Darinka Ambrož

Gimnazija Jožeta Plečnika v Ljubljani

 

TEMATSKI SKLOPI NA SPLOŠNI MATURI IZ SLOVENŠČINE

Zasnova maturitetnega eseja iz slovenščine temelji na dejavnem stiku z literarnimi deli in tako nadgrajuje pouk književnosti skozi srednješolsko šolanje. Od začetkov do danes se je postopoma in premišljeno spreminjal ter nadgrajeval. Tudi v prihodnje bodo potrebne spremembe, vendar se pri tem nikakor ne smejo nižati standardi znanj za nobeno skupino dijakov.

Razmišljanje o tematskem sklopu iz slovenščine je tesno povezano z večnim vprašanjem o pomenu in ciljih pouka književnosti skozi celotno vertikalo učenčevega izobraževanja. Zavedanje o pomenu književnosti za razvoj človekove osebnosti in o vlogi pouka materinščine pri tem je v današnjem času zelo pomembno, saj šolski kurikulum odkrito, še bolj pa prikrito poudarja predvsem načelo učinkovitosti in uporabnosti, pogosto tudi na račun kakovosti znanja, predvsem pa kakovosti in vsestranskosti človekovega življenja. Marcel Proust je zapisal: »Užitek, ki nam ga daje umetnik, je v tem, da nam pokaže še eno vesoljstvo.« Njegove besede nas opozarjajo, da moramo pri pouku poudarjati prav to dodatno kvaliteto književnosti, ne pa ga na silo bližati drugim šolskim predmetom. Pouk literature odpira številna temeljna življenjska vprašanja, na katera ne ponuja dokončnih odgovorov, a prav s to svojo odprtostjo vpliva ne samo na učenčev razum, ampak tudi na njegovo domišljijo in čustva in ga tako vzgaja v čustveno zrelost, sposobnost komunikacije s sabo in drugimi, etičnost, sočutje in doživljanje lepega.

Odločitev snovalcev mature, da dijaki pišejo maturitetni šolski esej, povezan z vsakoletnim izborom literarnih del, je bil tesno povezan z novimi dognanji didaktike slovenske književnosti in novimi učnimi načrti, ki so v ospredje postavili dijakov dejavni stik z literarnim delom, za temeljni cilj pa vzgojo kultiviranega bralca. Maturitetni esej je tako sinteza temeljnih ciljev pouka književnosti skozi celotno šolanje, tesno branje besedil vsakoletnega literarnega sklopa pa je nadgradnja pogovora o knjigah in pogovora s knjigami v prvih treh letih gimnazijskega šolanja. Uspešnost eseja pri maturi je seveda tesno povezana s kakovostjo srednješolskega pouka književnosti in nesporno tudi z zavestjo učiteljev, kako pomembno popotnico dajejo svojim učencem, če jim pomagajo vzpostaviti dejavni stik z literaturo.

 

Izbira maturitetnega sklopa

Predmetna maturitetna skupina za slovenščino izbira maturitetni sklop na podlagi literarne kakovosti, recepcijske ustreznosti in primerljivosti literarnih del. Pri tem ji je temeljno izhodišče veljavni učni načrt in literarna dela, ki so navedena v njem. Le nekajkrat je nabor literarnih del razširila z novejšimi, zelo kvalitetnimi besedili, za katere je predvidevala, da bodo za dijake zanimiva, izzivalna in aktualna. Predvidevanja so bila večinoma potrjena, eseji, ki so jih dijaki pisali o romanih Neznosna lahkost bivanja, Francoski testament, Pomladni dan, Konje krast in Otroštvo so pokazali, da dijaki dobro razmišljajo o literarnih delih, pri katerih začutijo, da jim odpirajo temeljna vprašanja o sebi in drugih – ali morda tudi drugače, ko se sprašujejo o drugih in drugačnem v literarnem delu, se sprašujejo tudi o lastnem življenju.

Iz pregleda literarnih del in avtorjev v posameznih literarnih sklopih (Ambrož 2015) je razvidno, da maturitetni sklop vsebuje tako klasična kot novejša dela in različne literarne zvrsti. Pri analizi posameznih literarnih sklopov pa se je pokazalo, da klasična dela še vedno zmorejo odpirati pomembna bivanjska vprašanja, včasih celo bolj sugestivno od sodobnejših, a tudi da sopostavitev klasičnih in novejših del na novo osvetli oboja.

Maturitetna komisija se zaveda, da razpisuje sklop za celotno generacijo in se zato marsikdaj kakšnemu tekstu tudi odpove, hkrati pa ne pristaja na to, da bi se izbrana literarna besedila osredotočala le na mladostniške izkušnje, saj , če parafraziram Itala Calvina, je smisel literature tudi  v tem, da nam ni treba vse skoncentrirane človeške izkušnje doživeti na svoji koži.

