Disertacija Zorana Božiča je izjemna. Na prvi pogled po obsegu, pri bralni poglobitvi vanjo  pa po kakovosti.

Po obsegu zato, ker ima 768 oštevilčenih strani, 2352 opomb in 48 prilog, pa zato, ker je avtor pregledal in po številnih merilih analiziral 56 sestavov srednješolskih beril od 1850 do 2010 iz celotnega slovenskega kulturnega prostora, torej tudi iz zamejstva, izseljenstva in celo iz povojnih avstrijskih begunskih taborišč (v vsakem sestavu so povprečno 4 knjige), v empirično raziskavo pa zajel obsežen korpus vprašanj in zanjo pripravil obširno gradivo (vprašalnike za dijake in učitelje, teste in literarna besedila).

Po kakovosti pa je disertacija izjemna zaradi kakovostne, metodološko in vsebinsko bogate uresničitve dveh poglavitnih namenov in komentarja 33 postavljenih hipotez. Namena disertacije sta naslednja:

-    sistematično raziskati pojavljanje Prešernove poezije v srednješolskih berilih od prvega (Macunovega Cvetja slovenskega pesničtva) do sodobnih sestavov ter spremljajoče procese didaktizacije in kanonizacije Prešernove poezije, tj. kako se kažejo kanonizacijski dejavniki Prešernove poezije in njihova dinamika skozi čas ter kako se uresničujejo in spreminjajo vzgojno izobraževalni cilji ob vsakokratnem berilnem korpusu Prešernovih besedil;

 -    eksperimentalno preveriti današnjo recepcijo Prešernove poezije pri srednješolcih.

Vsebina disertacije sistematično, dosledno, izčrpno uresničuje zadane cilje. Osrednji poglavji sta drugo in tretje. Pri analizi berilnih sestavov v drugem poglavju uporablja Zoran Božič metode kvantitativne in kvalitativne analize in interpretacije virov, ves metodološki aparat in njegovo genezo pa na začetku poglavja in sproti razlaga in utemeljuje njegovo rabo. V vsebinskem pogledu poleg zanimive ugotovitve, da se osrednji izbor Prešernovih pesmi v berilih ne spreminja veliko - tu so Krst pri Savici, Sonetje nesreče, Sonetni venec, Pevcu za višjo srednjo šolo, in npr. Glosa, Memento mori, Apel in čevljar za nižjo - to poglavje prinaša tudi pregled dosedanjega prešernoslovja od Stritarja prek Žigona in sodobnih prešernoslovcev, pa analize didaktičnih raziskav Prešernovega pojavljanja v berilih od J. Tominška do sodobnih, kakor tudi zanimiv pregled literarnih zgodovin za srednje šole. Analiza beril se izteče v sklepno ugotovitev, da izbor Prešernovih pesmi zelo malo sledi okusu dijakov, bolj je pod vplivom literarne vede in okusa sestavljalcev samih. In da prav v obdobjih, ki jih označujemo za »svinčene čase«, ideologija na izbor ni imela vpliva.

V tretjem poglavju izhaja avtor iz teze, da je Prešeren težaven za razumevanje in interpretacijo, tako da celo prešernoslovci včasih udarijo mimo, zato je težavnost te poezije za dijake toliko bolj razumljiva. Iz tega razloga so potrebni pri književnem pouku specifični didaktični pristopi, med katerimi se je ZB odločil  preveriti predvsem učinke prozifikacije (»prevodov« verznih besedil v prozo) tudi empirično. To je storil s celoletnim pedagoškim eksperimentom med dijaki severnoprimorske regije. Razlika med sodelujočimi v poskusu je bila ta, da so dijaki v ekperimentalni skupini imeli dodatno gradivo s prozifikacijo in ustreznimi nalogami ob Prešernovih pesmih, ki so ga uporabljali pri obravnavi Prešerna pri pouku. Avtor je s kvantitativno analizo in interpretacijo rezultatov dokazal, da so na vseh ravneh recepcije – razumevanja, doživljanja, vrednotenja Prešernove poezije dosegli dijaki eksperimentalne skupine znatno boljše rezultate, ker so pesmi zaradi vzporednega branja proznih »prevodov« bolje razumeli.

