Dr. Janez Dular

 

Razvoj preverjanja jezikovnega znanja (slovenščine na maturi) 

 

Začetne razmere za oblikovanje modela preverjanja znanja slovenskega jezika na maturi so bile neugodne: zanemarjenost jezikovne didaktike, učbeniška kriza, nasprotovanje nekaterih učiteljev uravnoteženemu razmerju med jezikovnim in književnim delom (50 : 50) in s tem povezano ostajanje pri starem pojmovanju vsebine in preverjanja jezikovnega pouka (pravopis in slovnica bolj »mimogrede« ob obravnavi umetnostnih besedil); največja zadrega pa je izhajala iz zasnove 2. izpitne pole, tj. iz odločnega zasuka od izoliranega in abstraktnega obravnavanja posameznih jezikovnosistemskih pojavov in pojmov (npr. sklanjanje, stavčni členi, zvočniki, velika začetnica) k spoznavanju in rabi jezika v konkretnem besedilu. V dobrem desetletju se nam je vendarle posrečilo izoblikovati in uveljaviti razčlembo neumetnostnega besedila  kot model preverjanja jezikovnega znanja, ki je pozitivno vplival na šolsko prakso in se lahko enakovredno primerja s tujimi zgledi.

Omembe vrednega znanja in izkušenj s takim preverjanjem v začetku nismo imeli niti člani predmetne izpitne komisije; z večsmernim iskanjem, izpopolnjevanjem, brušenjem in preizkušanjem snopa nalog ob raznovrstnih izzivih izbranega izhodiščnega besedila pa je vizija zasnove v slabih dveh letih dozorela v dokaj jasne obrise modela, imenovanega  razčlemba neumetnostnega besedila. To dozorevanje je potekalo v zavzetih strokovnih pogovorih znotraj predmetne komisije, čisto spočetka tudi na srečanju z angleškimi strokovnjaki za mednarodno maturo in potem na naših seminarjih za učitelje v šolskem letu 1993/94, po pregledu dobljenih rešitev nalog iz pilotskega vzorca s poskusne mature pa še pri moderiranju točkovnika in navodil za ocenjevalce. Kmalu so se  utekli tudi organizacijski postopki za pripravo 2. izpitne pole in za ravnanje z njo po korakih: izbira primernega izhodiščnega (neumetnostnega) besedila,  sestavljanje nalog raznih tipov, vrednotenje nalog glede na njihovo vsebinsko pomembnost in težavnostno stopnjo, uravnoteženje celotnega sklopa nalog 2. pole, izpeljava poskusnega preverjanja, moderiranje po izpeljavi preverjanja, evalvacija.

 

