Prof. dr. Boža Krakar Vogel

 

Književnost na splošni maturi – začetki, stanje, perspektive

 

Najprej spomnim na začetke koncipiranja maturitetnega izpita iz slovenščine. Opozorim na aktualne primanjkljaje v literarni in kulturni razgledanosti maturantov, ki so posledica pretežno v funkcionalne cilje naravnanega izpita. Podajam predlog za preverjanje širše literarno kulturne razgledanosti, ki bi se lahko zgodila s preoblikovanjem pisnega dela izpita iz književnosti.

 

Začetki

Eksterna matura se je začela snovati kmalu po osamosvojitvi, l. 1992. Takrat so se začele sestajati predmetne komisije in pripravljati koncept. L. 1994 je bila potem izvedena poskusna matura na delu populacije, 1995 pa so eksterno maturo prvič opravljali vsi maturanti.

 

Koncept

Pouk slovenščine je bil v tistem času malone v celoti transmisijski – učiteljevo podajanje, učenčeva reprodukcija. A zavedali smo se, da se bo nova paradigma dejavnega komunikacijskega pouka najlažje uveljavila, če jo kar v začetku vpeljemo v izpit. Tako smo že pred kurikularno prenovo uvajali novosti ne le v izpit, ampak posledično v učni proces.

Pri tem smo se dogovorili za nekaj načel, npr.:

 

•              Novo preverjanje je priložnost za uvajanje komunikacijskega pouka  (pred kurikularno prenovo 1998) – dejaven stik z umetnostnimi in neumetnostnimi besedili, na ravneh analize in sinteze (tudi reprodukcije in rabe).

 

Področje	Raven zahtevnosti/taksonomska stopnja	Oblika naloge, prenosnik	Delež  celotne ocene - pisni del: 80% - ustni del: 20%
Jezik	-Analiza, razumevanje, uporaba znanja     - Sinteza     - Uporaba, reprodukcija	- Pisna razčlemba neumetnostnega besedila, naloge polodprtega in zaprtega tipa - Pisanje krajšega neumetnostnega besedila (prošnja, dopis, poročilo …) - Ustni odgovor na vprašanje z izpitnega listka	30%     Ustrezen delež od 20% za ustno oceno
Književnost	- Sinteza             - Analiza, razumevanje, uporaba       - Reprodukcija	- Pisna naloga esejskega tipa (razpravljalni, interpretativni esej) na podlagi branja lit. besedil maturitetnega sklopa     - Glasno branje in interpretacija krajšega umetnostnega besedila;     ustni odgovor na vprašanja z izpitnega listka	50% (30-35 za vsebino, 15-20 za jezikovno podobo)         Ustrezen delež od 20% za ustno oceno

 

•              Izpit smo koncipirali na eni enotni ravni:

Želeli smo postaviti enoten standard znanja materinščine za bodoče izobražence, z izpitom, ki bi dal vsakomur možnost doseči 8 točk.

Pred očmi smo imeli tudi motivacijski vidik: spodbuditi dojemanje izrednega pomena materinščine kot pogoja za uspešnost za vsa področja življenja in delovanja, česar ne more nadomestiti „demokratična“ izbirnost višje ali nižje ravni med angleščino (tujim jezikom) in slovenščino.

 

•              Poudarili smo enakovrednost jezikovnega in književnega dela izpita.

 

Književnost

Novost, ki je vzbudila največ viharja, je bila  strukturiran esej na književno temo – nadomestil je dotedanji spis o poljubni tematiki, ki so jo maturanti pavšalno poznali in ni bila vsebina pouka slovenščine. Namen novega maturitetnega eseja je bil ubeseditev lastnega branja literarnih del iz določenega sklopa v sklenjenem besedilu, na ravneh doživljanja, razumevanja, vrednotenja, primerjanja in razvrščanja.

Težave, ki so uvedbo eseja spremljale od znotraj, so bile:

—                     nenavajenost učiteljev in učencev na dejaven pouk,

—                     zastranitve, psevdocankarjanstvo (sentimentaliziranje, moraliziranje) pri pisanju

—                     odgovori po točkah navodil namesto sklenjenega besedila,

—                     preobširen maturitetni sklop.

Postopoma so se te težave odpravljale (izobraževanje učiteljev, korekcije zahtev  PMK).

