Ada Vidovič Muha

Sodobni položaj nacionalnih jezikov v luči jezikovne politike – Predstavitev temeljnih pojmov, vezanih na izraz jezik

1 Tipološko predstaviti referenčna polja temeljnih sociolingvističnih pojmov, vezanih na izraz jezik, je sicer precej zahtevna naloga, vendar nujna, saj gre za prepoznavanje zanimivega in hkrati verodostojnega odsevanja usmerjenosti družbenih procesov na širšem evropskem in ožjem nacionalnem prostoru; v mislih imam predvsem slovensko in njemu podobna jezikovna okolja, se pravi državotvorne narode (nacije) z nov(ejš)im državnim statusom, nastale iz večnacionalnih držav na prelomu v 90-a leta 20. stoletja. V novoreku združene Evrope je z vidika vsaj posredne usmerjenosti jezikovne politike zanimiva že delno različna pogostnost distribucije posameznih tovrstnih pojmov glede na sociolingvistični pojmovnik v »klasičnih nacionalnih« državah.

1.1 Če izhajamo iz aktualne evropske jezikovne situacije, kot jo riše (bodoča) EU, lahko rečemo, da razpršenost oz. pogostnost verbalizacije pojmov v zvezi s ključno besedo jezik odseva po eni strani družbeno pa tudi politično pogojen predstavni svet ljudi, ki snujejo koncept kulturno-jezikovne podobe te Evrope, po drugi pa predstavni svet držav, ki želijo postati njen tudi formalno integralni del; tretjo skupino lahko sestavlja izrazje, ki odseva vsaj delno prekrivnost obeh svetov. Tako se v različnih institucijah EU, zlasti ko se razpravlja o jezikovnih vprašanjih, ob pojmu uradni jezik pogosto uporablja izrazje kot mali jezik, regionalni, lokalni, manjšinski jezik/jezik etničnih skupin – vse zlasti v zvezi z varovanje teh jezikov – redkeje pa nacionalni, sploh pa ne pojem državni jezik (npr. Vade–Mecum, resolucije Evropskega parlamenta o manj rabljenih jezikih Evrope, 1998, različne deklaracije evropskih inštitucij ob Evropskem letu jezikov 2001). — V (evropskih) državah, tudi kandidatkah za članstvo v EU, je pogosto izrazje kot globalni, svetovni jezik, nacionalni jezik/jezik naroda; državni jezik. Besedilno okolje, v katerih se omenjeno izrazje pogosto pojavlja, je vezano na razpravljanje o EU – vsaj s strani slovenske izkušnje po eni strani z elementom napovedovanja, predvidevanja, sklepanja, po drugi pa s stališča trenutno še aktualnega referenčnega sveta, ki pa se, kot rečeno, umika oz. izgublja svojo izvorno opredelitev – je skratka defenziven. — Prekrivno izrazje, lahko z deloma različno referenco, je npr. materni jezik, prvi/drugi jezik, tudi uradni jezik.

Zanimivo je, da se pojem nacionalni jezik, v primeru nacionalne države tudi njena pomembna prepoznavna ali vsaj simbolna prvina, v jezikovnih konceptih EU sicer pojavlja, vendar, kot rečeno, redkeje, predvsem pa v drugačnem besedilnem oz. pojmovnem okolju – z razvidnim protekcionizmom skupaj s pojmi kot regionalni, manjšinski, etnični ipd. jeziki; glede na zasnovo evropske (kon)federacije, se pravi glede na njen maastrichtski temelj, je ta pozicija v zvezi z nacionalnim jezikom vsaj formalno nepotrebna, če ne nesmiselna. Z vidika deklarirane demokratičnosti (jezikovne) politike je razumljivo, da se ne formalizirata pojma globalni, svetovni jezik, ki tudi sicer presegata okvir EU; nekako nadomešča ga funkcijskopragmatični pojem delovni jezik. – Načeloma lahko rečemo, da je v dostopnih aktih EU, ki obravnavajo položaj jezikov v novi Evropi, na poimenovalni ravni opazna težnja po tudi formalni (izrazni) prepoznavnosti demokratične naravnanosti (jezikovno)političnih teženj evropskega povezovalnega procesa ob hkratnem izogibanju opredelitve posameznih pojmov.

1.2 Pri opredeljevanju pojmov upoštevamo temeljno spoznanje, da je jezik v bistvu samo človeku lasten način sporočanja (komuniciranja), natančneje – način sporočanja, ki določa človeka tako na generični kot individualni ravni, na slednji v smislu določene jezikovne skupnosti pa tudi posameznika znotraj te skupnosti. Gre torej za triplastno razumevanje jezika: temeljno splošno (univerzalno), abstraktno posebno (specifično) – jezik skupnosti, lahko s kakovostnim premikom v pojem naroda z možno novo kakovostjo državotvornega naroda – nacije, in znotraj tega konkretno osebno (individualno), predmet raziskovanja npr. avtorski jezik posameznih literarnih umetnikov ipd. Sporočanjska in (samo)predstavitvena vloga sta konstitutivni prvini jezika na vseh treh ravninah: človeka kot vrste, jezikovne skupnosti na obeh kakovostnih ravneh in človeka posameznika; »Jezik je tako simbol kot orodje«, pravi D. P. Pattanayak (Encyclopedia of language and linguistics, 1994, dalje ELL: 1959), samo metajezikovno, ko se iščejo posamezne prioritete, npr. z vidika različnosti družbeno-političnih okoliščin, ju lahko ločujemo.

1.2.1 Materni jezik, język ojczysty (Ecyklopedia językoznawstwa ogólnego 1993, 243: dalje EJO; Markowski 1999, 593), jazyk rodnoj (Ahmanova 1966: 532), mother tongue oz. native language (ELL 1994: npr. 2612-2614, 2702-2706), Muttersprache (Metzler Lexikon Sprache 2000: 461, dalje MLS). Z vidika minimalnih družbenih okoliščin: jezik subjekta (še) žive jezikovne skupnosti. Zato se materni jezik načeloma lahko vgrajuje v katerikoli družbeno-politični položaj jezika – od globalnega prek nacionalnega oz. državnega do regionalnega oz. lokalnega jezika ali jezika etničnih skupin. Razlagan je lahko tudi časovnozaporedno glede na sprejemanje kot začetni/prvi jezik. Aktualni leksikoni o jeziku (npr. MLS 2000: 461, 192, 655), dajejo formalno prednost izrazoma Erstsprache oz. Spracherwerb (language acquisition), čeprav se dejansko v pojasnilih različnih pojmov, npr. v MLS (192), uporablja izraz materni jezik – Muttersprache (prim. gesla kot Spracherwerb, Sprachnation, Native speaker) v nezaznamovanem smislu. Pojem materni jezik naj bi bil zgodovinsko obremenjen z negativnim vrednotenjem zgodnje večjezikovnosti (MLS, 192). Gre za pojem, kjer se preizkuša demokratičnost družbe, hkrati tudi za pojem, na podlagi katerega se lahko meri živost jezika, npr. po D. Crystalu (2000) število govorcev, njihova starost oz. generacijska vezanost ipd., ne pa stopnja njegove polnofuncionalnosti.

