Slavistično društvo Slovenije
Slovenski slavistični kongres 2008
Slovenski slavistični kongres 2008

Univerza v Celovcu/Alpen-Adria Universität Klagenfurt       Slovenska gimnazija v Celovcu       Ustanova patra Stanislava Škrabca

Strokovno pedagoško združenje/Pädagogische Fachvereinigung


Celovec zvečer

Slovenski slavistični kongres, Celovec, 2.–4. oktobra 2008


Uvod h kongresnemu zborniku Slovenščina med kulturami




Slovenski slavistični kongres na Koroškem nadaljuje po zagrebškem in tržaškem zamisel prejšnjega predsednika Slavističnega društva Slovenije dr. Mirana Hladnika o prirejanju teh znanstvenih sestankov tudi zunaj meja Republike Slovenije. Tej zamisli, ki podčrtuje pomen skupnega slovenskega kulturnega in jezikovnega prostora, želi Koroška pridati svoj posebni prispevek s prikazom sodobnega deželnega slovenskega utripa. Njegov vitalni spodbujevalec je tudi slovenistika, ki pomembno podpira ohranjanje slovenščine v krajevnem manjšinskem okolju, če le pomislimo na veliko število učiteljic in učiteljev slovenskega jezika na osnovnih in nadaljevalnih koroških šolah.

Kongres je posvečen temi "Slovenščina med kulturami", saj proslavljamo leta 2008 petstoto obletnico rojstva Primoža Trubarja, hkrati pa je to leto razglašeno tudi za leto medkulturnosti, s čimer je regionalnemu izobraževanju in kulturnemu ustvarjanju dodana tudi evropska dimenzija. Ob tem se kongres vsebinsko ukvarja tudi s književnostjo in jezikom manjšin ter s položajem jezika in literature v novih medijih.

Slovenski slavistični kongres v Celovcu in Pliberku je priložnost, da hodimo po krajih, kjer živimo med slovensko in nemško kulturo. Življenje v dveh jezikih zahteva odprtost duha: ne moreš se namreč zapreti vplivom drugega jezika, posejal si seme v dveh gredah in na obeh lahko bujno poganjajo cvetovi ene in druge barve. Z leti šolanja se jim pridružijo še druge barve, drugi jeziki.

Kot učitelj na Zvezni gimnaziji in Zvezni realni gimnaziji za Slovence v Celovcu – in sedaj kot ravnatelj te šole – doživljam posebno jezikovno zadoščenje ob sodelovanju v projektu štirijezičnih razredov, poimenovanih po dr. Juliusu Kugyju, alpinistu, znanstveniku in pisatelju, ki je živel s tremi kulturami in jeziki tega prostora. Tako imenovani Kugyjev razred je učni model na splošnoizobraževalni šoli, začel pa se je leta 1999 na pobudo tedanjega ravnatelja dr. Reginalda Vospernika. Učenke in učence iz sosednjih pokrajin Koroške, Furlanije in Slovenije poučujemo v štirih jezikih, da bi se počutili doma v več kulturah, saj se resnično sporazumeva le, kdor zna živeti tudi toleranco in sprejemanje drugega. K temu spada – onstran samega znanja podatkov – tudi temeljito ukvarjanje z vedo o deželi in kulturi obmejnih regij. Kulturo tu razumemo kot jezikovno kulturo. Prek nje si Kugyjev razred prizadeva za širjenje obzorja učenk in učencev, pa tudi staršev, učiteljic in učiteljev, saj ga označuje načelo odprtosti. To načelo – in sam zgled Kugyjevega razreda – se seveda širita tudi na druge razrede Slovenske gimnazije, danes pa lahko s ponosom ugotavljam, da je bil Kugyjev model že odlikovan z evropskim pečatom za inovativne jezikovne projekte in da je prek programa Interreg-IIIA Evropske unije tudi nadregionalno zasidran. Spremenil pa je tudi moje osebno gledanje na jezike in odprtost. Kot govorec dveh jezikov sem bil namreč sam po sebi odprt v dva svetova, toda z učenjem še drugih jezikov se moj pogled na svet bolj in bolj širi. Obenem se tudi bolje zavedam, kje sem "doma", s tem pa pridobivam močnejšo regionalno identiteto. Kdor kaj zna, ta ima več možnosti. To velja še posebej za slovenistične strokovnjake, tako na delovnem trgu kot v nadaljnjem izobraževanju in sami jezikovni spretnosti. Ob znanju dveh in več jezikov pa hkrati uresničujemo tudi zamisel Evropske unije o večjezičnosti njenih državljank in državljanov.

