I. Maturitetna »vremena bodo Kranjcem se zjasnila«, čeprav že sedaj seveda niso nevihtna – a če se planet segreva, se lahko odtali tudi kaj »permanentno zamrznjenega« na eni »temperaturi« … No, brez metaforike: menim, da je ideja o pripravi neke vrste pedagoškega poskusa z dvoravninsko maturo smiselna. Še več: povsem nespametno bi bilo, če bi šli frontalno v uvajanje novotarije brez spremljanja odzivov šol na to. Poskusno uvajanje bi moralo zajeti:
Če k temu prištejemo še nujno strokovno pisanje (priporočil, preizkusov, poročil …), je jasno, da SDS vsega tega samo ni zmožno organizirati. Ne časovno ne vsebinsko. Zakaj ne?
Predlagam torej, da SDS predlaga Zavodu RS za šolstvo (predmetni komisiji za slovenščino), izpitemu centru in predmetni oz. državni maturitetni komisiji skupno izvedbo poskusa. Zapiše se lahko, da SDS podpira poskusno izvedbo dvoravninske mature in prosi za strokovno in organizacijsko pomoč. Sistema, kot je matura, se namreč ni mogoče lotiti le na ravni društva, nujen je angažma državnih institucij; v tem smislu sem razumel tudi razmišljanje dr. Dularja in dr. Božiča. Dr. Igor Saksida II. Tudi sama sem vesela, da se bo razprava o tem, kako izboljšati slovensko maturo, in predvsem, kako izboljšati pouk slovenščine, nadaljevala – in to v bolj prijaznem (in slovenistom ter komparativistom morda tudi bolj domačem) okolju. Sama pri tem za izhodišče našega skupnega razmisleka ne bi postavila (zgolj) želje po uveljavitvi dvoravninskosti mature (in pouka?), temveč misel, ki jo je v zgornjem razmišljanju zapisal Igor Saksida: da si slovenščina zasluži boljši položaj oz. status, pa tudi večjo veljavo. Temeljno vprašanje, ki se mi ob tem zastavlja, je tako – kako to doseči. Vse, kar bom zapisala v nadaljevanju, pa je moj osebni bolj ali manj smiseln in prej ko ne utopični razmislek. Po mojem mnenju bi k boljšemu statusu slovenščine zagotovo lahko prispevala tudi dvoravninskost. Vendar le, če ostane obseg znanja, predviden za osnovno raven, primerljiv s sedanjim. Ali povedano drugače, če ostane, recimo, posodobljeni sedanji UN v neokrnjenem obsegu ciljev in vsebin ter s predvidenim razvijanjem različnih sestavin jezikovne in literarnobralne zmožnosti na različnih kognitivnih ravneh predpisan za vse. Za višjo raven pa bi se, če želimo slovenščini res vrniti veljavo, ugled in ji ne nazadnje povečati priljubljenost, morda dodali izbirni moduli, ki bi znanje razširjali in/ali ga poglabljali. Pri tem bi mogoče dijaki (oz. profesorji) lahko izbirali med enakim številom ponujenih modulov z jezikovnega, literarnega in »jezikovno-literarnega« področja (z jezikovnega področja bi se morda dotikali določenih sociolingvističnih vidikov, povezanih z raznovrstnostjo »obrazov« slovenščine – s t. i. notranjo večjezičnostjo, z identitetno vlogo jezika; z razmerjem med jezikom in kulturo na družbeni, osebni /psihološki/ in sistemski ravni; z izbranimi temami iz zgodovine jezika, retoriko, medijsko vzgojo, »stilistiko« in funkcijskostjo npr. javnih/publicističnih besedil ipd.); kar bi bilo mogoče preverjati tudi v obliki jasno strukturiranega komentarja. Finančni strošek ob tem seveda ne bi bil zanemarljiv, saj bi vsaj v določenem delu predmeta prinesel dvoravninski pouk. Ker pa so – kot kažejo izkušnje z jalovimi prizadevanji naravoslovcev, da bi se izvajala matura iz biologije, fizike in kemije tudi na višji ravni, pri čemer so krepitev naravoslovno-tehniškega področja deklarativno zagovarjale vse državne (oblastne) strukture – za državo spremembe maturitetnega izpita sprejemljive le, če ne pomenijo dodatne finančne obremenitve, se uvajanja dvoravninskosti tudi nekoliko bojim. V tem primeru bi to namreč pomenilo, da bi se lahko dvoravninskost dosegla le z redukcijo snovi za nižji nivo. Taka matura pa bi po mojem mnenju ugled slovenščine kot predmeta in kot jezika prej zmanjšala, kot ga povečala. Skratka, mislim, da bi bilo dobro oblikovati temeljni cilj, ki si ga prizadevamo vsi doseči na ravni pouka (če se spet sklicujem na Igorja, je to večja veljava slovenščine, pa najbrž hkrati tudi višja raven jezikovne, kulturne in literarne zavesti) in s tem posledično tudi na ravni mature (sama bi ob tem dodala še prevratno in »domačijsko« misel o tem, ali ne bi bilo za državno maturo vendarle primerno, da tisti, ki živijo na dvojezičnem območju, kot enega od izbirnih predmetov obvezno izberejo tudi svoj J2). Potem pa bi se lotili vprašanja, kako po korakih priti do njega. Najprej morda z oblikovanjem za vse nas sprejemljivega koncepta pouka in mature (morda bi bilo ob tem dobro pripraviti pregledno primerjavo strukturiranosti učnih načrtov in nacionalnih maturitetnih izpitov iz prvega jezika v »zglednih« državah) in z načrtovanjem lobiranja, s katerim bi bilo treba za naš predlog navdušiti ZRSŠ, ministrstvo ter ne nazadnje vseh reform site učitelje in širšo javnost. (Ali, malo za šalo: med štirimi stenami naj se kar iskrijo meči – pa najbrž bolj iz veselja nad besednim mečevanjem kot iz resnično nasprotujočih si stališč – navzven pa bo treba delovati v duhu Dumasovih mušketirjev). Upam, da s svojim zapisom nisem koga preveč razjezila – čisto mogoče ga je, kot sem zapisala, obravnavati tudi kot utopični (pol)literarni spis). Dr. Jerca Vogel Januar 2016, vzeto iz e-poštnega dopisovanja
NAZAJ NA ZAČETNO STRAN POSVETA O MATURI Nazaj na začetno stran društva |
Posvet o maturi >