Razveseljivo je, da imajo do maturitetnega sklopa zelo angažiran odnos filozofi, ki skoraj vsako leto o izbranih delih razpravljajo v reviji Filozofija v šoli. Dela maturitetnega sklopa na marsikateri šoli tudi spodbudijo zanimive oblike medpredmetnega sodelovanja, kar prispeva k pestrejšemu, zanimivejšemu in kvalitetnejšemu pouku.

 

Predpisana domača branja in maturitetni šolski esej iz slovenščine

Po mnenju nekaterih razpravljavcev je razpis vsakoletnega maturitetnega sklopa iz književnosti odveč, saj bi se lahko maturitetni šolski esej iz slovenščine pisal na podlagi štiriletnega nabora v naprej določenega domačega branja. To je sicer mogoče, a argumentacija, kakšne izboljšave razen spremembe same bi to prineslo, ni jasna. Literarna dela v maturitetnem sklopu so praviloma tako izbrana iz učnega načrta, ki vključuje tudi nabor obveznih domačih branj. Redke izjeme omogočajo aktualnejši, bolj problemski pouk, saj se učni načrt ne  more in ne sme nenehno spreminjati. Zožitev maturitetnega izpita zgolj na obvezno domače branje bi nesporno temeljno spremenil pouk književnosti, ga napravilo bolj suhoparnega in ponavljajočega ter ga odmaknilo od »tesnega branja« in sodelovalnega pouka pri obravnavi maturitetnega sklopa, pri katerem se učitelj, ki zna poslušati, od svojih učencev veliko nauči. Roman Dostojevskega Zločin in kazen (eno izmed obveznih domačih branj) je bil del maturitetnega izpita dvakrat, prvič ob Bartolovem Alamutu (2004), in drugič ob še enem obveznim domačim branjem Tavčarjevi Visoški kroniki (2006). Prva kombinacija je dijake pritegnila, drugo pa so doživeli kot znano in mnogi romanov niso ponovno prebrali, saj so bili prepričani, da o njiju že vse vedo. Treba je priznati, da je tako razmišljanje za osemnajstletnike več kot razumljivo.

 

Spremembe maturitetnega eseja od mature leta 1995 do splošne mature 2015

Maturitetni šolski esej se je od  začetkov do danes nenehno spreminjal, kar bo potrebno tudi v naprej. Pozitivno je bilo, da so bile te spremembe  postopne in pretehtane. Vsaka ne dovolj premišljena sprememba namreč v šolski proces hitro vnese zmedo in slabosti, ki se jih ne da prav hitro popraviti. Nabor besedil maturitetnega sklopa se je bistveno skrčil, šele tako je bilo omogočeno tesno branje izbranih literarnih besedil in njihova problemska obravnava. Prvotna navodila v obliki alinej so se spremenila v usmerjevalno izhodiščno poved in tri do štiri usmerjevalna vprašanja oziroma zahteve, ki usmerjajo kandidata zlasti k utemeljevanju svojih stališč, primerjanju in vrednotenju. Čas pisanja eseja se je leta 2012 skrajšal iz 150 na 120 minut, kar je seveda zelo slabo. Francoski dijaki pišejo maturitetni esej iz materinščine štiri šolske ure po 55 minut, to jim omogoča, da se taksonomsko zapletene oblike lotijo z razmislekom in besedilo tudi v miru in temeljito popravijo.

 

Sklepne misli

1) Sodobne pedagoške teorije ugotavljajo, da je učenčev učni uspeh bolj odvisen od njegove sporazumevalne zmožnosti (njegovega obvladovanja učnega jezika) kot od njegovih kognitivnih zmožnosti, zato je nujno zagotoviti vsem učencem, da so kos jezikovnim zahtevam pri vsakem predmetu. Vloga in pomen pouka materinščine zato nista povsem primerljiva z drugimi predmeti, kar na simbolni ravni kažejo točke, ki jih dijaki lahko pridobe pri maturi.

2) Maturitetni izpit na dveh ravneh je seveda vreden razmisleka, a le pod pogojem, da se do sedanji standardi znanj ne bi zmanjšali za nobeno skupino dijakov. Dvonivojska matura naj bi pomenila dvig, ne upad zahtevnosti in kakovosti maturitetnega programa. Poročilo o poskusu nivojskega pouka slovenščine v gimnazijskem programu II. Gimnazije Maribor (Meglič 2015) glede tega vzbuja upravičeno zaskrbljenost. Avtor v besedilu sicer zagotavlja, da so cilji pouka na obeh ravneh enaki, le poti do skupnega cilja se ločita. Primerjava obeh predstavljenih ravni pa pokaže, da so skupne le učne vsebine, cilji pa so v resnici popolnoma različni. Nižja raven pouka ostaja na ravni gole reprodukcije, višja pa ne presega dosedanje ravni. Razmislek o dvonivojski maturi mora torej torej točno definirati cilje in prednosti sprememb. Spreminjati obstoječi sistem je precej enostavno, popravljati zagrešene nepremišljenosti pa je pogosto težavno in dolgotrajno.