1 Izbira izhodiščnega besedila

To je videti zelo rutinsko opravilo – lahko vzameš že objavljeno besedilo,ki te je pri branju pritegnilo ali celo navdušilo, ali pa kar besedilo, ki ti je najprej prišlo pod roke, češ:  jezikoslovec  zna v vsakem besedilu najti vsaj sto izzivalnih pojavov, vrednih pozornosti in obravnave. Vendar maturitetne razmere narekujejo celo vrsto omejitev: A) obseg (dolžina) besedila – predolgo (učenec izgubi dosti časa za branje in iskanje) ali prekratko (premalo pojavov, zanimivih po učnem načrtu/katalogu, npr. za nadpovedno skladnjo); po izkušnjah se je obnesel obseg od 400 do 600 besed; v nekaterih primerih si je mogoče pomagati z vsebinsko in formalno zaokroženimi odlomki (npr. iz Ašičevega priročnika o zdravilnih zeliščih) ali pa z naborom več zelo kratkih besedil istega tipa (npr. novice o prometnih nesrečah, mali oglasi, vremenske napovedi); krajšanje predolgega besedila (npr. črtanje kakega odstavka) ni priporočljivo, ker lahko zmoti koherenco in kohezijo); B) umska zahtevnost besedila (za učence prevelik delež abstraktnega besedja in zapletene skladnje, zelo specializiranega strokovnega izrazja); C) jezikoslovna problemska stereotipnost besedila (brez posebnosti iz sklanjatev, besedotvorja, brez nepravilnih glagolov ali pravopisnih in pravorečnih zanimivosti, prevladujoča skladenjska naštevalnost, kot skrajnosti npr. koncertni spored, telefonski imenik; mikavna pa so npr. besedila z likovnimi dodatki, preglednicami ipd.); Č) jezikovna pravilnost (ne nujno popolna neoporečnost – kakšna napaka je lahko celo izziv za pripravo zanimive naloge), obravnavanje besedila na maturi pomeni za avtorja besedila veliko promocijo in čast, z jezikovno zanemarjenim besedilom pa take časti ne zasluži; jezikovno popravljanje besedila je dopustno izjemoma, saj gre za poseganje v avtorske pravice ipd.; D) vsebinska primernost – med tisoči kandidatov za maturo in njihovih staršev je gotovo precej ljudi, občutljivih za izrazite politične, verske, spolne idr. izzive, zato bi izbira besedil s takimi vsebinskimi sestavinami (npr. programi političnih strank, reklame za erotično masažo) utegnila motiti zbranost kandidatov pri reševanju izpitnih nalog ali celo sprožiti očitke, češ da gre za politično propagando, vsiljevanje nespodobnega izražanja, verske nestrpnosti ipd.  E) zvrstna/žanrska različnost – najbolj pripravna so publicistična in poljudnoznanstvena besedila, vendar je bilo treba vsaj v srednjeročnem okviru upoštevati širši nabor zvrsti po katalogu (tudi znanstveni članek, zasebno pismo, poslovni dopis, zakonski predpis, kuharski recept, slavnostni govor idr.). V kontekstu splošnejšega razpravljanja o razmerju med jezikovnim in književnim poukom je prišlo v razvoju žanrske postavke do načelnega premika: predmetna komisija je bila vezana na učne načrte in katalog (gl. Maturitetni izpitni katalog 1993, str. 18: »Pisni izpit /…/ a) šolski esej /…/, b) razčlemba neumetnostnega besedila: Republiška predmetna komisija izbere ustrezno neumetnostno besedilo in pripravi ob njem sklop vprašanj za pomensko, funkcijskogramatično, izrazno, slovnično in slogovno razčlembo.«), zaradi očitkov o preostrem dualizmu in nevarnosti izolacije (umetnostno – neumetnostno oziroma jezik – književnost) pa je ime modela »zmehčala« in tako se je naslov 2. pole leta 2003 še glasil »Razčlemba neumetnostnega besedila«, leta 2004 pa že »Razčlemba izhodiščnega besedila« oziroma  razčlemba  izhodiščnega besedila (praviloma neumetnostnega). S podobnim razlogom (preseganje dualizma in izolacije) je zdaj mogoče utemeljevati povečano upoštevanje jezika pri ocenjevanju eseja.

 

2 Sestavljanje nalog

Potem ko je predmetna komisija izbrala izhodiščno besedilo oziroma potrdila predlog člana komisije, je ta v besedilu poiskal zanimive iztočnice in po njih pripravil sklop nalog raznih tipov za kritično obravnavo, dopolnjevanje in točkovno vrednotenje na sejah komisije. Pri tem je bilo treba upoštevati več meril: A) vsebinska naravnanost in namembnost nalog po predpisanem katalogu (razumevanje in tvorjenje besedila, sporočanje, zvrstnost, obvladanje sistemskih ravnin jezika od glasoslovja do skladnje, pravopis, stilistika), kot novost je glede na dotedanjo prakso poučevanja in preverjanja učinkovalo upoštevanje besediloslovnih in pragmatičnih kategorij (namen, tema, navezovalnost, koherenca, govorna dejanja idr.); B) logično-didaktična tipologija – naloge zaprtega tipa (izbirne in dopolnjevalne), polodprtega tipa (s podvprašanji, sklicevanjem na določeno besedilno, preglednično, likovno gradivo) in odprtega tipa (tvorba besedila).