S prvim majem 2004 ni vstopila v to evropsko zvezo držav samo Republika Slovenija. Tudi za avstrijsko Koroško in Štajersko se je marsikaj spremenilo, na kar je opozoril že tedanji avstrijski državni predsednik dr. Thomas Klestil v pozdravnem govoru, ko je ob odprtju narodnostnega kongresa v Pliberku dejal, da sta v Avstriji oziroma na Koroškem doma dva uradna jezika Evropske unije. Tega se moramo zavedati tudi mi.

Pisatelj Florjan Lipuš je v intervjuju za Koledar 2003 Slovenske prosvetne zveze povedal naslednje: "Jezik postane viden z napisi, tiskano besedo, dvojezičnim občinskim glasilom ..." Njegovo zamisel lahko nadgradim: jezik postane slišen z radiom in televizijo. Toda v javnosti nam je mnogokrat onemogočeno branje v slovenskem jeziku. In ko napisov ali besede ni, jezika ne beremo ali slišimo v tisti meri, ki mu gre. Slovenščina naj ne bo potemtakem samo zasebna stvar, temveč tudi javna. V Evropski uniji je pridobila isto veljavo kot drugi jeziki, njeni avtohtoni govorci pa iste pravice kot jih imajo avstrijski, nemški, francoski, madžarski ali latvijski. Sodelovanje tako imenovanih malih držav v Evropski uniji je pridobilo s širitvijo še večjo težo in zdaj so za Avstrijo zavezniki prav tako potrebni kot za Slovenijo. Upam, da bosta obe državi zmogli izkoristiti priložnosti, ki se jima ponujajo, in živeti v dobrem sosedstvu. Na Koroškem to sosedstvo že živimo ob neposrednem stiku obeh narodnih skupnosti. Vendar: ali ga živimo res dovolj dobro? In kakšen je naš odnos do slovenščine?

"Če vidiš v svojem jeziku kakršnokoli vrednoto, potem ne boš iskal izgovorov, da ne boš storil vsega, da boš ta jezik čim bolje obvladal in se v njem tudi sporazumeval," pravi slovenski literarni zgodovinar Matjaž Kmecl. Avstrijska država je na področju šolstva organizacijsko poskrbela za to, da lahko znanje slovenščine izpopolnjujemo. Slovenščina ima svoje mesto v tukajšnjem šolstvu – na dvojezičnih šolah, na poklicno-izobraževalnih šolah, na univerzah, v izobraževanju odraslih –, tako da se je slovensko mogoče učiti v tej ali oni obliki na vseh stopnjah izobraževanja. Seveda pa velja: kdor se je sam pripravljen učiti, ta bo doživljal lepe uspehe, ali, kakor pravi rektor tinjskega doma Jože Kopeinig: "Ne smemo pričakovati rešitev samo od zunaj, temveč moramo sami imeti dovolj ponosa in veselja, da bomo v razvoj jezika vlagali več energije." V tem smislu je dal rektor Kopeinig leta 1990 v verskem tedniku Nedelja pobudo za rubriko jezikovnega kotička, v kateri France Vrbinc že osemnajsto leto opozarja bralke in bralce na lepšo slovenščino na vseh ravneh: v družini, poklicu, prostem času, časopisih, revijah, knjigah, na računalniku, v domačem okolju in širši evropski javnosti.


