Slovenski slavistični kongres v Monoštru

 

Fotografija na naslovnici zbornika: Mlada žanjica, uporabljena skladno z licenco Creative Commons "Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0 Nedoločena", avtor Franc Lanjšček, posneto 18. julija 2004 v Murskih Črncih.

Priti v Porabje sploh ni preprosto, kajti pokrajina na sosednjem Madžarskem, kjer že od 6. stoletja naprej živijo Slovenci, ni zarisana ne na običajnih slovenskih avtokartah ne v Atlasu Slovenije, kakor da bi bila nad skrajno severovzhodno »kurjo« glavo le nezanimiva praznina. Za potovalni podvig potrebujemo vodnika, za začetek najbolje iz Prekmurja: npr. poznavalca takmkajšnjega literarnega ustvarjanja od začetkov do današnjih dni Francija Justa, avtorja pregleda slovstva pri porabskih Slovencih Besede iz Porabja, besede za Porabje in številnih drugih predstavitev. Lahko bi se odločili za pisatelje in pesnike, ki v prekmurskem narečju pisana besedila objavljajo v časopisu Porabje in Slovenski koledar, kot so Feri Lainšček, Milan Vincetič, Milivoj Roš ali Ernest Ružič. Lahko se zanesete na Valerijo Perger, ker že dolgo pozna in najbolje artikulira stiske in nenehne prenove slovenskega šolstva za manjšino, ki izgublja in znova najdeva svojo materinščino. Če ste iz Ljubljane, boste na Inštitutu za narodnostna vprašanja našli »porabsko ambasadorko« Katalin Munda Hirnök, ki nadaljuje pred leti začete družboslovne raziskovalne projekte o medetničnih razmerjih v obmejnih regijah. Če vam je bližji Maribor, gotovo berete ali poslušate razprave dialektologinje Zinke Zorko ali jezikoslovca Marka Jesenška, oba strokovnjaka za Prekmurje in Porabje. Ko ste enkrat že v Porabju, se lahko obrnete na najboljše informatorje: Marijano Sukič, urednico tednika Porabje, Franceka Mukiča, avtorja dvojezične Slovenske slovnice, Porabsko-knjižnoslovenko-madžarskega slovarja in prvega romana v porabščini Garaboncijaš (Črnošolec) ter njegovo ženo Marijo Kozar-Mukič, slavistko in etnologinjo, ki službuje v muzeju Savaria v Sombotelu in je avtorica številnih knjig o porabski slovenski kulturi. Morda pa ste v TV oddaji Slovenska kronika ali Slovenski utrinki že ujeli kak porabski obraz, npr. Jožeta Hirnöka, predsednika Zveze Slovencev na Madžarskem. Vsekakor do Porabja tudi v simbolnem smislu običajnemu Slovencu ni tako lahko priti, čeprav je danes osrednji tednik Porabje preko spleta dostopen vsem.

Sama sem v Porabje »zašla« oziroma našla pot pred desetimi leti, ko sem na ekskurzijo v severovzhodno Slovenijo peljala študente tretjega letnika ljubljanske slovenistike, kajti imela sem srečo, da sta bili med njimi tudi študentki iz Beltincev/Beltinec in Črenšovcev/Črenšovec, ki sta mi pomagali vzpostaviti stike z domačini. Prišli smo do Monoštra, si ogledali muzej Avgusta Pavla (še danes se spomnim cvetov iz barvastega krep papirja), srečali urednico časopisa Porabje in se sprehodili po mestu. Potem sem kot nova predsednica Slavističnega društva Slovenije prevzela zavezo, ki jo je dal moj predhodnik Miran Košuta, da bo namreč zadnja postaja slavističnega kongresnega popotovanja po prostorih slovenskih manjšin v sosednjih državah Monošter. Pokrajinsko društvo Prekmurja in Prlekije je bilo pripravljeno skupaj s Porabci prevzeti organizacijo 20. kongresa in se v ta namen celo preimenovalo v Slavistično društvo Prekmurja, Prlekije in Porabja 

Kot predsednica društva sem se najprej podala v pustolovščino raziskovanja v osrednji Sloveniji skoraj neznanega prostora (in to velja tudi za izobražence) in preko spletnega kataloga COBISS in drugih virov izbrskala imena ljudi, institucij, publikacij, s pomočjo katerih bi bilo mogoče zasnovati program kongresa. Potem smo se z Borisom Pangercem, Matjažem Zaplotnikom, Vero Granfol, Miranom Korošcem in Francijem Justom odpravili spoznavat kraje prihodnjega dogajanja. Po branju mnogih razprav so se podatki in podobe začeli strjevati v zamisel tematskih sklopov programa: v jezikoslovju razmerje med narečjem, pokrajinskim knjižnim jezikom, standarno knjižno slovenščino in v stiku z (večinskim) jezikom okolja, s posegi v daljno in bližnjo zgodovino jezikovnih sprememb, priročnike in publikacije; na področju literarne vede pojavi med narečnim, regionalnim in nacionalnim sistemom ter med folklorno preteklostjo in sodobno umetnostjo. Spoznati dejavnost slovenskega šolstva v Porabju, od vrtca prek osnovne (narodnostne, dvojezične) šole do gimnazije in univerze, je pomembno zaradi cilja, doseči polno fukcionalno dvojezičnost namesto poljezičnost. Ob bolonjski visokošolski reformi je dosežek študij slovenščine na madžarskih univerzah, ne le za pripadnike manjšine v Szombathelyju, ampak tudi za Madžare v Budimpešti.