3 Vrednotenje nalog glede na njihovo vsebinsko pomembnost in težavnostno stopnjo

Člani predmetne komisije so morali splošne zahteve pedagoške statistike (»testologije« in »edukometrije«) prilagoditi (operativizirati) za slovenistično rabo. Upoštevati je bilo treba taksonomijo spoznavnih smotrov (Bloomovo in njene izpeljanke): poznanje/pomnjenje, razumevanje, uporaba, analiza, sinteza, vrednotenje, ustvarjanje. Pri tem je prišlo celo do teoretične polemike o zahtevnostnih stopnjah spoznavnih smotrov  (ipsilonsko ali puščično sestavljena lestvica?). Taksonomsko višje/zahtevnejše naloge so navadno zahtevnejše tudi za sestavljalce in ocenjevalce, npr. kako operacionalizirati naloge visoke spoznavne stopnje pri tako imenovani »zadnji nalogi« 2. izpitne pole (tvorjenje besedila), kako formulirati navodilo za učenca, predvideti vse sprejemljive rešitve in jim objektivno dodeliti ustrezno število točk glede na potrebne umske operacije sinteze ali vrednotenja.  – Tu naj omenim še zagatnost vrednotenja jezikovnega (pa tudi književnega) znanja  pri ustnem (notranjem) delu mature. Čeprav sta vsebina in način preverjanja dokaj natančno popisana v Predmetnem izpitnem katalogu (glasno branje, odgovori na pregledna vprašanja iz književnosti ali jezika, prosti govor in dialog), je ocenjevanje v praksi očitno neobjektivno (močno zmaknjena Gaussova krivulja idr.). Mislim, da je ta pojav neprimerno potrebnejši obravnave in ukrepanja kakor pa pobude za dvoravninsko ureditev poučevanja in preverjanja slovenščine na maturi.  

 

4 Uravnoteženje 2. izpitne pole

Število nalog, njihovo vsebinsko usmerjenost in težavnost je bilo treba uskladiti tako, da je seštevek točk celotne 2. pole prvotno ustrezal »manevrskemu prostoru« 40 točk v  skupni končni oceni (40 + 40 + 20, pozneje 50  + 30 + 20). Ker vrednotenje nalog s polovičnimi ali celo četrtinskimi točkami ni bilo dovoljeno, smo togost in tesnost predpisanega okvirja premagovali tako, da smo v pripravljalnih in izvedbenih fazah preverjanja operirali z dvakratnikom, trikratnikom ali celo štirikratnikom števila 40 in se šele po izvedbi zunanjega ocenjevanja vrnili v predpisani točkovni okvir z vzvratno računsko operacijo (npr. 120 : 3 = 40). Tako smo na izpitne pole lahko spravili od 20 do 40 nalog, ki so zagotavljale zadostno širino vsebinskega razpona, didaktično-logičnega spektra in težavnostnih stopenj, posamezna naloga pa je bila lahko »vredna« od 1 do 20 točk. Pole iz zadnjih let ne presegajo meje 30 nalog, vendar je marsikatera naloga strukturirana, tj. sestavljena iz »podnalog« z oznakami  tipa a), b), c)  ali tipa 5.1, 5.2, 5.3). Primerjava vsebinskega razpona v polah iz raznih časovnih obdobij daje vtis, da se je težišče vrednotenja še bolj premaknilo od teoretičnega znanja k zmožnosti rabe (slovnični pojmi in pravila → razumevanje in tvorba besedila) in od nižjih sistemskih ravnin k višjim (glasoslovje/pravopis → besediloslovje/pragmatika).

