Gabriel Osmond. Za izjemen prispevek, ki ga ima njegovo pisateljsko delo za francosko kulturo, je bil leta 2016 sprejet v Francosko akademijo.

Cankarjevo priznanje v osnovnih in srednjih šolah

Jožica Jožef Beg: Zakaj razpravljati o tekmovanju za Cankarjevo priznanje na slavističnem zborovanju?

Prispevek predstavlja izhodišča za razpravo o tekmovanju za Cankarjevo priznanje. Predstavlja spremembe v zasnovi tekmovanja po šolskem letu 2007/08, ko je namesto Slavističnega društva Slovenije začel tekmovanje organizirati Zavod RS za šolstvo, in opozarja na nekatere težave, s katerimi se soočajo mentorji pri pripravah in vrednotenju spisov oz. esejev.

Igor Saksida: Cankarjevo tekmovanje in sodobne oblike preverjanja bralne zmožnosti

Cankarjevo tekmovanje je oblika spodbujanja in razvijanja branja zahtevnih besedil; besedil, ki jih ne berejo kar vsi otroci v razredu in ne le za spontani bralni užitek, ampak zato, da bi dokazali višje razvite zmožnosti branja in pisanja. Predvsem v tekmovalnih skupinah od vključno šestega razreda naprej – prej ima tekmovanje predvsem bralnospodbujevalno vlogo, a je kljub temu usmerjeno k doseganju visokih pričakovanj in je zato namenjeno bolj zmožnim mladim bralcem – je bistveno, da tekmovalci postopoma in vodeno razvijajo zmožnost kritičnega branja književnosti. Poleg temeljitega poznavanja vsebinskih in slogovnih prvin izbranih besedil se soočajo s snovnim ozadjem pripovedi, poznavanjem povezave med celotnim avtorjevim delom in izbrano knjigo, spoznavanjem značilnosti izbra-ne književne vrste – vse to po jasnih temeljitih bralnih korakih.

Tina Gačnik: Tekmovanje za Cankarjevo priznanje v osnovni šoli

Prispevek opisuje potek tekmovanja iz znanja slovenščine za Cankarjevo priznanje v praksi in izzive, s katerimi se soočamo mentorji v osnovni šoli, natančneje v tekmo-valnih skupinah od 6. do 9. razreda. V nadaljevanju opozarja na nekatera dejstva, ki so se na tem edinem tekmovanju iz znanja materinščine v zadnjih letih izkazala kot anomalije, ter predlaga izboljšave.

Saška Horvat: Tekmovanje za Cankarjevo priznanje v srednji šoli

V prvem delu prispevka predstavljam, kako poteka OIV Tekmovanje za Cankarjevo priznanje na Gimnaziji Novo mesto, v drugem delu pa razmišljam o dveh vprašanjih: o vrednotenju esejev na tekmovanju za Cankarjevo tekmovanje in o vrednotenju dela mentorjev na tekmovanju za Cankarjevo priznanje.

Izlet po Vidmu

Daniele Della Vedova: Ator ator: une cjaminade pal centri di Udin

Daniele Della Vedova: Naokrog – sprehod po središču Vidma (prevedel Matej Šekli)

Občni zbor Zveze društev Slavistično društvo Slovenije

Predloga za novi častni članici

Utemeljitve priznanj