Disertacija s svojim vsebinskim bogastvom pomeni prispevek k vrsti humanističnih in družboslovnih znanosti. K literarni zgodovini doda nov vidik, ko raziskuje mehanizme kanonizacije ne le Prešerna, ampak tudi drugih avtorjev z vidika njihovega pojavljanja v berilih (medtem ko je Prešeren v njih prisoten od izida prvega berila, je npr. Linhart našel pot do njih šele l. 1935). Obenem odkrije vrsto kulturnozgodovinskih dejstev in zanimivosti – s sestavljanjem beril so se v preteklosti in sedanjosti ukvarjali tudi številni znani Slovenci, ki jih poznamo z drugih področij – Miklošič, Bleiweis, vse do sodobnih akademikov B. Paternuja in J. Kosa. Odkrije vrsto pedagoško kulturnih delavcev iz diaspore, od A. Budala, Kacina, P. Zablatnika, vrsto literatov, ki so danes bolj kulturno- kakor literarnozgodovinsko zanimivi – L. Svetec, L. Toman, M. Vrtovec idr. 

Kajpak prinaša disertacija pomemben prispevek tudi k didaktiki književnosti z diahronega in sinhronega vidika. Najprej je to, poleg prikaza didaktizacije Prešernovega pesništva skozi čas, najbolj izčrpen historiat slovenskih srednješolskih beril od  začetkov njihovega pojavljanja do danes. A ne le historiat, ampak tudi temeljita analiza, ki združuje vse, v dosedanjih raziskavah bolj parcialno zastopane parametre – razporeditev besedil v berilih, razmerje med domačo in tujo književnostjo, vrste didaktičnega instrumentarija in njegova kakovost idr. Obenem je to historiat razvoja didaktične strukture književnega pouka – torej razmerij med cilji, vsebinami in metodami - skozi čas. V empiričnem delu pa je posebno dragocen metodološko metodično izpeljani eksperiment in natančno poročilo o tem, katere parametre iz teorije pedagoškega raziskovanja, sodobne recepcije Prešerna in njene zgodovine med strokovnjaki in med dijaki je avtor upošteval ter s katerimi dodatnimi empiričnimi raziskavami je preverjal posamezne ugotovitve. Vse to je prav gotovo zgleden prispevek k teoriji in aplikaciji metodologije pedagoškega raziskovanje  v didaktiki književnosti, ki na ta način še ni bil udejanjen.

Za doktorsko delo bi bila dovolj polovica te jezikovno zgledne in tudi oblikovno urejene razprave. A potem bi druga polovica informacij ostala še dolgo neznana, marsikatera metodološka inovacija, vpeljana v empirično raziskovanje književnega pouka še dolgo nerazvita. Kajti tako potrpežljivega, temeljitega, prodornega iskalca, analitika in interpreta pisnega in empiričnega gradiva iz preteklosti in sodobnosti rerum literarum, ki ima poleg tega še žlahtno v praksi šolano pedagoško intuicijo za relevantnost problemov, zlepa ne bi več našli.

 Red. prof. dr. Boža Krakar Vogel

 Ljubljana, julij 2010

Obrazložitev za priznanje SDS najboljšemu dodiplomskemu študentu
Upravni odbor Slavističnega društva Slovenije on Organizacijski odbor Slovenskega slavističnega kongresa sta sklenila podeliti priznanje Slavističnega društva Slovenije za leto 2010 Petri Jordan za izjemen dodiplomski študij. 

Foto: Matjaž Rebolj

Red. prof. dr. Miran Hladnik

Ljubljana, september 2010

Na začetno stran

Postavljeno 29. septembra 2010