 

5 Poskusno preverjanje

Leta 1994 smo z manjšim številom dijakov 4. letnika izpeljali t. i. poskusno maturo,  pozneje je imela vsaka generacija priložnost za »predmaturitetni preizkus« v tretjem letniku. Že poskusna matura je potrdila temeljno ustreznost vsebinske in organizacijske zasnove, dala pa nam je tudi nekaj dragocenih izkušenj in napotkov za izboljšave, npr. za izpopolnjevanje navodil dijakom (po številnih nesporazumih bodisi zaradi površnega branja navodil ali zaradi njihove resnične dvoumnosti, nejasnosti, nepreglednosti), za oštevilčenje odstavkov pri daljših besedilih (ob izgubljanju časa in pomotah pri iskanju problemskih iztočnic v besedilu), za štetje besed v »zadnji nalogi« (zaradi pogoste tvorbe praviloma predolgih besedil); zaradi ugotovljene jezikovne malomarnosti smo pri nekaterih nalogah vpeljali oznako »J« kot opozorilo na možnost pridobitve dodatnih točk za izpolnjevanje pogoja jezikovne pravilnosti v vsebinsko ustreznih odgovorih/rešitvah. »Grozilna oznaka N« (negativne, odbitne točke za jezikovne napake) je bila uporabljena redkokdaj.

 

6 Moderiranje točkovanih rešitev

Sestavljalci nalog predvidijo pričakovane  rešitve. Pri marsikateri nalogi predvidijo več enakovrednih ali neenakovrednih možnosti odgovora, lahko pa tudi možnost nesprejemljivega odgovora (s točkovnimi vrednostmi »vse ali nič«  oziroma z zmanjšano točkovno vrednostjo). Kljub temu se vsako leto med prispelimi rešitvami najdejo dodatne možnosti, ki niti sestavljalcu naloge niti drugim članom predmetne komisije niso prišle na misel, vendar jih je treba ovrednotiti kot (ne)ustrezne in (ne)vredne upoštevanja pri ocenjevanju. Prvotni predlog rešitev, točkovanja in navodil za zunanje ocenjevalce je zato treba na podlagi  pilotskega pregleda rešenih izpitnih pol takoj po izpeljanem preverjanju in še na srečanju z zunanjimi ocenjevalci popraviti oziroma dopolniti ter natisniti moderirano različico (več o tem v prispevku B. Šimenca). Če zunanjega ocenjevalca pozneje preseneti še katera prezrta rešitev, jo je treba obravnavati po posvetu z glavnim ocenjevalcem.

 

7 Evalvacija

Predmetna komisija lahko o uspešnosti svojega dela začasno sklepa na podlagi odzivov neposredno vpletenih (učencev, učiteljev in zunanjih ocenjevalcev) in na podlagi medijskih odmevov (neredko površnih, tudi senzacionalističnih), za resno stališče pa sta potrebni racionalna analiza in edukometrična evalvacija po razglasitvi rezultatov. Prvo lahko večinoma izpelje predmetna komisija sama (presoja po taksonomski klasifikaciji učnih smotrov), drugo pa strokovnjaki RIC za informatiko. Posameznim nalogam in celotni 2. poli se ugotovijo statistični indeksi, ki se interpretirajo kot stopnje veljavnosti, zanesljivosti, objektivnosti, občutljivosti, ločljivosti in drugih didaktično relevantnih lastnosti (gl. preglednico).

 

 

V zvezi s tem naj omenim polemiko o pojmu »indeks težavnosti« (IT):  to lastnost pri interpretaciji statističnih podatkov deloma sporno določajo kar iz indeksa uspešnosti/pripravljenosti/znanja reševalcev, ne pa iz jasnosti, razumljivosti, nedvoumnosti jezikovne formulacije nalog (vprašanj in navodil za reševanje) ali iz števila za reševanje potrebnih podatkov in miselnih operacij.

Naš model razčlembe neumetnostnega besedila se je kljub začetni zadržanosti in kakšnemu spodrsljaju (posebno ob poskusni maturi in prva leta) dobro uveljavil in spodbudil ustvarjalnost učiteljev ter celo komercialno zasnovane založniške podvige (ne samo za šolski esej, tudi za vzorčno razčlembo neumetnostnih besedil). Čeprav so njihovi dosežki kakovostno zelo neizenačeni (prim. publikacijo  Janje Perko in Ane Jesenovec), pomenijo skupaj z našimi zbirkami  že uporabljenih izpitnih pol (npr. brošure iz let 1994 in 2005) in s ponazoritvami v maturitetnih izpitnih katalogih (različice tudi za poklicno maturo ter za slovenščino kot jezik okolja)  kar obsežno zalogo, primerno za vaje pa tudi za študij in raziskave (v tem smislu izrabljam tale svoj referat tudi kot spodbudo za razpisovanje tematike diplomskih, morda tudi magistrskih ali doktorskih nalog). Primerjava z mednarodno maturo in z drugimi tujimi zgledi (precej sem se seznanil npr. s češkimi) nam ne narekuje manjvrednostnih občutkov; ko so se na Hrvaškem po letu 2000 pripravljali na vpeljavo mature, so člane predmetne komisije za slovenščino prosili za predstavitev našega dela v Zagrebu.