Živeti v dveh jezikih, z dvema jezikoma – to je veljalo npr. tudi za Franceta Prešerna. Po eseju Igorja Grdine Kdo neki bi utegnil biti ta mož? v knjigi Prešeren.doc sta bili temeljni spodbudi za Prešernovo ustvarjanje v prvi vrsti silovita ljubezen – na eni strani do pripadnic lepšega spola in na drugi do naroda – ter dejstvo, da ni trpel neumnosti in tiranije, ne tiste predpisovalcev smeri literarnega ali kulturnega razvoja (črkarska pravda), ne tiste v političnem ali duhovnem smislu. Enak se kaže tudi Prešernov odnos do jezika: ostro je nastopal proti vsem, ki so izrazilo njegove umetnosti kvarili z novimi, čudnimi črkami, saj mu je šlo za estetski videz slovenskega pisanja. Prav tako estetski je bil njegov argument proti novi pisariji v smislu rovtarske poezije za hleve in polja. A tu se je npr. v Novi pisariji izrekel le proti pisarjem, slabim pesnikom, pravemu ljudskemu izročilu pa se je s pridom posvečal v številnih zapisih ljudskih pesmi, od Lepe Vide preko vasovalskih pesmi do Kralja Matjaža. Prešeren tudi ni želel, da bi se slovenščina spremenila v kako slovanščino ali ilirščino. V Zabavljivih sonetih je polemično zapisal: "Iz kotov vseh od Skjaptrov do Šamanov / tak' kakor srake gnezda vkup nosimo / besede tuje, z njim' obogatimo / slovenskih novi jezik Ilirjanov." Iz takšne čobodre bi namreč lahko nastala le čudna zmešnjava, podobna jeziku ljudi "v Babiloni, / ko bil jim Bog je govorico zmédel".

Prešeren si je dopisoval v nemščini, prevajal je svoje pesmi in pesmi drugih v nemščino, pisal je izvirne nemške pesmi. V tem se odraža tedanji svet izobraženca, ki je prehodil svojo izobrazbeno pot v drugem, nematernem jeziku (zato morda v sonetu O Vrba tudi otožna verza o tem, kako je uka žeja goljfiva kača, ki ga je speljala iz domačega okolja). Obenem pa je bilo v njegovem času običajno, da so avtorji tiskali pesmi v dveh jezikih, naj omenim le Prešernovo prvo objavljeno pesem Dekelcam – An die Mädchen, natisnjeno v Ilirskem listu 12. januarja 1827. Vendar je na jubilejnem simpoziju z naslovom Prešeren na Koroškem ob 200-letnici pesnikovega rojstva prevajalec Klaus Detlef Olof v Domu v Tinjah izjavil, da je ob branju pesnikovega nemškega soneta iz leta 1834 (iz časa torej, ko je Prešeren pisal svojo véliko ljubezensko pesnitev Sonetni venec) zaznal, kako je ta stvaritev zgolj akademska vaja, pri kateri poskuša pesnik vešče uskladiti besedni material, in da je Prešeren tu pesnil v abstraktnem jeziku, za katerega je pač uporabljal nemško jezikovno gradivo.

Kot avtor pa je bil Prešeren neizprosen. Najprej do sebe in svojega ustvarjanja: prve pesmi, ki mu jih je pregledal Jernej Kopitar, je uničil; tragedije in romana ni napisal; nemške pesmi, ki jih je hotel objaviti v zbirki Poezije, je umaknil, delno zaradi cenzure, delno zaradi nastajanja nacionalizma pred letom 1848 in delno, ker naj bi bile v Poezijah zbrane le njegove najboljše stvaritve. Neizprosen pa je bil tudi do drugih, tistih, ki jih je imenoval "nemškvavce". Namenil jim je npr. nemški sonet, v katerem daje odločno prednost materi in maternemu jeziku ter svetuje med vrsticami: če že pišemo verze v jeziku rednice – izobraževalke v šoli, na univerzi –, potem morajo biti najboljše kakovosti in ne le glinene rime.