 

Težave od zunaj, ki so terjale precej dodatnih energij, pa je povzročil plaz kritik, medijska kampanja in  strokovne nezaupnice ob vprašanjih:

— Zakaj se esej imenuje esej?

— Zakaj se piše nujno iz književnosti?

— Zakaj se piše na podlagi navodil?

— Zakaj se ocenjuje analitično, in ne opisno?

— Zakaj so zanj predpisana točno določena besedil?

— Zakaj so ustna vprašanja sestavljena tako in ne drugače?

 

Eden od javnih očitkov, ki ga varuhi »individualnost«i in »ustvarjalnosti« občasno vedno znova ponavljajo, je, da se literaturi z načinom obravnave pred maturo dela sila. - Literatura namreč po pravici živi v predstavah ožje strokovne in širše kulturne javnosti kot umetnost, ki širi posameznikovo svobodo, domišljijo, ustvarjalnost, o  kateri si vsakdo izoblikuje svoje sodbe in predstave. Vendar je v javnosti manj vedenja o tem, kako te svobodne predstave reflektirati, širiti, poglabljati z izražanjem, kar je cilj procesne priprave na maturo. Namen tega procesa zato ni krnjenje svobodne misli, ampak njeno preoblikovanje v prepričljiv in od tvorca zavestno oblikovan izraz, v katerem poleg pravice do svobode odziva uporablja tudi znanje in pravico do oblikovanja prepričljive koherentne ubeseditve. Boljše ko je poznavanje izraznih strategij, večje so možnosti izbire. Vadenje esejskega pisanja o literaturi je postopno ozaveščanje teh možnosti.[1]

Res pa se dogaja, da se literaturi  v šoli dela  tudi sila. Tako ni nujno samo pri pripravah na maturo, ampak vselej tedaj, kadar se obravnava književnosti podredi analitični tehnologiji, ki ne vključuje bralčevega doživetja (Grosman 2004), ali zunanjim sekundarnim ciljem – ideologiziranju, moraliziranju ali tudi literarnovednemu scientizmu, pri katerem je literarna veda pred literaturo. Pri maturi  pa še posebno, če obravnava maturitetnega sklopa ni v prvi vrsti branje, ampak dril za izpit s pomočjo sekundarne literature, sugestij razprav, priročnikov, avtoritet. Primarni vir obravnave mora ostati stik med bralcem in besedilom, druga mnenja pa so dodatni in pomožni vir za poimenovanje in preverjanje lastnega odziva in ubeseditve.

 

Zdaj

Koncept splošne mature se je pri učiteljih in dijakih ustalil, mediji kdajpakdaj celo spoštljivo poročajo o pisanju eseja in če bi se zdaj uvajale kakšne spremembe, bi v javnosti spet naletele na odpor.

Rezultati naših raziskav kažejo tudi nekatere pozitivne učinke k sodobnim ciljem  naravnanega komunikacijskega  pouka (ki so pretežno tudi cilji mature). To je predvsem zavest  dijakov in učiteljev o pomenu in prepričanje o razvitosti lastne sporazumevalne zmožnosti, vključno z literarnim branjem. Ker je bil to pri maturi in pri kurikularni prenovi najbolj poudarjen cilj, je visoko vrednotenje te kompetence samoumevno.

Manj sicer to samopodobo potrjujejo testni preizkusi dejanskega znanja oz. ključnih zmožnosti,  ki jih je v svoji obsežni raziskavi opravila J.J. Beg (2015). Poleg primanjkljajev pri podrobnem branju (pogoj za kakovost kritičnega!) so predvsem opazni tisti na področju širše povezovalno primerjalne literarno - kulturne razgledanosti.  Tej snovi je namenjen le neznaten delež pri ustnem izpitu, ki nima bistvenega vpliva na oceno, zato se dijaki temu »učenju« ne posvečajo preveč.

