Hotimir Tivadar

Oddelek za slovenistiko FF UL

 

Slovenska matura in slovenščina – trenutno stanje, problemi, nadaljnji koraki in pozitivna usmerjenost

 

Splošna matura (tudi) iz slovenščine je bila uvedena kmalu po osamosvojitvi in danes pomeni tudi najpomembnejši kriterij za vpis na univerzitetni študij. Kot velik sistem preverjanja znanja se je dopolnjeval in izkazal za stabilnega, kakovostnega, objektivnega, pomembno vlogo pa je matura odigrala tudi pri zagotavljanju enakih možnosti dijakov ne glede na spol, šolo, družino ali pokrajino, iz katere prihajajo. Spremembe morajo biti premišljene, preverjene in postopne, usklajene s spremembami v načinu in vsebinah poučevanja, s težnjo po več znanja slovenskih maturantov.

1 Uvod[1]

Leta 1995 se je v samostojni Republiki Sloveniji ponovno vzpostavil maturitetni preizkus kot zaključek gimnazijskega, tj. najzahtevnejšega srednješolskega izobraževanja. Slovenščina je jezik izobraževanja v slovenskem gimnazijskem programu. Na državni institucionalni ravni v slovenskem srednješolskem izobraževanju je slovenščina primerno izpostavljena: slovenščina se na splošni maturi izvaja samo na visoki ravni (8 možnih točk),[2] predsednik državne predmetne maturitetne komisije za slovenščino je član Državne komisije za splošno maturo, slovenščina je v katalogih znanja in letnih poročilih vedno omenjena kot primarni predmet, tudi v letnem poročilu je predmet slovenščina na prvem mestu itd. V zadnjih 20-ih letih so se že dogajale spremembe v maturitetnem konceptu (naj omenimo samo 4. strokovni posvet o maturi 3. novembra 2012, gradivo je dostopno na http://www.ric.si/splosna_matura/splosne_informacije), preverjanje znanja slovenščine – tako esejsko kot jezikovno – se je izkazalo za zahtevno, stabilno in kakovostno.[3] Posebna kakovost preverjanja slovenščine na splošni maturi je večplastnost: od pisanja eseja (IP 1 – literarno znanje in zmožnost tvorjenja besedila) in pisnega preverjanja na osnovi izbranega besedila (IP 2 – jezikovno znanje in zmožnost tvorjenja besedila) do ustnega preverjanja (preverjanje tako literarnega kot jezikovnega znanja, vključno z znanjem knjižne izreke). Ta koncept se je skozi leta izpopolnjeval (o razvoju esejskega dela glej v Šimenc-Tomaževič 2015), vseskozi pa je bila matura iz slovenščine še posebej pod drobnogledom – tako v strokovni kot širši javnosti.

 

2 Status slovenskega jezika v sodobnem slovenskem jezikovnem prostoru

Splošna matura v slovenskem jeziku se kot zaključek srednješolskega šolanja na najvišjem nivoju opravlja v okviru Državnega izpitnega centra pod nadzorom Državne komisije, ki jo imenuje minister za izobraževanje. Preverjanje znanja, pridobljenega pri pouku slovenščine, ki se izvaja po sprejetem učnem načrtu (UN 2008). Tudi spremenjene okoliščine po letu 2005, ko smo vstopili v Evropsko unijo – zahteva po mednarodni odprtosti slovenskega prostora je postala še toliko izrazitejša –, zahtevajo premislek o znanju, posledično pa tudi o preverjanju slovenskega jezika in literature na splošni maturi.[4]