Iz enake "prešernovske" dvojnosti – odnosa do slovenščine in odnosa do nemščine – raste tudi ustvarjanje pisateljic in pisateljev na Koroškem. V slovenski književnosti na splošno, prav posebno pa v književnosti koroških Slovencev, igra pesništvo vodilno, v slednji celo prevladujočo vlogo. Lirika zajame vse rodove, od Milke Hartman preko srednje generacije (Valentin Polanšek, Andrej Kokot, Herman Germ, Gustav Januš) do mlajših in najmlajših besednih ustvarjalcev. Po analizah literarnih zgodovinarjev – naj za primer navedem Kmeclovo antologijo Ta hiša je moja, pa vendar moja ni – sta za pesništvo na Koroškem značilni dve smeri: smer otožnih, melanholičnih in zasanjanih ljubezenskih pesmi z žalostnim podtonom, ki stalno spremlja liriko koroških Slovencev in jo naredi zelo elegično; in smer kritike, ironiziranja manjšinskih struktur ter mnogostranske (slovenske) majhnosti, ki zapira in omejuje ustvarjalni duh. A v še tako melanholičnih pesmih je vselej občutiti odpor proti spreminjanju (jezikovnega) okolja, željo po ohranitvi manjšine in sožitju med narodoma na Koroškem. Seveda je vsaka pesem odraz posameznika, umetnika, ki se želi po svoje uveljaviti v književnem svetu tu in onstran Karavank, ki so danes le še geografska meja. Najnovejša knjiga Cvetke Lipuš Obleganje sreče je – denimo – izšla pri Cankarjevi založbi, spremno besedo pa je napisal Tomaž Toporišič. Gre torej za lep primer medslovenskega dialoga, ki dobiva dodatno dimenzijo ob pesniških izdajah Cvetke Lipuš v nemščini in drugih jezikih (v angleščini, italijanščini, srbščini, češčini, slovaščini, bolgarščini, francoščini in madžarščini). Prav manjšinsko literarno ustvarjanje udejanja potemtakem most med narodi, kar zgovorno potrjujejo npr. Handkejevi prevodi Lipuša in Januša, razne antologije koroške literature ali založniški programi Mohorjeve, Drave in založbe Wieser.

Povezav med slovensko književnostjo na Koroškem in slovenskim prostorom je seveda še več in imajo svojo tradicijo, zgodovinske korenine. Le-te segajo že v čas Brižinskih spomenikov in Rateškega oz. Celovškega rokopisa ter v dobo ljudskih pesmi in pripovedk. Skupno izročilo se zatem nadaljuje s Trubarjem, ki si je prizadeval za vso "Cerkev božjo tiga slovenskiga jezika", najsi bo na Kranjskem, Koroškem ali Štajerskem, in z Dalmatinovo Biblijo, ki je preko Koroške poromala v slovenske dežele (nekaj njenih izvodov pa je ostalo na Koroškem do današnjih dni, npr. v Koroški osrednji knjižnici na Ravnah ali v Domu v Tinjah). Še potem odkrijemo bukovnike in njihovo prav posebno književno ustvarjanje, medtem ko nas Prešernov sopotnik Urban Jarnik pospremi v 19. stoletje, ko je bil Celovec zagotovo središče slovenskega književnega življenja z ustanovitvijo Mohorjeve družbe in delovanjem Antona Janežiča, pri katerem je Josip Jurčič poiskal založniško zatočišče za prvi slovenski roman Deseti brat. Vseslovensko kulturno povezanost in tukajšnje slovstvo sta nato prizadeli obe hudi zarezi 20. stoletja, prva in druga svetovna vojna, po letu 1945 pa se srečamo s ponovnim književnim začetkom in razcvetom ter s pravim valom modernizma ob ustanovitvi revije mladje leta 1960. Ta čas nam razkrije vso raznolikost koroške slovenske besede v prozi z imeni, kot so npr. Kristo Srienc (večerniška povest), Valentin Polanšek (spominski roman), Janko Messner (črtice), Kristijan Močilnik (črtice), Florjan Lipuš (kratka proza, roman) ali Martin Kuchling (kratki roman). Z inšpektorjem Mangartom se je v Mohorjevih večernicah tej pripovedni raznovrstnosti pridružil pred nedavnim po zaslugi Jožeta Strutza za Koroško nov žanr, kriminalka, ki ga je kot poletni roman verskega tednika Nedelja pomnožilo letos še delo Martina Kuchlinga Kdo je počil Igorja Trpina?