     Tako je iz prispevkov najbolj vztrajnih in zavzetih nastal zbornik 20. slovenskega slavističnega kongresa – ne preskromen in tudi ne prebogat – ter spremljevalni kulturno-strokovni program, ki bo docela zapolnil naše tridnevno bivanje v Porabju in ostal kot spomin na žive dogodke. V zborniku so zbrani skoraj vsi raziskovalci, ki se s Slovenskim Porabjem strokovno ukvarjajo že dalj časa in nam bodo ob pogledu v preteklost predstavili današnjo resničnost v kulturi, šolstvu, jeziku in književnosti, kar doslej še ni bilo zbrano v eni knjigi. Ob njih so tu tudi raziskovalci tistih literarnih ustvarjalcev, ki so panonski svet pretvorili v simbolni duhovni prostor umetniških romanov, novel in poezije in ga s tem naredili za specifični topos slovenske kulture. Pridružili so se nam predstavniki madžarskih univerz, kjer poteka študij slovenščine in s tem v zvezi novi prevajalski podvigi ter možnost primerjalnih jezikoslovnih in literanih raziskav, kakršna sta tudi dva dosežka študentov iz Budimpešte, in v obratni smeri, poznavalka madžarske književnosti in njene recepcije v Sloveniji. V uvodu mnogih razprav boste slišali in brali o zgodovinskem politično-kulturnem kontekstu, brez katerega si je težko razložiti današnje stanje ali načrtovati prihodnje projekte čezmejnega sodelovanja, s katerim se ta regija v novi evropski resničnosti skuša osvoboditi nekdanje zaprtosti, nerazvitosti, izseljevanja in staranja. Kajti čeprav geografsko nismo daleč od kraja 16. slovenskega slavističnega kongresa iz leta 2005 (se pravi Lendave), in slovensko-madžarske večkulturne situacije v Sloveniji, je porabska perspektiva na sobivanje in sodelovanje sosedov vendarle drugačna.

 našemu radiu, kljub svoji dolžnosti, zagotavlja le polovico potrebnih sredstev, istočasno pa z morilsko naslado in zadirčnim pikolovstvom išče vse morebitne napakice; saj vendar je nemogoče, si dopovedujejo, da Slovenski radio kljub slabim pogojem še vedno obstaja, medtem ko si oni že deseto leto nadvse prizadevajo, da bi nas zmlinčili.

višjo pedagoško svetovalko mag. Valerijo Perger, ki je v okviru svojega šestnajstlegnega poslanstva med Porabci daleč več časa prebila v Porabju, kakor jaz sam. Konkretne vsakodnevne 'slavistične, slovenistične, madžaronske itd.' razmere pozna takorekoč bolje kot jaz, saj živi med domačini, zlasti med šolsko populacijo, medtem ko jaz kot kaka dnevna ptica selivka zjutraj drvim iz 60 kilometrov oddaljenega Szombathelya, da ne bi zamudil službe v Monoštru, pozno zvečer pa hitim, da bi po možnosti še isti dan prisopihal domov. Gospa Valerija na porabsko resničnost lahko gleda tudi z določeno distanco, kar omogoča objektivnejšo oceno v zvezi s slovensko identiteto Porabcev. Kot dobro poznavalko porabskih razmer pa bi se upal predlagati celo akademikinjo Zinko Zorko, ki že več desetletij opravlja 'dušnopastirsko službo' med slovenskimi učitelji in drugimi kulturniki v Porabju. V skrajnem primeru pa bi lahko tudi Marijana Sukič in Jože Hirnök kot dva najbolj izpostavljena in odločujoča voditelja Zveze Slovencev na Madžarskem opravila to delo, saj je bilo v preteklih dveh desetletjih v velikanski meri tudi od njiju odvisno, po kakšni poti je krenilo slovenstvo v Porabju.

 

     Vse omenjene boste slišali in videli na kongresu v takšni ali drugačni vlogi, veliko nevidnega dela so za nas opravili tudi pred kongresom, zato sem v njihovem imenu in iz občudovanja do vsega, kar počnejo, sama sedla k pisanju »teh nekaj besed«. Objavljeni prispevki bodo na kongresu predstavljeni v skrčeni obliki, toda verjamem, da vas bodo s pronicljivostjo in novimi informacijami pritegnili in boste zbornik vzeli v roke tudi doma. Navsezdanje je v njem zbrano takorekoč vse, kar odpira oči in preprečuje, da bi nam bilo Slovensko Porabje še naprej »španska vas«. Morda vas bo očarala narečna govorica, melanholično-šegave in čarobne literarne pisave, ljudje, zgodovina ali pokrajina, in boste v kraje, ki jih ni na slovenskih zemljevidih, še prihajali, s prijatelji, dijaki in učenci, v nič več neznani slovenski mikrokozmos.