Pojem prvega jezika je mogoče razlagati vsaj z dveh vidikov: v didaktičnem, tudi psiholingvističnem smislu gre za poimenovanje maternega jezika z že omenjenega zaporedja usvajanja jezikov (MLS 2000: 192, 814); v sociolingvističnem smislu gre za poimenovanje jezika državotvornega naroda, države, torej za položajno oz. statusno družbeno-politično opredelitev nacionalnega/državnega jezika – tudi v tem smislu za določene govorce lahko materni jezik. Torej za kakovostno stopnjo prvega jezika je potreben družbeno-politični okvir države (gl. zgoraj). Za razliko od konfederacije držav je posebna v tem smislu federalna/zvezna država: v federalni državi na ravni njenih enot ne moremo govoriti o državnem jeziku. Državotvornost položaja posameznih enot v takšni državi vzpostavlja kakovostno razmerje državni jezik – prvi jezik – največja možna zapolnitev javnih govornih položajev in področij – glede na prvi jezik federalne enote – drugi jezik federalne države.

 V obeh omenjenih prvinah implicira pojem prvi jezik še pojem drugi jezik ali drugače: pogoj za uresničitev drugega jezika je obstoj prvega. Kaj je vse lahko drugi jezik: (a) globalni jezik za tiste, ki jim ta ni materni ali državni, (b) državni jezik za tiste, ki jim ta ni materni jezik in (c) v časovnem zaporedju usvajanja oz. znanja drugi po vrsti. Vsi navedeni vidiki drugega jezika so lahko s stališča maternega jezika tuji jeziki. — S sociolingvističnega vidika je tuji jezik jezik brez družbeno-političnega statusa znotraj skupnosti govorcev, ki jim ni ne prvi ne drugi; s psihološkega vidika je tuji jezik lahko vsak nematerni jezik.

1.2.2 Nacionalni jezik – Nationalsprache, national language (MLS 2000: 464): jezik državotvornega naroda, lahko (ne nujno) državni jezik, v tem smislu višja stopnja narodnega jezika – Nationalitätssprache, iz ruščine jazyk narodnosti (MLS 2000: 464). V svoji knjižni varianti je pomemben nacionalni povezovalni element zlasti za t. i. jezikovne nacije, med katere se uvršča tudi slovenska, zato sta pomembni prvini, ki osmišljata knjižni jezik kot nacionalni jezik, jezikovna politika in jezikovno načrtovanje. Razumljivo je torej, da prek svoje nacionalno- oz. (državno)reprezentativne vloge knjižni jezik v večji ali manjši meri podlega t. i. jezikovnemu intervencionizmu – poseganju v njegovo delovanje in razvoj.

1.2.3 Državni jezik – Staatssprache, v angl. še najbližji National Language/Official Language: poimenovanje z vidika države – formalno izpolnjene organiziranosti družbeno-političnega interesa, z vidika komunikacijskega zajetja (tudi) vseh državotvornih položajev in področij uradni jezik države in s tem tudi njen prvi jezik. Kot nacionalni jezik v (potencialnih) formalnih okvirih države izhaja zlasti iz 19. in začetka 20 stol. (MLS 2000: 686–687). — Z vidika ustavnih določil R Slovenije, vsaj deloma pa tudi drugih držav, ki imajo v svoji ustavi člen o državnem jeziku, npr. Ruska federacija (68. čl.), Litva (14. čl.), Slovaška (6. čl.), uradnem jeziku, npr. Avstrija (8. čl.), Poljska (27. čl.), Makedonija (7. čl.), Estonija (8., tudi 52. čl.), Latvija (4. čl.), Španija – »kastiljščina je uradni španski jezik države« (3. čl.), nacionalnem jeziku, npr. Finska – »nacionalna jezika« finščina in švedščina, je nujno ločiti uradni jezik države od uradnega jezika manjšin, ki pa imajo svoj državni (in s tem seveda tudi uradni) jezik zunaj, v RS gre za italijanščino in madžarščino kot državna jezika Italije in Madžarske. V bistvu gre za razmejitev pojmov državni jezik – uradni jezik.

Dejstvo je, da je uradni jezik s strani države predpisana ali omogočena izbira jezika za ustno in pisno sporočanjsko (komunikacijo) v določenih okoliščinah; glede na to, ali je sporočanje predpisano za vse javne govorne položaje in za vse govorne položaje interesnega stika fizične ali pravne osebe s katerokoli javno/državno institucijo, je mogoče ločiti uradni jezik države, dejansko državni jezik od uradnega jezika manjšin: med uradnim jezikom države – državnim jezikom in uradnim jezikom manjšin obstaja temelja razlika v statusu obeh jezikov: manjšinski uradni jezik je znotraj države/v državi na predpisanih območjih omogočena komunikacijska opustitev državnega jezika in s tem izbira zakonsko (v R Sloveniji z ustavo – 11., 64. čl.) določenega drugega jezika v predpisanih govornih položajih oz. ob državne jeziku hkratna uporaba zakonsko določenega drugega jezika; dejansko je to drugi jezik države.

Naj kratko povzamemo: državni jezik je torej uradni jezik z državnopredstavitveno vlogo kot komunikacijsko sredstvo uporabljan v vseh okoliščinah, ki so posredni ali neposredni nosilec te vloge; s stališča družbenega in političnega statusa je uradni jezik države – državni jezik tudi prvi jezik. Sam pojem uradni jezik je širši od pojma državni jezik, saj zajema, kot je bilo rečeno, s strani države ne samo predpisano, ampak tudi omogočene izbiro jezika na določenem znotrajdržavnem področju; zelo splošno rečeno – gre za jezik uradnega govornega položaja.

Glede na stopnjo ohranjenih državotvornih funkcij se po vključitvi v EU verjetno spremeni položaj državnega jezika (izjema zlasti angleščina) v nacionalni jezik – jezik državotvornega naroda – ali samo jezik naroda, vsekakor pa verjetno v (najmanj) drugi jezik. »Treba /.../ je računati s pragmatično opcijo, da bo večanje ozemlja EU in števila državnih jezikov zahtevalo tudi funkcionalni dogovor o rabi določenih jezikov. Krepitev prvega tujega jezika kot smiselnega dopolnila naši jezični majhnosti se kaže kot kvalitativno vprašanje in ne kot izdaja narodnih interesov.« (Slovenija v EU? 1999: 87.)

V zvezi s pojmom državni jezik je potrebno razčistiti še razmerje do knjižnega jezika: državni jezik v svojem zakonskem zajetju presega področja rabe knjižnega jezika, saj zajema jezik na vseh npr. pravno-upravnih področjih, kot so pravice, ki izhajajo iz razmerja jezik – državljanstvo, jezik – javno delovanje oz. jezik – delo, zaposlitev sploh idr. – skratka, kot rečeno, tudi v vseh tistih položajih, ko govoreči prihaja aktivno ali pasivno (na lastni pobudo ali ne) v stik z državno institucijo na katerikoli hierarhični stopnji oblasti.

