Stanje vmes: tavanja med kulturnimi prostori

Iz slovenske domovine sem se umaknil, kar se da mirno, in upal sem, da tudi neopazno, julija 1959. Bil sem namenjen v Francijo k sorodnikom, ali kaj, ko so me jugoslovanske tajne agencije našle že po dveh ali treh dnevih v Trstu in potem sem moral bežati, zares bežati na sam konec sveta, od koder sem se vrnil za prav šele novembra 2005. To je kar 46 let tujine, če ne odštejem kaka tri leta vmesnih povratkov. In imel sem to srečo, da sem v Avstraliji, kamor me je usoda zanesla, našel dobro oporo tudi v slovenski skupnosti. Pravzaprav sem ugotovil, da jezik, ki ga vsak dan največ govoriš, daje pečat tvoji plemenski pripadnosti, kar pa ne pomeni, da se le s težavo lepo vživiš tudi v drugi narod. Zgodilo se mi je, da sem postal menda tudi dober Avstralec. Bil sem obenem tudi eden od njih, kot so mi večkrat rekli avstralski znanci in sodelavci.

Ampak namen tega spisa je, da izpovem svoje občutke ob končnem (?) povratku v slovenski narodni prostor v Istro in okolico Trsta, kjer zdaj živim in pozno ustvarjam že okoli sedem let. Moj povratek je kulturno kar zanimiv. To je resničen prostor, prepleten s prostori drugih narodov, predvsem Lahov in Morlakov, ki so kar prodorni, posebno ob novi slovenski obali, ki smo jo dobili v mirovni pogodbi z Italijo kot nadomestek za slovenske vasi od Trsta do Gorice, a je nismo uspeli ali znali sami naseliti. In prilagajati se moram zvokom južne Istre, ki niso značilni za slovensko šavrinsko Istro, bolj zvenijo, bolj podobni so vlaškim in čičarskim zategnjenim tožbam. In prilagajati se moram tudi stališčem, ki nerada slišijo ime ''slovenska Istra'', ampak imenujejo ta prostor posebno multikulturno okolje ter kot Milan Rakovec in mnogi sanjajo o tem okolju kot posebni istrsko-litoralni (celo tirolski) regiji mimo Hrvaške in Slovenije. Neki novi Kunstenland. Ti ljudje si ne upajo reči Italiji, naj jim odstopi Trst, Benečijo in Furlanijo za to regijo. Moj strah je, da če bi Italija te kraje zares odstopila tej regiji, potem postane to avtomatično italijanska regija. In slišal sem razmišljanja tudi iz našega državnega zbora, da so razni nacionalizmi 'passe' ideja, saj zares znajo biti veliko breme človečanstva in menda zdaj stremimo h globalnosti, sprejemanju in komuniciranju v globalnih jezikih. Ampak tam smo že bili v zibelki človeštva, v Babilonu, kjer so zidali enojezični babilonski stolp in jih je, hvala Bogu, Bog razgnal po vsem svetu, da je preprečil pustoto in uniformnost enega jezika in kulture ter ene edinstvene politične oblasti. Zato morda imamo zdaj tako radi svoje dolince in hribe ter svoje občine in župnije.

Kljub temu v stanju, kot je zdaj, še nekako gre, ker smo v Evropski skupnosti 23 narodov in najbrž dvakrat toliko jezikov. In v tem prostoru ob gornjem Jadranu se zares dogaja prost pretok blaga in ljudi. V časopisju in po radiu ter tudi praktično zasledim veliko mešanje, povečano sodelovanje slovenskih skupnosti na Tržaškem, na Krasu in tu v Istri, kjer sem rodovno stacioniran. Pevke iz Škednja gostujejo po Šavriniji, slovenski literati iz Kopra smo večkrat gostje na tržaškem radiu in po slovenskih dvoranah. Čutimo se in smo del istega naroda. Za nas je to realnost, vsak dan bolj pogosta. Še posebno je to vidno ob robu tržaškega Krasa proti Kozini, Divači, Sežani, Komnu. Slovenske vasi na obeh straneh meje se povezujejo ne samo za kulturne prireditve, ampak tudi glede kraškega okolja in trgovanja. Ni še neko utopično stanje, ampak neko stanje vmes, ko si vzamemo, kar je dosegljivega, dogovorljivega. In zame še vedno obstaja v tem okolju tudi prostor naše plemenske, narodne pripadnosti. Kar toplo mi je bilo pri srcu, ko sem bral na primer v Primorskih novicah o domoljubu Viljemu Černu iz Terske doline, kjer so na novo odkrili moč našega rodu.