Če odmislimo nerešeno zadrego z ustnim delom maturitetnega izpita (neobjektivnost), je imelo naše prizadevanje vsaj dva pozitivna učinka za šolsko prakso v širokem pomenu besede (preseganje maturitetne problematike): a) posodobitev in dvig kakovosti jezikovnega pouka in jezikovnega znanja; b) dvig izpitne kulture pri slovenščini kot šolskem predmetu. V teh dveh smereh si je najbrž treba prizadevati še naprej, zmeraj. 

Literatura in viri

M. Bavdek idr., Slovenščina: razčlemba neumetnostnega besedila 1 (Zbirka maturitetnih nalog 1996-2004); Slovenščina: razčlemba neumetnostnega besedila 2 (Besedila in rešitve 1996-2004), Ljubljana (RIC) 2005

J. Dular idr., Šolska ura z neumetnostnim besedilom, Ljubljana (Zavod RSŠŠ)  1994

V. Eržen idr.,  Slovenski jezik in književnost: katalog znanja za zaključni izpit na gimnazijah, Ljubljana (ZRS ŠŠ) 1992; Katalog znanja iz slovenskega jezika in književnosti za maturo in zaključne izpite na štiriletnih srednjih šolah, Ljubljana (ZRSŠŠ) 1993

S. Fatur (ur.), Predmetni izpitni katalog za maturo 1997, Ljubljana (RIC) 1995

M. Fucimanová, Testy z českého jazyka – připrava k maturité, Praha (Fortuna) 2003

M. Hribar (ur.), Maturitetno letno poročilo – matura 1995, Ljubljana (RIC) 1996

B. Marentič-Požarnik, Zunanje preverjanje, kultura učenja in kakovost (maturitetnega) znanja, v: Sodobna pedagogika 2001, št. 3, 54-75; Pomen operativnega oblikovanja vzgojno-izobraževalnih smotrov za uspešnejši pouk, v: M. Blažič, Izbrana poglavja iz didaktike, Novo mesto 1995, 5-80

B. Marentič-Požarnik, Psihologija pouka in učenja, Ljubljana (DZS) 2000

O. Mužíková idr., Odmaturuj!, Brno (Didaktis) 2002

J. Mudrychová,  Maturitní otázky – gramatika a stylitstika, Třebíč (Radek Veselý) 2000

J. Perko, A. Jesenovec, Razčlemba neumetnostnega besedila (priprava za maturo), Ljubljana (Gyrus) 2001

F. Strmčnik, Didaktika, Ljubljana (FF) 2001

J. Trkov (ur.), Predmetni izpitni katalog za splošno maturo leta 2005 - slovenščina, Ljubljana (RIC) 2003; Predmetni izpitni katalog  za maturo 2002 -  slovenščina kot jezik okolja na narodno mešanem območju v slovenski Istri, Ljubljana (RIC) 2000

M. Uršič (ur.), Predmetni izpitni katalog za maturo – slovenski jezik in književnost, Ljubljana (RIC) 1993;  Predmetni izpitni katalog za maturo 1997, Ljubljana (RIC) 1995

M. Uršič (ur.), Prvi strokovni posvet o maturi (Škofja Loka 1995), Ljubljana (RIC) 1995

M. Uršič, A. Papič (ur.), Zbirka izpitnih nalog s poskusne mature, Ljubljana (RIC) 1994




Januar 2016







NAZAJ NA ZAČETNO STRAN POSVETA O MATURI

Nazaj na začetno stran društva