Zasnova mature iz slovenščine je specifična, saj se na ta način opravlja le v Republiki Sloveniji, kjer je slovenščina tudi uradni in državni jezik (na dvojezičnih območjih sta uradna jezika tudi madžarščina in italijanščina, temu je prilagojeno tudi maturitetno preverjanje) in prevladuje v sedanjem izobraževalnem sistemu od vrtcev do fakultet. Splošna matura, ki pomeni zaključek šolanja in temeljni vpisni kriterij, pomembno odloča o vpisu na univerzitetni študij, zato je interes javnosti je velik, saj jo opravljajo skoraj vsi dijaki v gimnazijskem programu. Matura iz slovenščine je bila v dosedanjem času pogosto ocenjevana s strani različnih slovenističnih in tudi drugih krogov (preko različnih (tudi strokovnih) časopisov in diskusijske skupine SlovLit, ki opravlja pomembno funkcijo povezovanja). Pogosto so mnenja zelo kritična, kar kaže na čustveno navezanost govorcev slovenščine na svoj jezik in to je pozitivno, če niso mnenja preveč negativistična in destruktivna. Pogosto namreč splošno maturo iz slovenščine skrajno negativno in destruktivno ocenjujejo tisti, ki samega načina in tudi uspehov preverjanja ne poznajo dobro.

 

3 Vseslovenskost[5] in temeljno poslanstvo splošne mature

Skupni del splošne mature (slovenščina – na narodno mešanih območjih pa italijanščina oziroma madžarščina – ter tuji jezik in matematika), predmeti torej, ki jih kandidati opravljajo obvezno, obsega temeljno znanje po gimnazijskem programu in je splošna podlaga za univerzitetni študij na vseh študijskih področjih. (Letno poročilo 2015: 13)

Pomembno poslanstvo, ki ga opravlja splošna matura, je dostopnost znanja iz slovenščine za vse sloje in pokrajine; ne smemo se osredotočiti samo na nekaj izbranih gimnazij, izbranih pokrajin, le na določen sloj prebivalstva, ki bo imel dostop do gradiva (beri: denar oz. ekonomska sredstva) in željo, motivacijo po najvišjem nivoju znanja že iz domačega (družinskega) okolja (prim. Tivadar 2011). Standardiziranje zahtevanega znanja slovenščine in zajem kar največje kritične mase prebivalstva Republike Slovenije (tako geografsko kot socialno) ter objektivno preverjanje so osnovne naloge splošne mature iz slovenščine.[6] Pri čemer pa matura ne sme biti začetek in konec in edini smisel srednješolskega izobraževanja, ampak samo zaključek izobraževanja. Splošna matura, še posebej iz slovenščine, mora zagotavljati kar najvišjo raven znanja jezika čim večjega števila maturantov – pretirana elitizacija (razslojevanje) gotovo ne bo pripomogla k dosegi tega cilja. Dejansko je po osnovni šoli tudi po meritvah Pise in dodatnih raziskavah bralna pismenost nizka, tudi oz. še posebej v obrobnih pokrajinah (Koren 2015). Zato je nadaljevanje splošnega izobraževanja in kakovostno znanje o literaturi, jeziku in kulturi, ki se preverja na splošni maturi v okviru predmeta slovenščina, odločilnega pomena za nemoten razvoj slovenskega jezika in literature ter posameznika. Pri slovenskem jeziku s sorazmerno majhnim – nikakor pa ne premajhnim, ogrožujočim – številom prebivalstva je pomen kakovostnega znanja pri kar največjem številu govorcev odločilnega pomena.

 

4 Smernice za nadaljnji razvoj in napredek maturitetnega preverjanja slovenščine

S spremembo splošne mature iz slovenščine se ne bo rešil npr. problem slabe pismenosti,^[7] ki ga izmerimo že ob zaključku osnovne šole (rezultati Pisa)[8] ali problem jezikovnokulturne zavesti (o tem več glej v Vogel 2014). Pogosto se je maturitetni komisiji nalagalo in se še nalaga absolutna odgovornost za pouk slovenščine v gimnazijah in pripravo na maturo, za tisk (tj. ceno) knjig iz tematskega sklopa, pripravo različnih gradiv ter njihovo uporabo pri pouku, na kar pa niti predmetna komisija niti Državni izpitni center nimata odločilnega vpliva.[9] Prava pot vodi samo preko sodelovanja s profesorji, ki vodijo pouk v srednjih šolah,[10] spremembe tako pri učnem načrtu kot pri preverjanju na splošni maturi iz slovenščine pa naj usmerja slovenistična stroka. Kljub splošnemu trendu upadanja pisnosti, kar izmerimo tudi na maturi, je zaznati pozitivne premike, z dodatnim delom tako v razredu kot doma in na državni predmetni komisiji lahko ta pozitivni trend še okrepimo:

 

Ob koncu tega dela je treba izpostaviti, da se je letos prvič zaustavil trend padanja jezikovne pravilnosti pri eseju (letos 0,26, lani 0,23), a to še vedno kaže na nizko splošno opismenjenost kandidatov. Ob večjem poudarku pri obravnavi tovrstne problematike pri poučevanju tako pisanja esejev kakor pri pouku jezika lahko upamo na izboljševanje tega trenda tudi v prihodnje. (Letno poročilo DPK SM za slovenščino 2015: 35)

Razveseljujoč je konec upadanja oziroma rahla rast indeksa težavnosti pri jezikovni pravilnosti pri eseju (IP 1), vendar pa rezultati preverjanja zahtevnejše pravopisne problematike pri IP 2 temu še ne sledijo. V prihodnje bo treba preverjati več jezikovnosistemskega znanja pri IP 2 (tudi jezikovno pravilnost in znanje jezika na praktični ravni), zato bomo nadaljevali z zahtevo po tvorjenju povedi oziroma besedil, to je: odgovarjanju v povedih (manj nalog zaprtega tipa). (Letno poročilo DPK SM za slovenščino 2015: 36)

 

Toda pismenost, znanje o literaturi in kulturi tako kot vsa druga znanja se morajo pridobivati postopoma (praktično od vrtca naprej) in ne morejo biti zajeta le v nekajurnem preverjanju. Še tako korenito spremenjena splošna matura iz slovenščine ne bo sama po sebi rešila pomanjkljivega znanja dijakov. Spodbujano nezadovoljstvo glede npr. izbora in cene knjig v tematskem sklopu in mnenja o »alarmantnih« dogodkih, »popolni zgrešenosti« maturitetnega preverjanja pri slovenščini na splošni maturi ipd. pa je oteževalo in otežuje priprave na maturo in ne prispeva k izboljšanju uspehov in znanja slovenščine – dejanskega in na maturi preverjenega. Kljub vsem preprekam se je v dosedanjem delu splošna matura iz slovenščine postopno razvijala in prispevala pomemben delež pri izobraževanju v slovenskih gimnazijah. Mirno in kakovostno delo ter spodbuda (motivacija dijakov in učiteljev) pa bi prispevali k izboljševanju znanja in statusa slovenščine, kar je naloga strokovne in širše javnosti v prihodnosti.

Ohraniti je treba objektivno eksterno preverjanje; preverjanje in ocenjevanje moramo še dodatno izboljšati (še posebej pri eseju), prav tako je treba izboljšati interni del,[11] tj. ustno preverjanje, ki je zelo pomembno za jezike nasploh. Vendar bo slednje težka naloga, saj gre za kompleksen problem, ki se ne tiče samo predmeta slovenščina. Če poudarimo delovanje državne predmetne komisije zadnjih nekaj let, smo sprožili kar nekaj aktivnosti (od že ustaljenih seminarjev oz. priprav do dodatnih izobraževanj, pri katerih so sodelovali tudi člani državne predmetne komisije), tudi v sodelovanju z Zavodom za šolstvo, da bi pripravo na splošno maturo in preverjanje ter ocenjevanje še izboljšali. V šolskem letu 2015/16 smo organizirali tudi posebne seminarje za ocenjevalce, ki so jih vodili izkušeni bivši vodje ocenjevalcev, z namenom še izboljšati sicer zelo zahtevno ocenjevanje na obeh pisnih preverjanjih (IP 1 in IP 2). In te aktivnosti bomo v prihodnje še nadaljevali, tako za starejše ocenjevalce, še posebej pa za nove ocenjevalce.[12]

 

5 Zaključek

Pomembna naloga in kakovost splošne mature je splošnost, objektivnost in dostopnost, dobro znanje in rezultat morata biti omogočena vsem dijakom gimnazijskih programov ne glede na spol, pokrajino, socialni status. V ta namen smo bili pozorni tudi na dostopnost knjig, ki jih dijaki berejo za esejski del izpita, kolikor smo sploh lahko na to vplivali. Sedanje ideje o zagotavljanju splošne dostopnosti gradiva moramo še dodatno razviti, ne glede na to, kakšno bo (esejsko oz. jezikovno) preverjanje na splošni maturi. Nadaljevati moramo z uravnoteženostjo izpitnih gradiv in jih še izboljševati.

