Slovenski slavistični kongres se po petnajstih letih znova vrača v Ljubljano, politično, gospodarsko in kulturno prestolnico. V tem je določen simbolni pomen. Kakor je bilo simbolno dejanje, da smo pred desetletji zborovanja postavljali v regionalna središča in v zadnjih letih zaokrožili po slovenskem etničnem ozemlju zunaj državnih meja, da bi se raziskovalno posvetili ustvarjalnost manjšin v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in s tem pripomogli v kolektivno zavest integrirati tisto, kar je zaradi nekdanjih meja ostajalo skrito, z zagrebškim kongresom pa opozorili na študij slovenistike na neslovenskih univerzah, je pomenljivo, da se v letu, ko je Ljubljana postala svetovna prestolnica knjige, zamislimo nad tem, kakšno vlogo ima danes in je v kulturni zgodovini Slovencev v preteklosti imelo središče. Radi se ponašamo s tem, da živimo v regionalno raznovrstni in jezikovno (narečno) razčlenjeni deželi, modni so partikularizmi in razlike vseh vrst, ob tem pa je na mestu tudi vprašanje, kako naj bi to kulturnozgodovinsko bogastvo produktivno vključiti v celovito nacionalno identiteto in se z njo predstavljali v mednarodnem (globaliziranem) prostoru. 

Prvotna zamisel kongresa je bila zajeti mnogostranska in večsmerna razmerja med t. i. robovi (pokrajinami) in središčem, kar nakazuje tudi drugi del kongresnega naslova »konvergenca regij in kultur«. Najjasneje so ta stekanja razvidna iz zgodbe o oblikovanju enotne knjižne norme slovenskega jezika kot kompromisa med različnimi govorjenimi oblikami in pisnimi tradicijami v imenu razumljivosti in povezanosti vseh Slovencev. Razvidna pa so tudi iz zemljevida literarnih centrov (Dunaj, Gradec, Celovec, Trst, Gorica), ki so v procesu konstruiranja nacije (zaradi političnih razlogov) ostali na robu, čeprav so s svojo dejavnostjo pomembno prispevali k oblikovanju avtonomnosti literarnega sistema, še posebej bralstva in knjižnega trga. Programska spodbuda za več prispevkov je bila tudi teza o napredujočem procesu socialne mobilnosti in urbanizacije, ki naj bi se zrcalila v urbanem imaginariju sodobnih, ne le ljubljanskih literarnih besedil. Želeli smo predstaviti tudi razmeroma nov, širši javnosti manj znan in medijsko nepokrit vidik naše navzočnosti v globalno prepletenem svetu: širjenje slovenistike v študijske programe na tujih univerzah ter metode in didaktična sredstva, s katerimi poteka jezikovna integracija tujejezičnih prišlekov v slovenščino. Da ne bi ostali zaprti samo v določene tematske sklope, smo predvideli tudi nove pristope v literarni vedi (npr. žensko avtorstvo, nove interpretacije ključnih tekstov) in predstavitev raziskovalnih preokupacij posameznih jezikoslovcev. Na lani izraženo pobudo profesorja Aleksandra Skaze smo povabili poznavalce tudi pri nas enega najodmevnejših ruskih klasikov, A. P. Čehova, katerega 150-letnice rojstva se spominjamo v letu 2010, zaradi česar je letošnji kongres tudi slavistično obarvan. Ker smo zaznali, da se mnogi udeleženci kongresov srečujejo z novimi izzivi poučevanja slovenščine v šoli, smo za letošnji kongres predvideli odprto obliko razpravljanja – okroglo mizo, na kateri bodo razgrnjena aktualna teoretska in praktična vprašanja pouka slovenščine od konceptov do uresničitev. 

Iz štiridesetih prispevkov vabljenih referentov, ki prihajajo iz vseh slovenskih območij, vseh štirih slovenskih in sedmih tujih univerz (Trst, Zagreb, Sofija, Praga, Pardubice, Vilna, Paris), se je izoblikoval zajeten kongresni zbornik, ki smo ga skušali kar se da smiselno urediti v sedem koherentnih sklopov: 

Zbornik zaključujejo kratke predstavitve slovenističnih knjig in projektov.