1.2.4 Globalni jezik: jezik interesno globalne informacije oz. sploh interesno globalne teme; določa ga torej univerzalnost denotata (znanost, informacijska tehnologija, deloma politika, gospodarstvo ipd.); temeljna vloga je (zaenkrat) sporočanjska. Gre za aktualen pojem postmoderne informacijske družbe; načeloma je to angleščina. — Presega institucionalni okvir EU, je pa glede na statistične podatke Sveta Evrope in EU v vlogi "globalnega" sporazumevanja v veliki meri uporabljan tudi tu: angleščino kot materni jezik uporablja 16 % prebivalcev – enako število kot npr. francoščino ali italijanščino, nemščino 24 % – vendar pa jo obvlada skoraj 50 % prebivalcev EU – francoščino npr. 26 %, italijanščino 18 %, nemščino 32 % (gl. Evropsko leto jezikov 2001: http://www.mszs.si/slo/ministrstvo/organi/solstvo/jeziki/). S stališča pomembnosti družbene in politične vloge je angleščina imenovana tudi prvi tuji jezik. — Je hkrati materni in prvi oz. državni jezik, kar pomeni, da ima tudi samopredstavitveno in državnopredstavitveno (identifikacijsko) vlogo. Globalni jezik je torej vezan na širše pojmovno polje, ki ga oblikuje leksem globalni, npr. globalni interes, globalno onesnaževanje narave, globalno načelo idr. Pojma globalni jezik v pregledanih aktih EU ni.

Globalni jezik je novejši (postmoderni) pojem, ki ga je zlasti glede na motivacijo poimenovanja potrebno ločiti od pojma svetovni jezik – Weltsprache; slednji je lahko večpomenski (MLS, 787): gre predvsem za poimenovanje z vidika velike razširjenost sporočanja, tudi velikega števila govorcev, velike prostorske oz. ozemeljske razširjenosti, za jezik, ki se pogosto poučuje v šolah (francoščina, španščina, nemščina idr.); lahko je tudi umetni jezik, npr. esperanto, načrtovan za mednarodno sporazumevanje.

Ko razmišljamo o realnosti jezikovne situacije v EU, ne moremo mimo pojma delovni jezik (Arbeitssprache), ki ga zasledimo v aktih EU. Gre za najustvarjalnejši in s tem najbolj živ jezik, saj je vezan predvsem na (še) ne formalizirano (pravno ipd. dokončno) strokovno komunikacijo – predvsem ustno pa tudi pisno. Kateri jezik je to? Zdi se, da realnost jezikovne razgibanosti v združeni Evropi omejuje izbiro predvsem na globalni jezik, se pravi angleščino, saj jo obvlada 50 % prebivalcev EU (gl. zgoraj).

Dobro se je zavedati dejstva, da je določeni populaciji EU splošno (univerzalno) pomembna informacija glede jezikovnega izraza dostopna neposredno, pomeni le širjenje njihovega lastnega pojmovnega sveta. Za nosilce vseh drugih jezikov velja, da sta za usvajanje novega referenčnega sveta (z občekulturnimi prvinami vred) tako v smeri splošnega kot posebnega nujni ena od dveh, vsekakor zahtevnih poti: posredna, se pravi z naravo jezika skladno prevajanje, ali neposredna – privzem, znanje globalnega jezika na ravni maternega jezika za posamezna interesna področja oz. celovito. Tako pri posredni kot neposredni poti je vstopanje v referenčni svet vsakega nematernega, se pravi tudi globalnega jezika zahteven ustvarjalni proces, ki pa omogoča širjenje ali vsaj modificiranje obeh svetov – globalnega z nacionalnim in seveda obratno.

1.2.5 Regionalni/lokalni jezik: iz teritorialnega (poselitvenega) vidika avtohtonih manjšin, npr. v R Sloveniji uradni jezik v državi – italijanščina in madžarščina (11. in 64. člen Ustave RS), določen z javnimi govornimi položaji in področji; njegov pravni položaj lahko označimo kot manjšinski uradni jezik; kot rečeno, državni jezik manjšine v omenjenem primeru je jezik sosednjih držav. V perspektivni EU je to lahko tudi izvorno državni jezik, npr. z manjšim številom govorcev, z manjšo teritorialno poselitvijo, če pojem mali : veliki jeziki omejujemo samo količinsko, ne pa kakovostno (neupoštevanje funkcijske zapolnitve).

Sicer pa se referenca pojma regionalni jezik znotraj Evropske unije nekako izmika jasnejši opredelitvi: zdi se, da gre zlasti v širjenju jezikovnega konglomerata Evropske unije z novimi državami predvsem iz nekdanjega političnega vzhoda Evrope in s tem z novimi tudi (izvorno) državnimi jeziki in drugimi, npr. manjšinskimi jeziki, ki jih te države prinašajo s seboj, lahko za vsaj implicitni hipernim funkcijsko, družbeno in seveda statusno različnih jezikovnih pojavnosti – kot rečeno, od izvorno državnih, do manjšinskih (izvorno regionalnih – lahko tudi uradnih), etničnih idr. Tako se zdi, da se oblikuje posebna jezikovna situacija za referenčna področja (kon)federalne Evrope, ki ne upošteva ali ne more upoštevati trenutnih jezikovnih situacij znotraj (nacionalnih) držav – status državnega jezika, (uradnega) jezika manjšin, jezika etnij, znotraj držav dejansko regionalnega/lokalnega (uradnega) jezika. — Pojem regionalnega/lokalnega jezika izginja hkrati z izginjanjem oz. usihanjem notranjih državnih meja EU. Kot rečeno, ta pojem lahko dobiva znotraj bodoče EU novo referenčno polje – zasedajo ga lahko tudi izvorno državni/nacionalni jeziki, nepripravljeni za zasedbo in sploh vzdrževanje formalno možnega statusa uradnega jezika.

1.2.6 Jezik etničnih skupin (npr. romščina): lahko tudi brez ozemeljske vezanost in brez državnega zaledja (v smislu statusa državnega/nacionalnega jezika).

1.2.7 Iz predstavljenega pregleda vrstnih (generičnih) izrazov, ki sodijo v pojmovno polje jezika, je mogoče na podlagi motivacije poimenovanja oblikovati nekako tri sklope; poimenovanje je lahko nastalo glede na naslednje prvine:

(a) prostor, ki ga zavzemajo govorci – nujna (nikakor pa ne edina) sestavina pojma je torej ozemlje; gre za izrazje kot narodni, nacionalni, državni jezik, tudi regionalni, lokalni jezik;

(b) okoliščine sporočanja (komunikacije); v naši predstavitvi gre lahko za materni jezik, jezik etnije in globalni jezik; samo prva dva imata lahko (ne nujno) tudi svoj izvorni geografski prostor; globalni jezik – jezik t. i. globalne komunikacije se pojavlja lahko na kateremkoli (tudi) geografsko določenem jeziku, zaradi funkcijske razvitosti pa predvsem znotraj državnega oz. nacionalnega jezika; v tem trenutku zaseda predvsem javne govorne položaje knjižnega jezika in s tem seveda krči prostor njegovega delovanja. Prek funkcijskega pokrivanja knjižnega jezika si oblikuje drugotni geografski prostor na račun državnega oz. nacionalnega jezika;

(c) funkcijo jezika; v našem primeru gre zlasti za pojma uradni jezik in delovni jezik; slednji je, zlasti v najnovejšem času, pogojen s pojmom globalni jezik – načeloma gre za njegovo živo, tvorno različico, ki mu v veliki meri odpira življenjski prostor in ga utrjuje; jezik je (jezikovna) raba, so ugotavljali nekateri praški strukturalisti že v začetku 30-ih let prejšnjega stoletja.

