Sonja Starc

Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem

 

Slovenščina kot drugi jezik na splošni maturi in možnosti za dvig kakovosti komuniciranja v slovenščini kot učnem jeziku

Prispevek najprej predstavi vpeljevanje splošne mature, nato obravnava slovenščino kot drugi jezik na splošni maturi, zatem predlaga nekaj možnih posodobitev maturitetnega preverjanja maturantovega komuniciranja, njegovega kritičnega dojemanja in ustvarjanja kulturnega okolja tudi pri slovenščini kot materinščini.

Ukinitev mature v osemdesetih letih 20. stoletja je tako med laično kot strokovno javnostjo potrebo po takem izpitu le utrdila. Z letom 1995 je bila torej ponovno vpeljana splošna matura, a s pretežno zunanjim preverjanjem, saj se tudi manjši delež notranjega odvija po zunanjih navodilih in kriterijih, ki jih pripravljajo državne predmetne komisije[1]. Kljub začetni zadržanosti, češ da se lotevamo sprememb v srednješolskem, predvsem gimnazijskem, izobraževanju z napačne strani in kljub nekakšnemu strahu pred zunanjim preverjanjem so jo vsi udeleženci in javnost zelo kmalu sprejeli kot dobro. Za strokovno javnost tedaj drzno dejanje, »začeti pri strehi namesto pri temeljih«, se je torej izkazalo kot zelo učinkovito in za kvaliteto izobraževalnega sistema koristno. Matura je prinesla primerljivo znanje kandidatov pri vstopu na univerzo, sprožila prenovo in posodobitev učnih načrtov, v slovenski izobraževalni sistem vnesla novo kulturo ocenjevanja, vpeljala slušno preverjanje pri jezikih in z vsem tem ponudila kandidatom več možnosti, da pokažejo svoje znanje in različne zmožnosti. Kulturo zunanjega preverjanja je zanesla tudi na fakultete.

Odprt in dober, tudi kritičen sprejem mature v javnosti dokazuje, da matura ni le stvar posameznika kot intimno oživljanje spomina na svojo mladost in izbiro poklicne poti, temveč je del slovenske kulture. Ko je bilo govorjeno besedilo za slušno preverjanje iz angleščine in nemščine predvajano po nacionalnem radiu, je dvajset minut opravljalo maturo ogromno poslušalcev in se nanjo zelo vneto odzivalo. Kar se tiče slovenščine, pa sta tako strokovna kot laična javnost mnogo bolje uzavestili tudi funkcije slovenščine v večkulturnem okolju RS, in sicer da je kot uradni jezik in materinščina slovenščina učni jezik in učni predmet, na narodnostno mešanih območjih pa je tudi jezik okolja (drugi jezik). Tu se poleg slovenščine poučujeta še italijanščina oziroma madžarščina kot materinščini in tudi kot jezika okolja.

Omejitvi dolžine prispevka primerno želim na tem mestu izpostaviti le nekaj svojih opažanj in razmislekov o preverjanju in predlogov za njegovo posodobitev, ki naj bi vzvratno učinkovala pri poučevanju slovenščine kot materinščine in drugega jezika.

O zgradbi maturitetnega izpita pri slovenščini kot materinščini govorijo drugi prispevki (Krakar Vogel, Dular, Tivadar, Ambrož, Vogel, Šimenc), zato na tem mestu predstavljam slovenščino kot jezik okolja oz. drugi jezik.

V slovenskem šolskem sistemu je slovenščina kot jezik okolja/drugi jezik učni predmet v šolah italijanske in madžarske manjšine v RS; italijanske od vrtca do srednje šole, madžarske v 1. triletju osnovne šole ter v 3. in 4. letniku gimnazije, če kot materinščino dijak opravlja madžarščino. Naj spomnim, da sta se manjšini zaradi različnih zgodovinskih in kulturnih okoliščin odločili za različna tipa šolstva. Italijanska manjšina na Obali (v Slovenski Istri) za tip enojezičnega šolstva z učnim jezikom italijanščino (ki je na teh šolah poučevana kot materinščina/prvi jezik), slovenščina kot drugi jezik je obvezen predmet (od 1954 naprej). Madžarska manjšina za dvojezično šolo z dvema učnima jezikoma, slovenščino in madžarščino (od 1946 naprej). Manjšinsko šolstvo je bilo v Sloveniji urejeno z Zakonom o dvojezičnih šolah in šolah z učnim jezikom narodnostnih manjšin leta 1962 (UL LRS 1962, 19. 4. št. 13).