3) Trditev, da neprestano raste vpis na gimnazijo, ni točna. Delež vpisanih v prve letnike gimnazij se je povečeval do šolskega leta 2006/07, po tem letu pa se vpis nenehno zmanjšuje. Leta 2009/10 se je prav v gimnazijskih programih število dijakov najbolj zmanjšalo, trend pa se bo glede na družbene okoliščine prav gotovo nadaljeval.[1]  Na ta način se je pravzaprav že udejanjila dvoravninska matura: splošna in strokovna.

4) Zavedati se moramo, da slovensko maturo sestavljajo tri materinščine: slovenščina, italijanščina in madžarščina, ki se glede ravninskosti ne morejo razlikovati.

5) V osnovni šoli se je slovenščina vrsto let poučevala na različnih ravneh, glasna vpeljava in tihi umik sta bili seveda tudi politični odločitvi, vendar rezultati Pise nedvomno dokazujejo, da nivojskost pouka slovenščine prav gotovo ni pripomogla k boljši bralni pismenosti slovenskih učencev.

6) Pred slovenisti je veliko zahtevnih nalog: potrpežljivo prizadevanje za čim bolj zanimiv in ustvarjalen pouk slovenščine od vrtca naprej, kar je povezano z neprestano skrbjo za strokovni razvoj učiteljev slovenščine; preseči bomo morali togo delitev na pouk jezika in književnosti. Razvijanje jezikovnih kompetenc ob dolgočasnih stalnih besedilnih vrstah je težko uspešno. Višje ravni branja, pri katerih se na Pisi naši učenci tako slabo odrežejo, se da učiti zlasti ob literarnih besedilih. Bolj intenzivno bo treba tudi teoretsko razmišljati o medpredmetnih povezavah slovenščine z drugimi predmeti in morda tudi o novem izbirnem predmetu, ki bo povezoval književnost z drugimi umetnostmi. Nenehno bi morali opozarjati, kako pomembna je jezikovna uzaveščenost za učitelje kateregakoli predmeta in poudarjati njihovo vlogo pri razvijanju bralne pismenosti njihovega strokovnega področja, za to pa bi morali biti tudi ustrezno usposobljeni. Za začetek pa bi bilo treba doseči, da bi se čas pisanja maturitetnega eseja primerno podaljšal. Kdo od nas bi bil sposoben napisati zaokroženo, premišljeno in jezikovno odlično besedilo v 120 minutah?

Pred nami je torej veliko nalog, ki zahtevajo temeljit razmislek tudi o prioritetah. Maturitetni izpit iz slovenščine se postopoma in premišljeno spreminja ves čas, rezultati se sicer z majhnimi, a zanesljivimi koraki izboljšujejo, zato bodo morale biti usodnejše spremembe res dobro in natančno argumentirane ter cilji sprememb jasni. Predvsem pa vsaka radikalna sprememba zahteva temeljit premislek o tem, kaj  prinaša dobrega ali morda tudi slabega, in sprejetje odgovornosti za odločitve. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da razvijamo slovensko nacionalno maturo, ki mora seveda upoštevati dobre izkušnje drugih nacionalnih matur, hkrati pa izhajati predvsem iz lastne  dobro razvite didaktike. Vse skupaj nas torej čaka odgovoren razmislek, natančna razlaga naših idej, primerjanje prednosti in slabosti predlogov ter utemeljevanje naših idej s preverljivimi dejstvi. To pa je podobno tistemu, kar pričakujemo od dijakov, ko pišejo maturitetni šolski esej iz materinščine.

 

Literatura

Ambrož, Darinka, 2015: Šolski esej in splošna matura iz slovenščine. Jezik in slovstvo 3–4. 209–218.

Meglič, Drago, 2015: Nivojski pouk slovenščine v gimnazijskem izobraževanju. Slovenščina v šoli XVIII/1. 25–37.

Šterman Ivančič, Klaudija (ur.), 2013: Izhodišča merjenja bralne pismenosti v raziskavi Pisa 2012 s primeri nalog. Ljubljana: Pedagoški inštitut.

Učni načrt. Slovenščina. Gimnazija. Splošna, klasična, strokovna gimnazija.  http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2008/programi/media/pdf/un_gimnazija/un_slovenscina_gimn.pdf