 

Objavljeno v: Obdobja 20, 2003, str. 5–25

 

 

 

Alojzija Zupan Sosič

Slovenščina ali angleščina?

Položaj nacionalnih jezikov v visokem izobraževanju je odvisen od jezikovne in izobraževalne politike posamezne države in celotne Evropske unije. V Sloveniji sta vstop v EU in uvedba bolonjske deklaracije trčila ob ne/pričakovane ovire, ki ogrožajo rabo znanstvene slovenščine. Te so predvsem tri: zaradi izmenjave tujih študentov in profesorjev poteka bolonjski proces pri nekaterih predmetih kar v angleščini; rabo angleščine kot znanstvenega novoreka podpira s predlogom dokumenta Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev tudi slovenska univerza, v katerem slovenske znanstvene dosežke ovrednoti le s polovičnimi točkami. Tretjo oviro predstavlja nedemokratično vključevanje slovenskih raziskovalcev v nekatere mednarodne projekte, ki v imenu evropeizacije drsijo v tiho asimilacijo, ko z enojezičnostjo (angleščino) zanemarjajo večkulturnost.

Ključne besede: znanstvena slovenščina, angleščina, bolonjska deklaracija; scientific Slovene, English, the Bologna Declaration

December 2019. Slovenska univerza praznuje že 100 obletnico svojega obstoja, slovesnost poteka v angleškem jeziku; ta je kot svetovni novorek nadomestila slovenščino tudi v znanstvenem tisku.

Zgornji antiutopični scenarij ni plod moje znanstvene domišljije, ampak tesnobna vizija dogodkov oz. stanj nedavne preteklosti, ki zahtevajo premislek o položaju nacionalnih jezikov v visokem izobraževanju. Ker je ta položaj povezan s širšo jezikovno in izobraževalno politiko in je v tem smislu zelo obsežen in razplasten, bom v prispevku orisala samo najbolj pereče probleme znanstvenega jezika tukaj in zdaj, navezane na vstop v Evropsko unijo in sprejem bolonjske deklaracije. Čeprav imata oba procesa, evropeizacija in bolonizacija, veliko pozitivnih lastnosti, bom za položaj slovenščine kot znanstvenega jezika osvetlila samo njune negativne značilnosti.

Ena izmed njih je večkulturnost, ki bi se morala v obeh procesih uresničevati kot osnovna dobrina novega tisočletja, saj obljublja združeni Evropi enakopravnost vseh kultur in s tem posledično tudi jezikov. S stališča gradnje evropske zavesti kot nove identitete v »novi« Evropski uniji naj bi bila večkulturnost prepletanje in součinkovanje kultur starih in novonastalih (oz. družbenopolitično spremenjenih) držav. Da temu ni tako, nas poučujejo različna nagovarjanja k nadnacionalnosti, v kateri naj bi opustili svojo nacionalno identiteto in tudi svoj jezik, ter mednarodna gibanja, ki opozarjajo na ogroženost ali izumiranje majhnih jezikov. Strinjam se z mislijo Borisa Pahorja, da naj se ekologija razširi še na področje jezikov in postane jezikovna ekologija; posegi jezikovnih ekologov bi bili namreč nujni pri usmerjanju bolonjskega procesa. V njem zahteva po izmenjavi (tujih) študentov in profesorjev ni problematična, je pa alarmantno njeno izvajanje v Sloveniji. Praktično ta zahteva pomeni, da se lahko univerzitetni učitelj kot nosilec določenega predmeta po lastni presoji odloči za tuji jezik ali pa mu to namigne njegova tržno usmerjena fakulteta, ki pričakuje od visokošolskega izobraževanja v angleščini večji obisk tujih študentov in s tem posledično večjo »glavarino«, pri privatnih univerzah pa večji delež vpisnine. Slovenske fakultete so tujim študentom pripravljene ponuditi celotna predavanja v tujem (beri angleškem) jeziku, čeprav jih k vpisu ne bo prepričala angleščina, pač pa zgledne študijske razmere. Te naj bi zagotovile uvodna predavanja v angleščini, vzporedno pa s tečaji slovenščine zagotovile vključitev tujih študentov v slovenski znanstveni prostor, kar je pogosto tudi njihova želja. Globalizirajoča, torej zgolj tržno in enokulturno razumljena bolonjska zahteva po izmenjavi znanja, študentov in profesorjev, krši 11. člen slovenske Ustave, Zakon o visokošolskem izobraževanju in Statut univerze, ki določajo slovenščino na univerzi za učni jezik.

Ne samo da univerza v Sloveniji tovrstno dvojezičnost podpira, v prihodnosti namerava slovenščino kot znanstveni jezik skoraj izkoreniniti in jo nadomestiti z enojezičnostjo, oz. uvedbo angleščine. Tovrstno nakano izraža predlog univerzitetnega dokumenta z naslovom Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev (v nadaljevanju Merila). Predlagana habilitacijska merila so prezrla prizadevanja univerzitetnih učiteljev in sodelavcev Katedre za novinarstvo Fakultete za družbene vede v Ljubljani ter Oddelka za slovenistiko in Oddelka za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, ki so v dokumentu Strategija univerze ter slovenščina kot znanstveni in učni jezik leta 2006 na javnost in univerzo naslovili listo odprtih vprašanj, nato pa celo sprejeli Resolucijo nacionalnega programa za jezikovno politiko 2007–2011. V omenjenih Merilih je tako slovenski znanstveni jezik vrednoten le polovično: znanstvena monografija, tiskana v tujem jeziku, bo najbrž vredna 30 točk, domača le 20, del tuje monografije se točkuje z 8 točkami, domače le s 4 točkami. Podobno polovično razmerje bo veljalo tudi za obljubljena vabljena predavanja, kjer so mednarodna označena s 5 točkami, domača le z 2 točkama. Merila ocenjujejo slovenske dosežke s polovičnimi točkami tudi pri strokovni in uredniški dejavnosti, saj je domača strokovna dejavnost ovrednotena s 3 točkami, tuja s 6, uredništvo/souredništvo domače revije, knjige ali zbornika konference le s 3 točkami, medtem ko si urednik ali sourednik tuje revije, knjige ali zbornika lahko pripiše kar dvakratno število točk, tj. 6 točk.

Glede položaja jezika se ta dokument približuje nevarnosti, da se bo evropeizacija spremenila v tiho asimilacijo »majhnih« znanosti, kakršna je tudi slovenska. Ali se odgovorni zanjo ne zavedajo, da bo zahteva po konkurenčnosti zavrla slovensko znanost in z izumrtjem znanstvene slovenščine spremenila slovenski jezik (nazaj) v kuhinjski jezik? Uvedba slovenščine in angleščine ali samo angleščine za znanstveni jezik vrača slovensko znanost v čas pred nastankom slovenske univerze, v čas diskriminatorne jezikovne in izobraževalne politike in tako briše stoletni zgodovinski spomin – prizadevanje za slovensko univerzo je namreč staro skoraj petsto let.