Slovenščina se v šolah z italijanskim učnim jezikom[2] od vsega začetka poučuje na zahtevnostni ravni blizu slovenščine kot materinščine. Učni načrt iz leta 1983 slovenščine v italijanskih manjšinskih šolah še ne imenuje jezik okolja, to se zgodi šele z maturo[3] in kasnejšimi učnimi načrti (1996, 2008).[4]

Koncept splošne mature[5] predvideva možnost preverjanja iz slovenščine kot jezika okolja/drugega jezika kot izbirnega predmeta. Vsi jeziki, materinščine in tuji (klasični in moderni) so na maturi enakovredni, kar se navzven odraža tudi z možnostjo, da je kandidat lahko ocenjen z 8 točkami, ali po principu povišane ocenjevalne lestvice pri materinščinah ali na višji zahtevnostni ravni pri tujih jezikih. Preverjanje jezikov okolja/drugih jezikov pa je bilo zasnovano le na eni ravni, poimenovano osnovna, s petimi možnimi točkami. S tem je bil položaj slovenščine v lastni državi postavljen v neenakopraven položaj z drugimi jeziki. Tudi dijaki, ki so na maturi izbrali drugi jezik, so bili v neenakovrednem položaju s sovrstniki, ki so opravljali maturo iz tujih jezikov, čeprav so drugi jezik v gimnaziji absolvirali in je v maturitetnih izpitnih polah preverjan na visoki zahtevnostni ravni. Na to napako smo vsa ta leta sicer opozarjali posamezniki, državna predmetna skupina za slovenščino s podskupinama za slovenščino kot jezik okolja, a se je na ministrstvu vsa opozorila nekako preslišalo. S trdno podporo Državne maturitetne komisije je bilo 2014 vendarle sprejeto, da se z maturo 2016 vsi drugi jeziki ocenjujejo z upoštevanjem povišane ocenjevalne lestvice, kot pri materinščinah.

Maturitetna izpita iz slovenščin kot drugi jezik (slovenščina 2) pri obeh manjšinah sestavljajo po tri izpitne pole; prvi preverjata bralno razumevanje (neumetnostnega) besedila ter poznavanje in rabo jezika, tretja pisanje daljšega esejskega besedila (400−600 besed) na razpisano literarno temo, druga pola pri slovenščini 2 v Prekmurju preverja pisanje krajše besedilne vrste, v Slovenski Istri pa slušno razumevanje, česar druge slovenščine ne. Na ustnem delu se pri obeh predmetih preverja glasno interpretativno branje, interpretacijo književnega besedila, jezikovno temo, prosti govor in kulturo dialoga.

Kot že povedano v uvodu, je v dvajsetih letih svojega obstoja postala tudi matura iz slovenščin kot drugih jezikov nepogrešljiva stalnica slovenskega manjšinskega šolstva. Postopki preverjanja so transparentni, dijaki vnaprej seznanjeni z načinom preverjanja, tipi nalog, temami in zahtevnostnimi kriteriji.

Pojavljajo pa se tudi ocene o negativnem vzvratnem vplivu mature, češ da je poučevanje in preverjanje v šoli naravnano le na maturitetno preverjanje, to pa zunanje ne more preveriti in oceniti vseh dijakovih spretnosti in zmožnosti. Namen mature ni in nikoli ni bil, ožiti in slabiti širino in kvaliteto znanja. Moramo pa priznati, da se v dvajsetih letih preverjanja s podobnimi ali enakimi tipi nalog zahtevnostna raven nasploh lahko zniža. Vedno enaka metoda reševanja nekega problema, ki jo v izpitnih polah nakazujemo z vprašanji/tipi nalog, lahko postane omejevalni kliše, ki ne spodbuja iskanja drugačnih poti razreševanja problemov ter večje ustvarjalnosti in izvirnosti.