Izboljševanje rezultatov na maturi, ki bodo posledica boljšega znanja večjega števila kandidatov, je možno samo s pomočjo učiteljev in njihovega dela v razredu – skupaj z učitelji in večjim povezovanjem bomo izboljšali takó znanje kot rezultate na splošni maturi in status slovenskega jezika. In znanje slovenščine ni naloga samo učiteljev slovenščine, ampak vseh učiteljev v slovenskih šolah, vključno z učitelji tujih jezikov.

Za konec samo še nekaj misli o slovenskem jeziku in narodu:

Torej smo /Slovenci/ povsem običajen sodobni narod, razdrobljen med morjem, hribi, dolinami, soteskami, gorami, rekami, vse do reke Mure in Drave s panonsko nižino. In vse to pogosto lebdi nekje na pol poti med vasjo in mestom (Đorđe Balašević). In na tem strateško dobro pozicioniranem slovenskem prostoru že od nekdaj živijo /živimo/ ljudje različnega porekla. Skozi zgodovino pa jih je združeval in tudi v državo združil – jezik s svojo kulturo in literaturo. Nenazadnje je osrednji trg naše prestolnice namenjen pesniku, intelektualcu, in ne vojaku ali kralju, politiku. Kljub vsemu smo na tem slovenskem prostoru malo posebni ljudje in zato tudi zanimivi za cel svet. A ne smemo s tem pretiravati?! Ker potem začnemo hitro iskati tistega pravega predstavnika oz. skupino ustreznih predstavnikov s točno določenega območja in dovolj visokega sloja, ki so merodajni za »cel jezik/narod«. (Tivadar 2015: 8)

 

Literatura

Koren, Stanka 2015: Bralna pismenost v Prekmurju (magistrsko delo). Ljubljana: Oddelek za slovenistiko.

Letno poročilo Državne predmetne komisije za slovenščino za leto 2015 (avtorja B. Šimenc, H. Tivadar). Ljubljana: Državni izpitni center. Dostopno na: http://www.ric.si/mma/2015%20Porocilo%20DPK%20103%20SLM/2015121612552938/

Letno poročilo – splošna matura 2015. Ljubljana: Državni izpitni center. Dostopno na:

http://www.ric.si/mma/Letno%20porocilo%20SM%202015/2015113014194261/

ŠIMENC, Brane, TOMAŽEVIČ, Polona, 2015: Zunanje ocenjevanje šolskega eseja na splošni maturi od začetka do danes. Jezik in slovstvo 60/3/4 (2015). 241–247, 255.

TIVADAR, Hotimir, 2011: Regionalna (in socialna) različnost slovenskega (knjižnega) jezika v zgodovini in sedanjosti. V: JESENŠEK, Marko (ur.). Globinska moč besede : red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-letnici, (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 80). Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta.

– –, 2014: Nacionalno v slovenskem jeziku. Marko Jesenšek (ur.). Slovenski jezik na stičišču več kultur. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti. 266–279.

--, 2015: Med državo in strateško pozicioniranim majhnim narodom, utemeljenim na jeziku, literaturi in kulturi. Hotimir Tivadar (ur.): Država in narod v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 7–8.

UN 2008 = Poznanovič Jezeršek, Mojca, idr., 2008: Učni načrt. Slovenščina. Splošna, klasična, strokovna gimnazija. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. <http://portal.mss.edus.si/msswww/programi2011/programi/media/pdf/un_gimnazija/un_slovenscina_gimn.pdf>. (Dostop 8. 1. 2015.)

Vogel, Jerca, 2014: Jezikovna kulturna zavest pri pouku maternega/prvega jezika. Jezik in slovstvo 59/4. 3–14.