Večkulturnost in uradna zahteva po znanstveni slovenščini sta največkrat kršeni tudi z osnovno pravico vključevanja v mednarodne projekte. Če zanemarimo ukrojenost tem po meri angloameriškega prostora, je zaskrbljujoče predvsem dejstvo, da smo k projektom povabljeni praviloma v angleščini, v kateri se tudi sporazumevamo in zaključimo projekt z zbornikom ali knjigo. Tako je npr. projekt Colonialism Across Europe: Colonial History and European Postcolonial Memory in Transnational Perspective (organizator HERA) nagovarjal tudi mene kot literarno zgodovinarko, naj raziščem kolonizacijo v Sloveniji. Tega nisem storila, ker je bil projekt za naše razmere zastavljen preveč superiorno in diskriminatorno, saj je razumel Slovenijo kot kolonijo v Avstroogrski monarhiji oz. žrtve kolonizacije bivše Jugoslavije. Vključevanje slovenske znanosti v mednarodni prostor je ustvarjalno in tvorno le, če rahlja ozke nacionalne okvire, a pri tem upošteva kriterij vzporednosti in enakopravnosti različnih nacionalnih znanosti. Če ne želimo, da se izpolni antiutopični scenarij iz prvega odstavka mojega razmišljanja, se je potrebno upreti persuasivni viziji znanstvenega jezika. Zapeljavna različica omenjenega antiutopičnega scenarija nam namreč vabljivo šepeta na uho, da bomo z uvedbo znanstvene angleščine končno del »velike« evropsko-ameriške znanosti in njeni neposredni soustvarjalci. V svojih sofizmih pa namerno ne razloži, da bomo tako postali le poceni znanstvena sila in šolski primer manjvrednostnega kompleksa.

Izguba znanstvenega jezika sicer še ne pomeni razkroja celotne slovenščine, pomeni pa izgubo njene najbolj žlahtne in temeljne identitetne sestavine ter sprijaznjenje z drugorazrednostjo nacionalnega značaja. Da ne bi izgubili najbolj žlahtne prvine svoje identitete in se znašli v antiutopičnem scenariju na začetku tega prispevka, predlagam tri izboljšave: pestra in poceni (zastonj?) ponudba tečajev slovenščine za tuje študente, popravek habilitacijskih Meril v korist znanstvene slovenščine in resna skrb za večkulturnost in večjezičnost (v nasprotju s sedanjo enojezičnostjo) mednarodnih projektov.

 

Literatura

Boris PAHOR, 2001: Tržaški odzivi. Eseji, govori in ugovori. Celovec – Ljubljana – Dunaj: Mohorjeva založba.

Monika GOLOB KALIN, Marko STABEJ, 2007: Sporazumevanje v znanosti in na univerzi: uboga slovenščina ali uboga jezikovna politika? Jezik in slovstvo 5, 87–91.

Boža KRAKAR VOGEL, 2009: Habilitacijska merila. Podcenjujoča in nestvarna. Šolski razgledi 8 (17. 4.), 3.

Vasilij MELIK, 1989: Predhodniki in začetniki ljubljanske FF. Zbornik Filozofske fakultete 1919–1989. 70 let Filozofske fakultete. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Razvoj visokega šolstva v Sloveniji, 2001. Zbornik referatov na posvetu 27. novembra 2001 (ur. B. Stanovnik, L. Golič, A. Kralj). Ljubljana: SAZU.

Janko POLEC, 1929: Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Aleksandra prvega.

Ada VIDOVIČ MUHA, 2007: Aktualna vprašanja slovenske univerze in znanstvene razprave v slovenščini. V: Razvoj slovenskega strokovnega jezika (ur. I. Orel). Ljubljana: Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik (Obdobja, Metode in zvrsti, 24), 3–11.

Ada VIDOVIČ MUHA, 2007: Slovenščina kot jezik znanosti in univerze – da ali ne. Jezik in slovstvo 5, 91–93.

Zbornik Filozofske fakultete 1919–1989. 70 let Filozofske fakultete, 1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Zbornik Filozofske fakultete 1919–1999 (ur. N. Šumi), 2000. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, 1929. Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Aleksandra prvega.

Alojzija ZUPAN SOSIČ, 2009: In English We Trust. Delo 108, Književni listi 21.

 

Objavljeno v: Nacionalni jeziki v visokem šolstvu, zbornik prispevkov z mednarodne konference Jezikovna različnost in nacionalni jeziki v visokem šolstvu. Ljubljana: Založba ZRC SAZU (ur. M. Humar, M. Žagar, Karer), 2010, 63–67.

 

 

  

Alojzija Zupan Sosič

Kolonizacija slovenske literarne zgodovine

»Univerza v Ljubljani – to je bil življenjski sen naših najboljših mož, ki so se zavedali, kaj so narodom univerze, to je bil zlati sen naše akademske omladine, ki je gledala po tujih univerzah ponos in razmah tuje narodne kulture. Sto let smo čakali nanjo, z ujedinjenjem smo jo učakali. Ali še prezgodaj, še premalo pripravljeni? Morda, – a to je gotovo, če sedaj propade, da nam ne vstane nikoli več!« Razglas narodu, ki ga je izdala univerzitetna uprava v študijskem letu 1920/21, ko ji je zaradi finančnih težav grozila ukinitev univerze (Zgodovina 1929), se zdi kljub časovni oddaljenosti še vedno aktualen. Apokaliptičnost tokrat ni finančne narave in ne ogroža obstoja slovenske univerze, pač pa obstoj znanstvenega jezika, ki bi lahko resno zamajal temelje slovenske univerze. Ker kot literarna zgodovinarka ne morem napovedati natančne usode različnih znanosti v smeri zamiranja znanstvene slovenščine, se bom v članku omejila le na ogroženost slovenske literarne zgodovine. Da bi globlje zarezala v ta problem, bom najprej predstavila splošno (jezikovno) nevarnost, nato pa to povezala z nekaterimi učinki nasilne evropeizacije, ki jih bom premislila ob predlogu habilitacijskih meril. Analiza tega dokumenta bo tudi priložnost za premislek o vlogi slovenske literarne zgodovine v infrastrukturi slovenščine in slovenistike ter celotnega visokošolskega študija.

Na nekem sestanku slovenske fakultete je slovenski znanstvenik nekaj terminov povedal v angleščini in poleg ponosno vzkliknil: »Teh izrazov se ne da prevesti v slovenščino, ne, po slovensko jih ne znam povedati!« Ton njegove izjave ni izražal zadrege, da je slovensko znanstveno polje spet ostalo na določenih predelih neobdelano, niti sramu, da se prav on sam ni potrudil posloveniti znanstvenih terminov, s katerimi se že dlje časa intenzivno ukvarja. Ker se podobni sestanki odvijajo skoraj na vseh slovenskih fakultetah, tovrstne izjave pa se bodo še namnožile, naj za začetek poskušam analizirati ponosni ton izrečene izjave. Neimenovani znanstvenik, imenujmo ga kar intelektualni slehernik, se je na tak način pohvalil, da ne zna več znanstvene slovenščine, saj spada v skupino izbrancev, »mednarodno uveljavljenih znanstvenikov«, ki pomembnejše izsledke objavljajo le še v tujini, domačemu znanstvenemu tisku pa »velikodušno« ponujajo drobtinice.