Z robov v sredino doteka torej obilo ustvarjalnih sokov slovenskih književnikov v zamejstvu, kako in koliko pa jih sredina sprejme, to je posredno tudi izraz moči slovenske kulture v vedno bolj globaliziranem svetu. In z današnjo globalnostjo se ne sooča le slovenstvo nasploh ali tukajšnja koroška literatura, ampak tudi jezik sam. Dandanes se vedno znova pojavljajo v medijih vesti o izginjanju jezikov: več kot polovica od 6.000 na svetu govorjenih jezikov naj bi bila v nevarnosti, da izgine. Mar se bomo torej vrnili v predbabilonski čas, ko so ljudstva na svetu govorila le en jezik? In kateri jezik naj bi to bil? Kateri jezik ima pravico reči o sebi, da je jezik vseh ljudi na svetu? To bi bila negativna utopija, ki se ne sme uresničiti. Obenem bi bilo tudi nekulturno dejanje. A nekulturno je že, če se ne zanimam za to, kar so mi zapustili moji predniki, moji starši, in zanemarjam to, kar so mi dali v zibel za življenjsko pot. Nekulturno dejanje pa je tudi zaničevanje drugega jezika, jezika soseda. Žal smo Slovenci to doživljali in doživljamo tudi danes, a prav iz tega morda izvira tudi kljubovalnost, vzdržljivost in posebna koroška moč, ohranjati domačo besedo, jo negovati in gojiti.

"Na najrazličnejše načine si je treba prizadevati za pospeševanje pozitivnega odnosa do individualne večjezičnosti in jezikovne raznolikosti," tako je zapisano v avstrijskem učnem načrtu za nižjo stopnjo gimnazij oz. za glavne šole. V tej izjavi vidim tudi vodilo za delo učiteljic in učiteljev slovenščine na Koroškem. Skupni cilj je pospeševanje učenja (manjšinskega) jezika, zunanji dejavniki pospeševanja (manjšinskega) jezika pa so njegova prisotnost v učnih načrtih in novih oblikah elektronskega učenja, npr. na zgoščenkah ali v medmrežju, kjer sta nastali v zadnjem času na Koroškem kar dve zanimivi strani, in sicer http://www.sloviklik.zse1.at (Zveznega inštituta za proučevanje izobraževanja) ter http://mala.sova.at (Strokovnega pedagoškega združenja). Evropski referenčni okvir, jezikovni portfelj ali sporazumevalni prag so vseevropski poskusi boljše organizacije in dokumentacije tako jezikovnega izobraževanja kakor znanja jezikov. Pri tem je pospeševanje manjših (in s tem tudi manjšinskih) jezikov bistveno prav zato, ker se njegovi naslovniki lahko zavemo možnosti tovrstnih pobud in jih izkoristimo za pozitivno vprostorjenje teh jezikov, ki so najpoprej regionalnega pomena (v smislu sožitja dveh ali več narodov na enem ozemlju), a imajo prav tako tudi nadregionalno nalogo povezovanja med dvema ali več sosednimi državami.