V letih izvajanja zunanje splošne mature je hiter tehnološki razvoj prinesel marsikatero spremembo tudi pri načinu sprejemanja in usvajanja znanj, v možnostih komunikacije. Razvila so se nova razumevanja (teorije) izbire izraznih sredstev in z njimi ustvarjanja pomena v besedilu iz besednih in nebesednih semiotskih sistemov, torej v večkodnem besedilu. Taka besedila dandanes prevladujejo, z njimi sprejemamo svet, z njim komuniciramo, zato jih moramo znati kritično brati in tvoriti.

Izobraževalni sistem mora te spremembe upoštevati, in posodabljati vsebino, način njenega pridobivanja ter preverjanja različnih zmožnosti. Prav tako se mora s kritičnim premislekom posodabljati tudi matura.

Trenutno nimam v rokah natančnih statističnih obdelav kakšnih raziskovalnih rezultatov o kakovosti zmožnosti sporazumevanja maturantov, pri čemer kakovost pomeni, izbiro besedišča in slovničnih struktur za tvorbo ustreznega besedila v danih okoliščinah, jasno izražanje in argumentiranje svojih stališč, povzemanje in vrednotenje tujih ugotovitev, upoštevanje jezikovne pravilnosti, pravopisa, pravorečja pri branju, imam pa pred seboj skladovnice izpitnih pol študentov, uspešnih splošnih maturantov iz vse Slovenije, ki se na Pedagoški fakulteti pripravljajo za poklic učitelja. Večina ima z zgornjimi zahtevami težave.

Menim, da je napočil čas[6] za nekoliko radikalnejši korak, da začnemo s spremembami spet pri strehi, temelji so že dolgo postavljeni, le okrepiti in osvežiti jih je treba. Z vzvratnim učinkom novih maturitetnih zahtev pri predmetih (tu mislim na vse slovenščine) se bo spremenil tudi pouk. Praksa vpeljevanja takih sprememb pa je tudi že utečena: z napovedanimi novostmi pri maturitetnem preverjanju se učitelje seznanja na seminarjih. Vse spodaj predlagane spremembe se lahko izvede znotraj obstoječih učnih načrtov in se jih kasneje, upoštevajoč rezultate lahko dopolni.

Kaj naj bi torej spremenili, da bi poskušali maturo iz slovenščin posodobiti in izboljšati zmožnost maturantovega komuniciranja, njegovega kritičnega dojemanja in ustvarjanja kulturnega okolja?

Poznavanje jezikovnih struktur in njihove rabe naj se preverja tudi ob dijaku neznanih umetnostnih besedilih. Prav v literarnih besedilih prepoznamo neslutene možnosti jezikovne rabe (Ambrož, Krakar Vogel, Šimenc 2006, Starc 2015a). Enostavne besedilne vrste opustimo, te so preverjane že po osnovni šoli na nacionalnem preverjanju znanja (NPZ).

Z nalogami naj se preverja kritično branje: kako kandidat razume ustvarjanje pomena z interakcijo različnih semiotskih sredstev v večkodnih besedilih, njegovo kritično presojo o ustreznosti izbire izraznih sredstev v analiziranih besedilih, o ustvarjanju manipulativnega sporočila ... Tako dijaka usposabljamo za današnji čas nujno potrebno večkodno pismenost. To je zdaj zanemarjeno, četudi se kot izhodiščna uporablja večkodna besedila. Ta so sicer posredno, z omembo »neverbalne komunikacije«, omenjena v učnem načrtu, ponekod tudi v učbenikih in izpitnih polah, a zelo poljubno, po občutku, ne pa na podlagi že izoblikovane teorije vizualne slovnice (že aplicirane tudi v analizah slovenskih besedil). (Starc 2011, 2015b)

Vpeljemo še več nalog, ki bodo preverjale dijakove pretvorbne zmožnosti: npr. pisanje povzetka danega besedila, nareka, pri slušnem razumevanju pisanje zapiskov, več nalog esejskega tipa z zahtevo po jasnem in pravilnem jezikovnem in pravopisnem izražanju itn.