Primerov, ko slovenski znanstvenik, ki je doktoriral s štipendijami in drugimi finančnimi podporami Slovenije, najprej objavi znanstveno monografijo ali pomemben članek v tujem jeziku, je kar nekaj. 11. člen slovenske Ustave, Zakon o visokošolskem šolstvu in Statut univerze, ki določajo slovenščino na univerzi za učni jezik, izgubljajo svoj pomen z bolonjsko zahtevo po izmenjavi (tujih) študentov in profesorjev. Praktično ta zahteva pomeni, da se lahko univerzitetni učitelj kot nosilec določenega predmeta po lastni presoji odloči za tuji jezik. Ne samo da Univerza v Ljubljani tovrstno dvojezičnost podpira, v prihodnosti namerava slovenščino kot znanstveni jezik skoraj izkoreniniti. To novico, seveda v zlasti bolj orokavičeni podobi, smo izvedeli februarja 2009, ko smo prejeli predlog habilitacijskih meril, ki bi lahko močno spremenil podobo celotnega slovenskega univerzitetnega sistema. Imenuje se Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev (v nadaljevanju Merila) in se, kot je za tovrstna uradna besedila značilno, spretno izogne glavnim problemom, ki jih s spremembami povzroča. Na tem mestu me ne bo zanimalo, koliko je Univerza v Ljubljani sploh upoštevala bolonjsko reformo in novo vlogo univerzitetnega učitelja, saj so predlagana merila zgolj zaostrovanje že obstoječih meril prejšnjega univerzitetnega sistema, prav tako ne bom analizirala nepravičnega točkovanja pri napredovanju: posvetila se bom razvrednotenju domače znanstvene misli.

Predlog dokumenta Merila je še toliko bolj zaskrbljujoč, ker ni upošteval večletnih prizadevanj slovenistov, slavistov in drugih strokovnjakov po določitvi ustreznega položaja slovenščine v znanosti. Glede na to, da sta zgodovinska izkušnja in aktualno razumevanje znanosti pri njeni institucionalizaciji predvsem izključujoča, se je potrebno vprašati, ali želimo slovensko univerzo ali pa nas konkurenca kapitala tira le še k Univerzi na Slovenskem. Že Ada Vidovič Muha (2007: 4–5) je idejo postmoderne globalizacije primerjala z idejo ilirizma, kritična pa je bila tudi do primerljivosti srednjeveške univerze s postmoderno globalno univerzo, ki jo zagovarjajo nekateri strokovnjaki, ko primerjajo pomen latinščine s pomenom angleščine. S svojimi prispevki o znanstvenem jeziku so se ji v posebnem razdelku Jezika in slovstva z naslovom Slovenščina v znanosti in na univerzi pridružili še Marko Stabej, Monika Kalin Golob, Tomo Korošec, Maca Jogan, Neli Dimc in ostali. Kot pereče vprašanje se je vprašanje znanstvenega jezika porodilo spomladi 2006, ko so univerzitetni učitelji in sodelavci Katedre za novinarstvo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani ter Oddelek za slovenistiko in Oddelek za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani na javnost in univerzo naslovili listo odprtih vprašanj v dokumentu Strategija univerze ter slovenščina kot znanstveni in učni jezik. Temu dokumentu je sledilo še več skupnih akcij (npr. radijska oddaja Intelekta 2006, Posvet o jeziku znanosti in visokega šolstva na Slovenskem, 2006 …), katerih posledica je bila Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011; njen deseti cilj je utrditev slovenščine v slovenskem visokem šolstvu in znanosti (Kalin Golob, Stabej 2007: 88). Kljub vsem prizadevanjem različnih znanstvenikov, ki jih zaradi zgoščenosti svojega članka ne morem omenjati, so Merila pokazala stanje, ravno nasprotno od zaželenega in izborjenega.

Slovenski znanstveni jezik ogroža predvsem absurdno točkovanje slovenske znanstvene monografije in ostalih znanstvenih ali strokovnih prispevkov. Znanstvena monografija, tiskana v tujem jeziku, je po predlogu Meril vredna 25 točk, domača 20 točk, medtem ko šteje v Amandmajih k Merilom monografija v tujem jeziku 30 točk, domača pa le 20. Še bolj nedemokratično razmerje se odpira pri točkovanju dela monografije, v katerem je del tuje monografije vreden 8 točk, del domače pa le 4 točke. Največja diskriminatornost je obljubljena vabljenim objavljenim predavanjem, kjer so mednarodna označena s 5 točkami, objavljena predavanja na domači znanstveni konferenci pa le z 2 točkama. Merila ocenjujejo slovenske dosežke s polovičnimi točkami tudi pri strokovni in uredniški dejavnosti, saj je domača strokovna dejavnost ovrednotena s 3 točkami, tuja s 6, uredništvo/souredništvo domače revije, knjige, zbornika konference le s 3 točkami, medtem ko si urednik ali sourednik tuje revije, knjige ali zbornika lahko pripiše kar dvakratno število točk, tj. 6 točk.

Degradacija slovenske znanosti do arhaičnega, preduniverzitetnega stanja, bo bolj razvidna v nadaljevanju, ko bom predstavila razvoj slovenske univerze, s kratko predstavitvijo pa bom poskušala odgovoriti tudi na naslednja vprašanja: Ali se intelektualni slehernik, ki se je na začetku mojega članka postavljal z angleško terminologijo, hkrati pa je sodeloval pri pisanju Meril, zaveda, da je njegov ponosni ton le krinka njegovi majhnosti, s katero želi prekriti patološki (osebni in narodnostni) manjvrednostni kompleks? Kako preprečiti, da se evropeizacija znanosti po vstopu v EU ne bo spremenila v tiho asimilacijo »majhnih« znanosti? Ali lahko vsaj delno omejimo globalizacijo in internacionalizacijo, ki sta v obliki bolonjske deklaracije zasidrani v slovenski visokošolski sistem in s tem preprečimo kolonizacijo slovenske znanosti? Kako preprečiti kapitalistični logiki, da ne bi z zahtevo po konkurenčnosti zavrla slovenske znanosti in s tem slovenščino spremenila v kuhinjski jezik?