Slovenščina je bogat in tudi odporen jezik, če le navedem primer računalništva, kjer se danes dosledno prevajajo angleški izrazi in govorimo o vnašalki namesto o tipki "enter" ali o dlančniku namesto o "palmtopu". Jezikovno bogata je prav tako tudi slovenščina na Koroškem, in to v vsem svojem razponu od zbornega do dialektalnega. V Selah npr. še živijo govorci lepega, domačega narečja, ki je postalo v zadnjem času tudi predmet jezikoslovne ali etnološke obravnave po zaslugi Toma Priestleyja, ki se je na znanstveni ravni zavzel in se še zavzema za selsko govorico, ali Marije Makarovič, ki je Selam in Selanom posvetila čudovito in bogato monografijo, ali Ludvika Karničarja, ki je poskrbel za opis obirsko-selskega govora. Poleg njim se velja zahvaliti zlasti vsem, ki na Koroškem govorijo narečje in zborno slovenščino, ki se jezika učijo v šolah in ga uporabljajo v javnosti, cerkvi, na odru. Prav oder je – denimo – tisti, ki daje slovenščini na Koroškem posebno javno obliko. To velja od nekdanjih uprizoritev Drabosnjakovih iger (do 1937 na Kostanjah) preko društvenih odrov do gledališkega praznika v celovškem mestnem gledališču ali današnjih številnih otroških in mladinskih lutkovnih ter gledaliških skupin (o tem glej npr. http://www.kkz.at/redno/linki_gledalisce.htm). V živo ilustracijo njegovega pomena, naj navedem naslednjo anekdoto iz svoje družinske preteklosti. Gledališče na prostem je leta 1999 na novo zaživelo v Vogrčah, na prostoru pred župniščem. Igrali so npr. dramatizaciji dveh poglavitnih del slovenske književnosti, Desetega brata in Martina Krpana, uprizorili pa so tudi Finžgarjevo klasično igro z ljudskih odrov Divji lovec. Delo poznam po družinski zgodovini, saj je v igri nekoč nastopala moja babica. In doma še hranimo dopisnico Frana S. Finžgarja, v kateri avtor takole odgovarja na pismo, ki mu ga je bila babica poslala ob njegovem visokem življenjskem jubileju: "Vaše pismo je zanimivo, ker pove, kako se tudi na Koroškem še vedno zanimate za svoj rojstni slovenski kraj. Bog Vas ohrani!"

In res: ohranili smo se tudi s pomočjo gledališča, literature, poezije, šole, jezika ... Zato smo na vse to lahko ponosni in zato na Koroškem cenimo ustvarjalni zanos umetnic in umetnikov, ki uveljavljajo slovensko besedo v avstrijskem in nemškem kulturnem prostoru, z njo pa ohranjajo živo slovensko narodno skupnost in slovenstvo nasploh. Na prireditvi ob kulturnem prazniku je prvega februarja 2004 v Domu v Tinjah evropski poslanec Lojze Peterle spregovoril o kulturnih prispevkih Slovencev Evropi in med drugim naštel ustoličevanje, Brižinske spomenike, cerkve po hribih, Jožeta Plečnika, bukovnike, besedne ustvarjalce od Prešerna do Jančarja, čebelarstvo, panjske končnice in Antona Janšo, tehnika Potočnika in Puha, Gallusa in Avsenike, Vego in Štefana, Slomška in Mohorjevo. Marsikaj omenjenega je izvirno koroškega. Zato lahko upravičeno trdimo, da smo združeno Evropo soustvarili tudi s koroškim slovenskim duhom. Soustvarjati jo z enakim duhom še naprej – to je danes naša velika naloga, naš veliki izziv. In tokratni slovenski slavistični kongres na Koroškem želi biti prav v mednarodnem letu medkulturnega dialoga plodno nadaljevanje takšne poti ter otipljivi prispevek Slavističnega društva Slovenije k zavesti, da živimo slovenščino v zboru mnogih kultur in jezikov.

Miha Vrbinc (vrb@bgslo.at),

član Organizacijskega odbora Slovenskega slavističnega kongresa v Celovcu




Na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/vrbinc.html postavil Matjaž Zaplotnik 3. septembra 2008 in s slikovnim materialom dopolnil 24. septembra 2008.