Moja domovina je kraj mojega maternega jezika, jezika, ki ga govorijo vsi ali večina ljudi okrog mene. In to je tudi prostor moje narodne plemenske pripadnosti. Je pa res, nekateri smo srečni, da smo dopolnjeni, ker govorimo dostojno več jezikov. Jaz tudi sanjam v treh jezikih in ne prevajam, ko »skačem« iz enega v drugega; počutim se dobro, izpolnjenega  v laškem, angleškem in predvsem v slovenskem okolju. In niti srbo-hrvaško in celo francosko mi ni tuje. Ampak večina ljudi tega ne zmore in nima smisla, da jaz vsiljujem neko globalnost ali multikulturnost ali da zahtevam neko posebno kulturno-politično ali upravno okolje zase ali pripadnike svoje majhne skupine. V teh šavrinskih hribih mi je dobro in da bi le tako ostali, šavrinski in slovenski ter strpni tudi do vseh, ki so si med nami ustvarili dom. Pri teh zadevah pride vmes nujnost strpnosti do drugače govorečega in strpnost do staroselca, tudi če je ostal v manjšini. Za Slovence v Italiji imam dober občutek, da se zavedajo, kdo in kaj so, ampak ne vem, ali rastejo ali se utapljajo v okolju večine. Ampak ker sem na novo prišel v te kraje, ne morem soditi o dejanskem stanju. Občutek imam, da so dobro obstali in so kulturno dejavni v svojem jeziku.

Vem pa, da je naš skupni kulturni prostor s prekomorskimi izseljenci zadnja leta ogrožen, ker ne dobiva priliva novih beguncev ali priseljencev. Izumira ali se staplja s priseljenci drugih narodov. Tisti, ki grejo ven iz Slovenije zadnja leta, so predvsem študentje in še kakšen strokovnjak.

Ko sem pred dvema letoma obiskal Avstralijo, sem obiskal starejšega sina Friderika, ki živi na Tasmaniji in je tam poročen z domačinko sicer valižanskega rodu, in sin mi je po angleško jasno dejal:

»Oče, ne pričakuj od mene, da bom Slovenec kot ti. Jaz sem za vse potrebe Avstralec, kvečjemu Avstralec slovenskega rodu!« Z njegovim odgovorom sem bil kar zadovoljen. Jaz pa, ki sem se vrnil v rodno domovino:

Nisem ne v tej

ne v oni domovini

do dna več zasidran,

a vendar sem vanju ujet

v ljubezni do obeh.

Moj kulturni prostor se je namreč razširil iz ozke slovenske skupnosti v skupnost z drugimi narodi. In ta spojitev z drugimi ali občestvo z drugimi plemeni mi je vsadilo, vcepilo neko dvojnost in razdvojenost ter tudi neko izkustveno bogastvo, ki lahko oplemeniti ali obogati moj narod s svežimi idejami iz skupnega človeškega prostora.

Moja začetna leta v zdomstvu pa so bila eno samo hrepenenje po teh dolincah in hribih. In ta pripadnost tem dolincam in hribom, temu skupnemu narodnemu prostoru ti daje neko vero, da je življenje vzdržljivo, da pripadaš neki narodni danosti in gotovosti. To sem izpovedal menda kar pretresljivo v eni od svojih zgodb pod naslovom Črni krokar v moji zadnji knjigi Tam daleč pod južnim križem. Toplo Vam jo priporočam v branje.

Bert Pribac

V Srgaših, 2010–2012