Boj za premestitev slovenščine iz kuhinjskega jezika v omikani znanstveni jezik se je začel že davno pred ustanovitvijo Univerze, zato s pljunkom v njeno enakopravnost ne bomo umazali le njenega rojstnega dneva, ampak skoraj petsto letno prizadevanje za lastno univerzo, saj segajo začetki tega boja kar v 16. stoletje. Programsko utemeljene zahteve po univerzi so se pojavile kot del slovenskega narodnostnega programa v revolucionarnem letu 1848, ki je vpeljalo zahteve po novem in obsežnejšem študiju (Melik 1989: 11); boj za slovensko univerzo se je okrepil predvsem v času taborov (1868–1871). Pravi začetek slovenske univerze praznujemo 3. decembra, ko se je leta 1919, v sredo ob 9. uri v nekdanji deželni zbornici zgodilo prvo predavanje. Profesor Fran Ramovš, tudi tajnik novonastale univerze, je predaval o historični gramatiki slovenskega jezika.

Izbira teme prvega predavanja seveda ni bila naključna. Predavati o slovnici slovenskega jezika je pomenilo zanikati očitke, da slovenščina zaradi nezadostne znanstvenosti še ni primerna za jezik univerze, izbira jezikoslovca za prvega predavatelja slovenske univerze pa simboličen poklon »očetu« celotne znanstvene misli: jeziku. Izbira znanstvenega jezika tudi danes ne bi smela povsem zanemariti nacionalne identitete, čeprav nas pragmatična Merila hočejo prepričati, da je izbira znanstvenega jezika le še simbolna. Ker Merila kot (bodoči) dokument univerze upoštevajo pretežno nadnacionalni, ne pa več nacionalnega interesa, se je potrebno vprašati, kakšno vlogo bo v tem antiutopičnem scenariju slovenske znanosti odigrala slovenska literarna zgodovina.

Ta se lahko po vključitvi Slovenije v EU, v duhu gradnje evropske zavesti, popolnoma stopi v sintagmo evropska književnost. Zapeljavna različica omenjenega antiutopičnega scenarija nam vabljivo šepeta na uho, da je tako najbolje, saj bomo končno del vélike književnosti in soustvarjalci kanona angleške, nemške, francoske, italijanske ali španske književnosti. Hkrati nam obljublja, da bomo z večkulturnostjo, torej z vraščanjem v druge nacionalne književnosti, razširili svoje obzorje, se odprli Drugemu in prekvasili nekatere, že zastarele, literarne modele. Gledati skozi rožnata očala medkulturnosti ali večkulturnosti pomeni videti samo žive barve globalizacije slovenske literarne zgodovine, a hkrati spregledati sivino očitne nevarnosti tega procesa. Če rožnata očala snamemo, nas najprej zmoti že sam razvoj večkulturnosti, ki ne upošteva kriterija vzporednosti različnih kultur in v tem smislu tudi enakopravnosti njihovih književnosti, ko ne spoštuje posebnosti in tipičnosti vsake posameznice. Ne samo da se mora slovenska literarna zgodovina v tujini in celo domovini promovirati v tujem jeziku, tudi svoj predmet raziskovanja mora prilagajati tujemu znanstvenemu obzorju.

Že površni pregled trenutnih mednarodnih projektov nakazuje, da so znanstvene teme večinoma sociološke, kulturološke, zgodovinske ali antropološke. Ali naj bi si eno izmed njih slovenski literarni zgodovinar izbral samo zaradi nove zahteve Meril po mednarodnem sodelovanju, čeprav pri tem ne bi ničesar doprinesel k razvoju slovenske literarne zgodovine? Da so celo literarnozgodovinski projekti zelo splošni in ukrojeni po meri germanskega prostora, bom ponazorila s predstavitvijo dveh projektov, h katerima smo bili povabljeni preko spleta. Oba je organizirala HERA (Humanities in the European Research Area), prvega pod oznako Classical Myth Reception in Humanities, Law and Science, drugega pod delovnim naslovom Colonialism Across Europe: Colonial History and European Postcolonial Memory in Transnational Perspective.

Prvi projekt, za področje literarne zgodovine natančneje opredeljen z naslovom Medea: Mutations & Permutations of Myth, je za slovensko literarno zgodovino preozko zastavljen, saj bi lahko znatno več ustvarjalnih povezav s slovensko književnostjo odkrili pri raziskavi mita Orfeja in Evridike (npr. ljudska pesem Godec pred peklom), Oresteja (npr. ljudska pesem Rošlin in Verjanko) ali Antigone (Dominik Smole, Antigona; Dušan Jovanović, Antigona). Drugi projekt, ki slovensko literarno zgodovino nagovarja k raziskavi evropskega kolonializma, pa je zastavljen za naše razmere preveč superiorno in diskriminatorno, saj razume Slovenijo kot kolonijo v Avstroogrski monarhiji oz. žrtev kolonizacije v bivši Jugoslaviji.

Tovrstne napačne predstave niso samo posledica nepoznavanja slovenske književnosti, pač pa tudi političnih, ekonomskih in nacionalnih predsodkov, ki bi jih morala EU že zdavnaj izkoreniniti v smeri mehčanja meja med Vzhodom in Zahodom oz. med staro in novo Evropo, uveljavljenimi in pravkar pripojenimi članicami. Da tudi književnost ni imuna na napačne družbenopolitične interpretacije, dokazujeta evropski literarni in metaliterarni kanon, ki sta še vedno, kljub številnim prispevkom ostalih narodov, le zahodni kanon. Najbolj demonstrativno potrjuje to tezo knjiga ameriškega raziskovalca Harolda Blooma (1930) Zahodni kanon (1994). To knjigo bi zaradi politične nekorektnosti in neprikritega favoriziranja anglosaških avtorjev zlahka zanemarili, če ne bi razkrivala dominantnega stališča evropske literature in literarne zgodovine. Zahodni kanon je namreč monografija, v kateri od 493 omenjenih imen (mnoga so večkrat ponovljena) ni niti enega slovenskega ustvarjalca. Ta podatek ni posledica pogoste napake v svetovnih enciklopedijah, antologijah in preglednih študijah, ko se slovenska književnost še vedno obravnava v kontekstu jugoslovanske književnosti – v Bloomovi knjigi ni omenjen niti eden jugoslovanski pesnik, pisatelj ali dramatik, pozabljen je celo Nobelov nagrajenec Ivo Andrić. Od slovanskih literatur priznava mednarodni uveljavljeni strokovnjak le rusko (sedem avtorjev), Poljaka/Ukrajinca Josepha Conrada pa prefinjeno vključi kar v anglosaško literarno področje.

Podobna nepoučenost o obstoju slovenske literature in literarne zgodovine diha tudi iz različnih enciklopedij, ki se predstavljajo kot pregledne študije. V knjigi Who's Who in Twentieth-century World Poetry sta obravnavana samo dva slovenska pesnika, Edvard Kocbek in Tomaž Šalamun, v monografiji Who's Who of Twentieth-century Novelists pa se pičlo vedenje o sodobni slovenski literaturi popolnoma izniči, saj v enciklopediji ni omenjen niti en slovenski romanopisec, od (bivših) jugoslovanskih pa samo dva, Ivo Andrić in Danilo Kiš. Prav tako nezadostno poznavanje in vrednotenje slovenske književnosti odraža enciklopedija Encyclopedia of Utopian Literature, v katero ni uvrščena niti ena slovenska utopija ali antiutopija. Medtem ko je antiutopični roman Margaret Atwood (1939) Deklina zgodba (1985) natančno analiziran, se roman slovenske pisateljice Berte Bojetu (1946–1997) Filio ni doma (1990) s podobnimi sporočilnimi jedri, družbeno perspektivo in antiutopičnim determinizmom sploh ne omenja.