Predvsem pa enako/isto snov preverjamo na različne načine, ob različnih besedilih (kot že rečeno, umetnostnih in neumetnostnih) s pretežno esejskimi nalogami.

Omenjam le pisni del maturitetnega izpita. Ustni del izpita je pri jezikih potrebno ohraniti zaradi govorjenega besedila. Razmisliti pa bi kazalo o količini različnih preverjanih tem in o preverjanju branja neznanih besedil ter slušnem razumevanju.

Maturantu, bodočemu študentu moramo namreč z zahtevami na maturi iz slovenščine (materinščine in jezika okolja) jasno sporočiti, da se kvaliteta njegovega znanja s katerega koli področja odraža prav z zmožnostjo tvorjenja ustreznega besedila s pravilno rabo vseh besednih in slovničnih (ter drugih nebesednih semiotskih) sredstev v določenih okoliščinah.

In česa ne spremeniti? Ravni preverjanja. Slovenščina kot učni jezik, tudi na univerzah v RS, mora na splošni maturi ohraniti eno − visoko raven težavnosti. Če bi vpeljali dve ravni, bi pomenilo, da univerzitetni študij ne temelji na enakih kriterijih za vse študente, da so zmožni suverenega, kritičnega branja in pisanja strokovnih/znanstvenih besedil. Dolžnost vsakega izobraženca je, da spozna svoj jezik in njegovo ustvarjalnost, kar omogoča sedanja dovolj visoka raven, ki vključuje tudi najvišje ravni bralne pismenosti. Vsem kandidatom, ki take zmožnosti izkažejo, mora biti omogočeno, da na maturi lahko dosežejo tudi 8 točk. Ekskluzivistične teme, ki so lahko stvar študijskega programa na fakulteti, pa v splošno maturo ne sodijo. Ker se zavzemamo za ohranjanje in razvijanje slovenskega strokovnega/znanstvenega jezika različnih disciplin na univerzi, moramo najprej omogočiti, da se na univerzo vpišejo razgledani in jezikovno visoko kompetentni dijaki/študentje.

 

Viri

POZNANOVIČ JEZERŠEK, Mojca idr., 2008: Učni načrt. Slovenščina – splošna, klasična gimnazija. http://portal.mss.edus.si (Dostop 17. maja 2012).

Predmetni izpitni katalogi (PIK) 1995–2015. Ljubljana: Ric.  http://www.ric.si

 

Literatura

AMBROŽ, Darinka, KRAKAR-VOGEL, Boža, ŠIMENC, Brane, 2006: Od spisa do eseja. Ljubljana: DZS.

STARC, Sonja,  2011: Zmožnost dekodiranja večkodnih besedil kot sestavina besedilne pismenosti. COTIČ, Mara (ur.), MEDVED-UDOVIČ, Vida (ur.), STARC, Sonja (ur.). Razvijanje različnih pismenosti. (Zbirka Annales Ludus). Koper: UP, ZRS, Annales. 28−36.

STARC, Sonja, 2015a: Jezik usvajamo in se ga učimo iz besedila – neumetnostnega in umetnostnega. Jezik in slovstvo 60/3–4. 151−159, 252.

STARC, Sonja, 2015b: Decoding multimodal text by untrained readers: a message for mother tongue pedagogy.  

STARC, Sonja (ur.), JONES, Carys (ur.), MAIORANI, Arianna (ur.). Meaning making in text: multimodal and multilingual functional perspectives. New York: Palgrave Macmillan. 223−244.