Čeprav je pri tako raznovrstnem gradivu skoraj nemogoče strniti vsebinske poudarke, je splošni vtis, da zbornik v vseh tematskih okvirih predstavlja nove, najbolj sveže metodološke pristope in koncepte. Posamezne raziskave premikajo težišča v stereotipiziranih literarnozgodovinskih predstavitvah in jezikovnosistemskih shemah, jih dopolnjujejo z neznanimi, spregledanimi, na novo odkritimi ali vsaj drugače osvetljenimi družbenokontekstualnimi podrobnostmi, jih s tem aktualizirajo, popravljajo in prenavljajo, razgrinjajo skoraj neznane ali z današnjega vidika neustrezno vrednotene vidike kulturne in jezikovne zgodovine in prikazujejo še nesistematizirane novosti, npr. na področju sodobne literarne ustvarjalnosti, govora v filmu, govorjenih vrstah besedil, novih pojavitev folklornega pripovedovanja, vrednotenja literarnih ustvarjalk, razmerja med majhnim, obrobnimi nacionalnimi književnostmi in hegemonizirano svetovno književnostjo, ki jih kolonizira iz močnih središč. Tujci in Neljubljančani nam v svojih prispevkih posredujejo pogled od zunaj, s stališča drugega – drugega narečja, jezika, literature, kulture, manjšinskega položaja, zaradi česar se presprašuje tudi dominantna, zakonodajna vloga (enega samega) središča in na novo vzpostavlja gibljivo ravnotežje med obrobnim in središčnim, v časovno linearnost pa vnaša vračanje in ponovno vznikanje preteklega. Presenetljiv poudarek, ki ne izhaja le iz poučevanja slovenščine kot tujega/drugega jezika, temveč tudi iz korpusno koncipiranega jezikoslovja, je osredotočenje na raznovrstnost in različne potrebe naslovnikov, uporabnikov slovnic, slovarjev in priročnikov, in širše, sprejemnikov vseh jezikovnih sporočil, ki naj bi bila v demokratični družbi zasnovana razumljivo, se pravi »prijazno do uporabnika«. 

Zdi se, da je povezovalna nit skoraj vseh prispevkov odpoved eni sami, dokončni in stabilni resnici, ki hegemonizira, totalizira in z govorom moči iz centra izključuje drugačnost oziroma šibkejšega. Namesto tega srečujemo odkrivanje raznovrstnosti, spremenljivosti, gibljivosti, kontekstualne občutljivosti spoznavnih konstruktov. Čeprav lahko ob tem nastaja vtis neurejenosti in poljubnosti, ko nič naučenega ni več aksiom in ko se nad opazovanimi pojavi množijo različno teoretizirane metaravnine, to hkrati prinaša sproščujoč občutek svobode. Tako rekoč vsakomur dopušča, da v vse bolj kompleksno kulturno-jezikovno podobo Slovencev vnaša individualne perspektive, če jih le zmore ustrezno podpreti z argumenti. Humanistične vede se tudi skozi prispevke, zbrane v tem zborniku, kažejo kot mnogo bolj demokratično odprte in metodološko pluralne, kot so bile v preteklosti. In to nam lahko vliva upanje, kljub temu da hkrati občutimo človeško neobvladljivo grmadenje bibliografskih enot, med katerimi naj bi smotrno izbirali ter se množijo raziskovalne institucije in z njimi tudi organizirana znanstvena in strokovna srečanja. 

Kot urednica zbornika vam želim, da bi v bogastvu predstavljenih informacij in pristopov našli tiste, ki vam bodo pomagali reševati strokovne dileme na področju vaše specializacije in ob tem čim bolj srečno loviti ravnotežje med imaginacijo potencialnega in realno izvedljivega.