Posledica odsotnosti sinteznega pregleda vzročno-posledičnih in primerjalno vrednostnih znanj o literarno kulturnem sistemu v preteklosti in sodobnosti  je na eni strani šibkejša literarnobralna sposobnost, saj kontekst pripomore k odstranjevanju tujosti v tekstu in  h globljemu razumevanju. Po drugi strani pa to neznanje dijakom onemogoča izoblikovati prepričljiva stališča do lastne in drugih kultur. Vsakdanja praksa kaže, da zaradi teh primanjkljajev tudi šolani posamezniki družbene in kulturne vrednote oblikujejo na podlagi stereotipov in manipulacij, namesto da bi razpolagali s prepričljivimi in z znanjem podprtimi argumenti. Te vrste kulturna vzgoja je že po K. Ozvaldu (1927) nujna sestavina pri oblikovanju vrednostnega sistema posameznika in zato naloga šole, ki smo jo v času funkcionalistične pedagogike nekoliko odrinili, pojmovanje kompetenc kot celostnih usposobljenosti, vključujočih znanje, sposobnosti/spretnosti in vrednote, pa jih vrača v razvid vzgojno izobraževalnih nalog.

 

Predlog

Menim, da bi morali v prid kakovostnejše kulturne razgledanosti in oblikovanja kulturne zavesti sintezen literarno oz. kulturnozgodovinski pregled v obliki problemsko sinteznih znanj pri maturi okrepiti.  Na ta način bi dali večjo veljavo tudi tistemu trajnemu in kakovostnemu znanju, ki prispeva k oblikovanju identitete, kulturne in medkulturne zavesti in ter številnih drugih personalnih in socialnih kompetenc.

Ta cilj je zajet v Učnem načrtu za gimnazija (2008), in se razmeroma solidno izvaja v praksi. Slabše trajno znanje pa izhaja iz dejstva, da se pri maturi le minimalno preverja. Da bi se bolj, bi bilo izpit iz književnosti treba rahlo modificirati. Ta trenutek se kažeta dve možnosti, gotovo pa bi se jih našlo še več:

a) V pisni del poleg eseja vključiti nekaj (3-5) esejsko testnih vprašanj na ravni primerjanja, povezovanja znanja  o posameznih pojavih in literarno-kulturnem sistemu, opredeljevanja, npr.

— Naštejte tri evropske sodobnike Primoža Trubarja. Kaj so napisali? Je pomen teh del za njihove nacionalne kulture primerljiv s Trubarjevim? Utemeljite.

— Navedite avtorja, naslov in obdobje nastanka besedila, iz katerega je naslednji citat: »Hlapci! Za hlapce rojeni …«  Je njegova tematika za slovensko literaturo in kulturo pomembna? Utemeljite.

— Kateri od slovenskih literatov je častil Napoleona, v katerem besedilu in zakaj?

— Pojasnite besedne zveze iz Glose: boji krog hrvaške straže, Čebelce roji štirje, mraz Ovida v Pontu tare …

Potrebna sprememba bi bila v zmanjšanju deleža esejske ocene za npr. 10 točk oz. eno navodilo – sorazmerno tudi obsega in časa za pisanje eseja,  in v vključitvi dodatka s takimi vprašanji.

b) Z razširitvijo tematike razpravljalnega eseja, tako da bi bila v to možnost vključena izbirna naslova: eden bi ostal primerjalno literarni, drugi pa bi eno delo iz sklopa vzel kot izhodišče za umeščanje in razpravljanje o literaturi in kulturi v času in prostoru. Npr. :

— Preberite priloženi odlomek iz Tolstojevega romana. Označite literarno obdobje, v katerem je nastal, kako se kaže v romanu in v odlomku? Označite  tri literarna dela, ki so v tistem času nastala v Sloveniji – se ukvarjajo z enakimi temami? Utemeljite. /Katero od del ohranja aktualnost v sodobnosti?

— (Ali: v katerem slovenskem literarnem delu iz istega obdobja ali iz enega kasneje se pojavlja tema zakonske nezvestobe? Je tematika, upodobljena v obeh romanih, še aktualna?/ Kdo je bil do avtorja najbolj kritičen in zakaj? Je imel prav?)

Predlagana sprememba ni radikalna. V eni varianti sicer predvideva »redukcijo« dosedanjega obsega eseja, ki pa bi se je po mojem zlahka navadili. Dodaja pa preverjanju tisti del, ki zdaj za kulturno zavest bodočih izobražencev škodljivo manjka in katerega obvladovanje tudi sodi med cilje književnega pouka pred maturo ((UN gimn. 2008).

Potrebnih bi bilo nekaj organizacijskih premikov v strukturi izpita. Pogoj zanje bi bil strokovni konsenz, izvirajoč iz vrednotenja te vrste znanja za sodobne generacije maturantov slovenske državne mature.