Ne morem se iznebiti vtisa, da internacionalizacija literarne zgodovine tudi v metaliteraturi (ne le v literaturi) ni samo kolonizacija slovenske, pač pa tudi različnih slovanskih literarnih zgodovin. V slovanskem prostoru ustvarja veliko uglednih in ustvarjalnih znanstvenikov, katerih imena ne prodrejo čez slovanske meje. Čeprav ti pišejo ali objavljajo v tujih revijah, zbornikih in knjigah, so v preglednih študijah, enciklopedijah ali leksikonih prezrti. Medtem ko je npr. v knjigi Encyclopedia of Contemporary Literary Theory (1993) omenjenih le 7 slovanskih raziskovalcev, se v slovarju A Glossary of Literary Terms (1999) upoštevajo samo 4 slovanski raziskovalci, podobna situacija je tudi v sicer zgoščeni in znanstveno kvalitetni enciklopediji Routledge of Narrative Theory (2008 – v vseh treh ni omenjen niti eden slovenski literarni zgodovinar). V njej npr. mednarodno priznani hrvaški teoretik in literarni zgodovinar Vladimir Biti, ki je v številnih študijah analiziral pripovedno, pripovedno besedilo in pripovednost, ni niti omenjen.

Razlogov za tovrstno literarnozgodovinsko diskriminacijo je najbrž veliko, poleg nepoznavanja »manjših« književnosti naj omenim le še ustaljeno hierarhizacijo različnih nacionalnih književnosti, v kateri je slovenska književnost krepko na dnu ali pa celo izpade iz nje. Glede podobnih politično-kulturnih kontekstov se zdi povezava slovenske književnosti s slovanskim prostorom še najbolj smiselna, če je ne bi Merila skoraj popolnoma relativizirala. Večina slovanskih znanstvenih revij ali zbornikov ni indeksiranih tako, kot zahteva predlog Meril, ki se zgleduje le po angloameriškem prostoru in priznava revije, indeksirane v SSCI, SCI oz. AHCI, sodelovanje v mednarodnih projektih bivše Jugoslavije (Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Makedonije in Črne Gore) pa je ovrednoteno z nič točkami, saj te novonastale države še niso članice EU.

Ne samo da Merila absurdno vrednotijo mednarodno sodelovanje slovenske literarne zgodovine, ko njene prispevke točkujejo po nareku angloameriškega prostora, pretežno gluhega za slovensko literarno zgodovino, z novo zahtevo po citiranju celo pehajo slovensko literarno zgodovino v kolonizacijo. 21. člen Meril določa za napredovanje visokošolskega učitelja mednarodno odmevnost, merjeno s kazalci mednarodne odmevnosti. Med kazalci so tudi dokazljivi citati v znanstvenih revijah po že omenjenem nareku angloameriškega prostora. Najbrž je nova zahteva po citiranju v nekaterih znanostih utemeljena in spodbujevalna, povsem groteskna pa je za razvoj slovenske literarne zgodovine, če se ne bodo upoštevali citati v slovenski metaliteraturi. Ne samo, da je težko prodreti s slovensko literarnozgodovinsko temo v mednarodni prostor, še težje je od tujih literarnih zgodovinarjev pričakovati, da citirajo slovenske literarne zgodovinarje. Že tako je vsakršno raziskovanje literature v današnjem času tržne kapitalistične logike potisnjeno na obrobje, pri čemer so marginalne književnosti le redko predmet središčnih literarnih zgodovin. Tuji literarni zgodovinar, ki bi lahko citiral slovenskega, bi tako moral poznati vezi med slovensko in svojo literaturo ter biti naklonjen »manjšinski literaturi« in demokratični evropeizaciji. Že vnaprej predvidevam, da temu profilu znanstvenika najbolj ustreza slovanski znanstvenik, katerega objave pa v predlogu dokumenta Meril ne štejejo.

Če ogroža slovenski znanstveni jezik negotovost slovenske države in univerze, ki nihata med slovensko univerzo in univerzo na Slovenskem, ogroža slovensko literarno zgodovino poleg negotove usode slovenščine še nekaj drugih nevarnosti. Ena izmed njih je tiha asimilacija slovenske literarne zgodovine, ki naj bi se v mednarodnih projektih, v duhu gradnje evropske zavesti, stopila v sintagmo evropska književnost. Kolonizacija slovenskega znanstvenega jezika in slovenske literarne zgodovine pa se zdita še toliko bolj pereča, ker ju spodbuja celo slovenska univerza, ki je v svojem predlogu dokumenta Merila ovrednotila slovensko znanstveno misel s polovičnimi točkami. Za kolonizacijo slovenske literarne zgodovine so tako v Merilih »poskrbele« kar tri zahteve tega dokumenta: polovično vrednotenje znanstvenih prispevkov v slovenščini, zahteva po vključevanju v mednarodne projekte ne glede na njihovo koristnost za slovensko literarno zgodovino in nova zahteva po citiranosti v mednarodnem (pretežno angloameriškem) prostoru.

 

Literatura

Howard, Meyer (Mike), 1999⁷: A Glosary of Literary Terms. Orlando: H. B. C. Publishers.

Golob, Monika Kalin, Marko Stabej, 2007: Sporazumevanje v znanosti in na univerzi: uboga slovenščina ali uboga jezikovna politika? Jezik in slovstvo 5.

Krakar Vogel, Boža, 2009: Habilitacijska merila. Podcenjujoča in nestvarna. Šolski razgledi 8 (17. 4.), 3.

Makaryk, Irena R., 1993: Encyclopedia of Contemporary Literary Theory. Toronto: University of Toronto Press.

Melik, Vasilij, 1989: Predhodniki in začetniki ljubljanske FF. Zbornik Filozofske fakultete 1919–1989. 70 let Filozofske fakultete. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Routledge Encyclopedia of Narrative Theory (ur. D. Herman), 2008. New York: Routledge.

Snodgrass, Mary Ellen, 1995: Encyclopedia of Utopian Literature. California: ABC-CLIO Literary Company.

Vidovič Muha, Ada, 2007: Aktualna vprašanja slovenske univerze in znanstvene razprave v slovenščini. V: Razvoj slovenskega strokovnega jezika (ur. I. Orel). Ljubljana: Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik (Obdobja, Metode in zvrsti, 24), 3–11.

Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, 1929. Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Aleksandra prvega.

Zupan Sosič, Alojzija, 2009: In English We Trust. Delo 108, Književni listi 21.

Willhardt, Mark (ur.), 2000: Who's Who in Twentieth-century World Poetry. London and New York: Routledge.

Woods, Tim (ur.), 2001: Who's Who of Twentieth-century Novelists. London and New York: Routledge.

 

Objavljeno v: Obdobja, 2009, 429–435.28, zbornik prispevkov (ur. M. Stabej). Lj: Znan. Založba FF.

Glej tudi odzive in polemike.

Nazaj na začetno stran.